Ko gozd dobi tisti značilni vonj po jeseni, vemo, da so skoraj zagotovo nekje v bližini užitne gobe. Četudi jih iščemo več ur, je naš trud poplačan, ko zadišijo še v kuhinji. Tekst: L. J. Foto: PROFIMEDIA

Nervoza je pojem, ki ga danes nadomeščamo s številnimi bolj zapletenimi poimenovanji, je pa sindrom, ki se na zunaj kaže kot preobčutljivost in razdražljivost, sicer pa jo običajno spremljajo želodčni krči, driska in zaprtost, visok krvni tlak, razbijanje srca in vrtoglavica.

Komarjem kar ni videti konca, verjetno bodo imeli orkestralni nastop okoli naše glave še globoko v jesen. Kako jih torej odženemo od sebe, in še pomembneje, kako čim hitreje odpravimo srbečico zaradi njihovega pika?

Ta šopek diši in razkuži celo hišo. Najbolj seveda diši, če se ga dotaknemo in malce pobožamo. Potem se sicer osipa, a je vredno. Vonj je svež, citronast, zeliščni, nič sladkobno cvetlični. Vsaj meni se zdi ta vonj res zelo prijeten, napolni me z elanom in dobro voljo.

Ne vem, kako je z vami, dragi bralci in bralke, in ne vem, ali tole sploh velja za vas, a meni se vedno bolj dozdeva, da na stara leta res bolj pozabljam vsakdanje reči, da sem postala bolj nerodna, ko me popade kakšna lenoba, se kar sprijaznim z njo … Bistveno bolj pa postajam prisotna ali pa celo čuječa v svojih čustvih, bolj se zavedam telesnih občutkov in tega, kaj mi sporočajo.

»Posekali smo dve tretjini gozdov, ki uravnovešajo vodni režim, ohlajajo ozračje in senčijo zemljo, povzročili smo erozijo in nepotrebno izhlapevanje vode v zrak, vodna para ogreva ozračje še bolj kot CO2. Znašli smo se v začaranem krogu. Če bi samo pet odstotkov površine zasadili nazaj, bi bila temperatura kot pred dvajsetimi leti, pravijo raziskave. Kaj bi šele bilo, če bi bilo tisto, kar bi zasadili, tako produktivno kot tale naš atrij z večplastno vegetacijo, gozdnim vrtom, ki nam daje obilje hrane,« spodbuja Jitka Hreščak, znanstvenica in okoljevarstvenica, ki je svoj atrij v Kosezah spremenila v rajski vrt obilja, v katerem uživa vsa družina.

Hiše živijo svoja življenja, ste kdaj pomislili? Nekatere imajo bogate kariere, najprej so to, potem so nekaj drugega, še bolj potem spet nekaj čisto drugačnega … in čisto nazadnje ostanejo same in prazne. Čakata jih počasen propad in rušenje – razen če se v prazne prostore ne naseli kdo drug, morda le za kratek čas, jih vzdržuje, popravlja in napolni z življenjem. Mesto Dunaj poskrbi, da se srečno najdejo prazne hiše in ustvarjalni ljudje, ki si ne morejo privoščiti visokih najemnin, da lastniki praznih prostorov te odstopijo v začasno uporabo ljudem, ki jih potrebujejo. In so tako vsi zmagovalci; lastniki, ki jim zgradbe ne propadajo, in najemniki, ki imajo prostor za delo za zelo neoderuško vsoto ali celo zastonj.

Aronije še nedavno nismo kaj prida poznali, a njena priljubljenost čedalje bolj narašča, saj se število nasadov v Sloveniji povečuje, še več pa je častilcev njenih izjemnih zdravilnih učinkov. Navsezadnje je aronija kraljica antioksidantov med vsemi vrstami jagodičevja in drugega sadja! Poleg tega blagodejno vpliva na imunski sistem, odpornost organizma in izboljšuje krvno sliko. Tudi možnosti uporabe aronije ni malo, saj jo je mogoče uživati v soku, čaju in marmeladi, Branko Lavrenčič iz Lokavca pri Ajdovščini pa iz nje pripravlja celo peneče vino, liker, žganje in balzamični kis.

Malo smo klepetale o tem in onem, pa je kolegica rekla, o čem pa pišeš ta teden? O zavodu za napredek gospodinjstva, sem rekla. Oh, so rekle s pomenljivo dvignjenimi obrvmi in skeptičnimi nasmeški, na obrazih pa jim je jasno pisalo, spet nekaj, kar podi ženske nazaj za štedilnik? Ne bi se mogle bolj motiti. Zavod je počel prav nasprotno – ljudem je skušal olajšati življenje. In je to tudi zelo dobro počel.

Prejšnji ponedeljek sem gostovala v oddaji Marcel na nacionalni televiziji. Eni ste me verjetno opazili, drugi pač ne. Škoda za slednje, zamudili ste moj nastop na televiziji, kjer sem dobro izkoristila vseh sedem minut v etru, ki so mi jih podelili.

"V svojem ožjem krogu imam osebo, ki absolutno pretirava z zaskrbljenostjo za svoje zdravje. Boji se bolezni, vsakršna bolečina jo močno prestraši. Ni hipohonder, ima pa za to kar dobre zametke," je zaskrbljena bralka Zorica, ki prosi za nasvet, kako človeka pomiriti ...

Ženske v Sloveniji (no, nekatere) se pogosto pritožujejo, da manjka pravih moških. Zanesljivih, udarnih, takih, ki vedo, kaj je njihovo poslanstvo, pa ob tem ne pozabijo na vse okoli sebe. Sploh na svoje družice, če jih imajo. Pravi moški imajo tudi »stik s seboj«. Zavedajo se svojih dobrih in senčnih plati, se nasmejejo in zjokajo, če je treba. Ne čutijo se ogrožene in vedo, kaj je prav. Recimo. Za kamnito mizo na Krasu sem spoznala livarja iz Ljubljane. Povedal mi je svojo zgodbo.

Desa Muck in Slavko Sakelšek sta že dolgo prijatelja. Na prvi pogled se lahko zdi, da nimata prav dosti skupnega, v resnici pa ju povezuje marsikaj. Oba sta že upokojenca, a sta še vedno zelo aktivna. Desa igra in piše, pa vedno rada podpre kakšen zanimiv dobrodelni projekt. Pred slabim letom ji je Slavko, čeprav sta redno v stiku, napisal pismo in jo je prosil, da bi podprla njegovega. Desa se je takoj odzvala, ker ji je všeč akcija, v kateri se zbira star papir, piše pisma in štipendira mlade talente iz socialno šibkejših družin. Ob začetku šolskega leta sta nam razložila, zakaj je treba pomagati, kako pomembno je pisati, pa še o njunem prijateljstvu smo kakšno rekli.