Jure Klobčar

Vsega je bil 'kriv' njegov pes, angleški bulterier Sine. Delila sta si dom, a hkrati živela drug mimo drugega. »Nato mi je oče postavil nekakšen ultimat: ali se bom spravil k sebi in se bova s psom našla ali pa gre v Zavetišče Horjul. Sledila je pasja šola, kjer sem spoznal Polono, ki je bila s psi na prevzgoji. Bila je tudi vse to, kar jaz takrat nisem bil. Še dobro, da je v meni videla nekaj več in vztrajala,« se uvodoma nasmeji Jurij Juhant. Poloni, ki je bila vodja Zavetišča Horjul, se je pridružil tudi sam in postal oskrbnik živali. In vse, kar je poznal do takrat, se je postavilo na glavo. »A ničesar ne obžalujem! Vesel sem, da počnem nekaj, kar sicer ne bi poimenoval poslanstvo, temveč praktično koristno delo. Da preprosto ne mečem življenja stran. Žal mi je le, da ni priročnika, niti za vodjo niti za oskrbnika živali, saj je prepletanj najrazličnejših področij znanj neskončno.«

Tudi če bi mu nekoč prijatelji rekli, da bo počel, kar počne, jim ne bi verjel. »Najbrž bi mislil, da so vinjeni. (smeh) Tudi sam sem se namreč v tem času zelo spremenil. V življenju je bilo veliko faz, skozi katere sem šel: od športnika do žurerja … Zdaj pa skušam biti predvsem oseba, ki je koristna, in s čim manj slabimi doprinosi v ta naš nori svet.«

Jure Klobčar

O delu v zavetiščih za živali

Delo oskrbnika živali je precej drugačno, kot si ga predstavljajo mnogi. »Tu ne gre zgolj za to, da imaš rad živali in bi jih malo crkljal,« pripoveduje Jurij, ki dan začne že okoli 5. ure zjutraj. »Toliko je bolnih in poškodovanih živali, da če ne začneš zgodaj, ne prideš do konca. Do pol osme zjutraj, ko se začnejo uradne ure, moramo namreč imeti glavnino že narejeno, saj potem začnejo zvoniti telefoni, sledi nešteto nepričakovanih situacij na terenu, nabava, prevzemanje donacij, birokracija … Ni tako redek prizor, ko v eni roki držiš telefon, z drugo hraniš mačje mladiče in pogleduješ še proti preostalemu delu. Ker se pri nas hitro spreminjajo plani, šteje vsaka minuta, ki jo je treba kar najbolje izkoristiti. Vsaka minuta pa šteje tudi, ko moraš rešiti zanemarjeno ali ranjeno žival. Naše delo tako ne pozna urnikov in se pogosto podaljšuje tudi dolgo v noč.«

Rutina, ki jo ohranjajo znotraj zavetišča za že sprejete živali, pa je na drugi strani izjemnega pomena. »Prva stvar, ki jo moramo dati živali, ki je bolna, poškodovana ali je prišla iz nekega groznega okolja, ko je bila odvzeta, zavržena ali trpinčena, je, da ji povrnemo dostojanstvo in rutino. Disciplina – v smislu, kdaj se gre ven, kdaj se hrani, kdaj je čas za igro – zmanjšuje stres, saj živali skozi opazovanje dojamejo, da jih zdaj ne bo nihče več tepel, zlorabljal, jih mučil, ne bodo lačne ali žejne. In tako ponovno začnejo zaupati.«

Zgodb njihovega trpljenja je videl neskončno. »S Polono včasih praviva, da če bi napisala knjigo o vsem, kar vidiva, bi imela neskončno strani, zaradi vsega, kar se dogaja, pa bi jo le redkokdo zmogel prebrati do konca.« Nazadnje se je, denimo, srečal z reševanjem psa, ki je dlje časa preživel brez hrane in vode ob mrtvem lastniku in to so stvari, ki se ti, hočeš nočeš, zasidrajo v spomin. »Najbrž s časom dobiš bolj trdo kožo, a na začetku je bilo težko. Na srečo sem malo bolj odporen že po naravi, a nikoli pri tem delu ne smeš postati brezčuten robot. Prav tako pa ne preveč empatičen, da te zgodbe ne bi zlomile. V tem primeru bi namreč na koncu nastradale samo živali.« Prav zato redki lahko ostanejo v tem delu. »Meni pomagajo pogovori z našo majhno, a zlata vredno ekipo in obilica humorja.«

Hkrati poudari, da pri tem ne gre le za delo z živalmi, temveč je najpogosteje najtežje delo z ljudmi. »Pogosto pride do situacije, ko moraš sam pri sebi za dobro vseh potegniti zavoro. Ko vidiš, česa so sposobni ljudje, kakšni so njihovi odnosi, in to ne samo do živali, temveč tudi do soljudi,« pripoveduje. Nekoč je prišel na odvzem psa, ko ga je moški zaprl v skedenj brez oken in je moral s pogovorom doseči, da ga je dotična oseba spustila nazaj ven in je lahko do konca opravil svojo nalogo. »Potem pa sta tu še birokracija, prelaganje pristojnosti med službami in na koncu najtežji del ostane zavetišču, najkrajšo pa ob vsem tem potegnejo nič krive živali,« doda.

Jure Klobčar

Vsi pod eno streho

Jurij si je s Polono in njunima otrokoma ustvaril dom kar ob zavetišču, kjer jima v stalni ekipi pomagajo še veterinarka in dve oskrbnici. Tudi hčerka in sin sta vse bolj vpeta v njun svet reševanja živali.

»Kadar imata čas, pomagata, imata nekaj svojih nalog, žal pa posledično včasih vidita tudi stvari, ki niso tako lepe. Ko smo v avtu, pa je treba na hitro pobrati kakšno ranjeno žival. Do njih imata veliko empatijo, se pa o vsem dogajanju veliko tudi pogovarjamo. Na žalost nekatere zgodbe nimajo srečnega konca, in prej kot dojameš, da sveta pač ne boš rešil, temveč lahko po najboljših močeh pomagaš zgolj na mikro ravni, bolje je in tudi to šteje veliko.«

Jurij utrinke iz življenja v zavetišču, ki so marsikdaj tudi zabavni, simpatični in ganljivi, objavlja na družbenih omrežjih. »Dobra stvar teh omrežij je, da s pomočjo objav hitreje najdemo lastnike živali in da, ko smo v stiski s hrano, zdravili ali tekstilom za živali, se ta glas precej hitro razširi, za kar sem iskreno hvaležen. Slaba stvar pa je, da na Instagramu dobim tudi veliko vprašanj za neke splošne nasvete o živalih, na katere zaradi obilice dela resnično nimam časa odgovarjati, niti to ni v naši pristojnosti,« pojasni.

Kakor koli, Jurij, ki je zares junak živali, za kar smo mu hvaležni tudi mi, želi med ljudi prenesti sporočilo, da je pomembna skrb za prav vsa živa bitja. »Da si tam, ko te potrebuje neki človek, je enako vredno, kot da si tam, ko te potrebuje neka žival. Tega se ne da opisati ali ovrednotiti z besedami. Mislim, da so edino dejanja tista, ki štejejo tako v našem svetu kot v svetu živali, ki ravno tako čutijo, mislijo, si želijo … In da je včasih dobro delati dobra dela tudi v tišini. Ker takrat delaš iskreno.«