Niko Matko

Da lahko klavirski kantavtor Dominik Bagola - Balladero dandanes svoja občutja preliva v pesmi, se ima v veliki meri zahvaliti svojima staršema, saj sta mu poklonila njegov prvi pianino. »Sicer nam je nesrečno padel s prikolice, a smo ga popravili in še vedno krasi naš dom ter je moj glasbeni talisman,« razkriva glasbenik, izjemno hvaležen pa jima je tudi za vse nematerialne stvari, ki jih je dobil od njiju. »Najprej sem jima hvaležen za življenje, nato pa za vse nauke, predvsem pa za zgled. Lahko je namreč govoriti, težje pa narediti in voditi z dejanji in zgledom. Vedno sta bila poštena, predana in vztrajna. Pa tudi ljubeča na način 'stare šole'. To pomeni, da sta nam z bratom in sestro v domači gostilni že hitro zaupala tudi različne delovne naloge. Tako smo se naučili in priučili stvari, ki jih je v življenju dobro obvladati. Od potrpežljivosti do delavnosti in komunikacije. Gostilne so odlično vadbišče za razvoj vsestranskih sposobnosti in 'trde kože',« je prepričan Dominik, ki se rad vrača domov v Cankovo v gostilno, ki jo po očetovi smrti s pomočjo mame Ivanke vodi sestra Urška.