Novih pravljičnih sedem besed, naravnost iz spomina naših bralcev in iz nedrja slovarja, posutih z rožicami in žaganjem. In knjižne nagrade za podnet!

Na mojih policah je pravo premoženje v slovarjih. Kupovala sem jih s strastjo in žarom, za navdušujoče špehat slovar, ki sem ga komaj dvignila, mi nikoli ni bilo žal denarja. Slovarji so take čudežne skrinjice, iščeš eno besedo, pa najdeš zraven še tri druge, neznane in bleščeče nove, kjer se ti knjiga po naključju odpre. Ampak zdaj me že leta zanemarjeni in rahlo prašni očitajoče gledajo s polic: kje si?! No, pri računalniku, ker so spletni slovarji veliko bolj praktični. Zadnje desetletje še posebno velik delež odgovornosti za to nosi portal Fran. Če je moj dežnik lahko balon, je tudi moj računalnik lahko en velik vseznalski slovar. Pa niti posebno težek ni.

Menopavza je bila še ne tako dolgo nazaj prepovedana tema, o njej so se pogovarjale kvečjemu ženske med seboj, nikoli pa v mešani družbi – še zdaj pogosto ne. Ker zakaj bi razglašal, da si v menopavzi, če veš, da te bodo moški (in tudi veliko žensk) pri priči odpisali kot neuporabno, staro, ničvredno. Ampak zdaj se to – počasi, vse prepočasi – spreminja. In je čas, da vas seznanimo s pojmom »menopause friendly«, kar se takole na dolgo (ker kratkega izraza še nimamo) prevaja kot prijazno do žensk v menopavzi ali prilagojeno ženskam v menopavzi.

Če dobro premislite, koliko smo pa sploh vedeli o Alu Pacinu? Skoraj nič. Vse o njegovih vlogah, to že, o človeku pa komaj kaj. Tabloidi se z njim skoraj niso ukvarjali. In potem, pri štiriinosemdesetih, bum, nenadna avtobiografija Sonny Boy, ki je pravkar izšla. »Nikoli si nisem mislil, da jo bom napisal, ampak napočil je čas,« pravi Pacino. »V svojem 85. letu sem. Ko prideš do tja in začneš občutiti starost, razumeš, zakaj začnejo ljudje pisati stvari.«

Stala je ob kuhinjskem pultu in pripravljala kosilo. Nenadoma pa se je zgrudila in negibna obležala na tleh. Ni dihala. Utripa ni bilo zaznati. Panika, strah, groza. Le korak od življenja do smrti. Se lahko v nekaj trenutkih končajo vse sanje, načrti? Nikakor! Ko se srce nenadoma ustavi, zgodba ni končana. Vsak izmed nas lahko prepreči tragedijo, če le nemudoma ukrepa. V Sloveniji doživijo srčni zastoj vsaj štiri osebe na dan. Zgrudijo se nepričakovano, najpogosteje v domačem okolju. Ti, prav ti, ki prebiraš te vrstice, si lahko junak, ki bo nekoč rešil življenje. Sorodniku, prijatelju, sodelavcu ali popolnemu neznancu.

Pozno popoldne z Zvezdano po turško sediva na osamljenem pomolu. Na dopoldanskih delavnicah joge redno izvajamo nekakšno plesno točko z glasnim petjem mantre Ramadasa. Priznam, prizor je nenavaden.

Drevesa so čudeži evolucije, ki zmorejo obnoviti onesnaženo ozračje, ohladiti pregreta mesta in pozdraviti svetobolje od narave odtujenega, depresivnega človeka – za nameček pa so po vsej verjetnosti še živa, čuteča bitja. Dopovejte to slovenskim županom, ki po svojih občinah odrejajo množične poseke drevoredov, parkov in gozdov.

Bralkina sestra ima pred seboj le še dobro leto življenja, a s to žalostno novico ne želi obremenjevati družine. 'O bolezni je povedala samo meni, in kar je še huje, prepovedala mi je o tem povedati komurkoli. Ko bo postalo tako hudo, da bolezni ne bo več mogla skrivati, namerava storiti samomor.'

Anita Ogulin je bila ženska, ki je iz prve roke opazovala, kako kapitalizem razgrajuje našo družbo na prafaktorje. Bila je dobrotnica, ki je posvetila svoje življenje nesebični pomoči ljudem, ki so ostali brez denarja, brez doma, upanja. In če je ne bi ustavila smrt, bi nemara bila državnica, ki bi na čelu politične stranke življenjsko prekaljenih, sočutnih ljudi Slovenijo izpeljala iz razvojnega krča, ki so ga povzročili z ideologijo in močjo zaslepljeni politiki.

Rubriko ureja dipl. inž. agronomije Fanči Perdih, poznavalka biodinamične pridelave, svetovalka za ekološko zelenjadarstvo in ustanoviteljica slovenske ekološke semenske kooperative Amarant.

»Teo je za nas velik borec, ne pa siromak, kot mu reče veliko ljudi. V življenju nas je veliko naučil in nas še bo!« je na svojega štiriletnega sina ponosna mamica Klavdija Nemec, ki s Teom in hčerko Nejo živi v Gornji Radgoni. Fantek se je edini v Sloveniji doslej rodil z izjemno redko genetsko boleznijo – sindromom escobar. Njegovi sklepi so bili ob rojstvu trdi in ukrivljeni, zaradi česar še do nedavnega ni mogel hoditi. Po zadnji operaciji kolen pred pol leta pa navihanček že dela prve korake.

Domnovo igranje je zvok angelskega orkestra. Ta 34-letni akademski glasbenik, producent, glasbeni avtor, pedagog, ki sodeluje s številnimi glasbeniki iz najrazličnejših žanrov, tako v studijsko kot na koncertnih odrih, je res izjemen talent. Od nekdaj pa se je spopadal z odvečnimi kilogrami. Pred štirimi leti, ko mu je tehtnica pokazala kar 187 kilogramov, je vrag odnesel šalo, taka teža je bila že izjemno nevarna za njegovo zdravje. Domen je začel hujšati sam, nato pa se je obrnil po pomoč k osebnemu trenerju Mateju Cankarju. Zdaj je lažji za 80 kilogramov. Spremenil je prehrano in se začel gibati. Ne namerava se ustaviti, dokler ne doseže želene teže pod trimestno številko.

Televizijski hodniki so ob sredah zvečer, ko se po novem snema oddaja Nedeljsko popoldne, prazni in tihi. Pomanjkanje financ je krivo, da je vse manj produkcije in da niti ta oddaja ni več na sporedu v živo, saj so urne postavke za vikend pač višje, na televiziji pa velja »špar« program. Ampak ekipa oddaje je v polni pripravljenosti, pa vendar zelo umirjena, rutinirana.