kzs

Svoj največji uspeh je dosegel letos, ko je z reprezentanco Slovenije na evropskem prvenstvu U16 osvojil bronasto medaljo. Spominja se svojih prvih trenerjev. »Za košarko me je navdušil Žiga Jug. V klubski selekciji U13 me je treniral Branko Zorić. V ekipi U14 sem bil pri Aljoši Stropniku. Na treninge me še vedno vozita starša.«

13. aprila so laški košarkarji postali mladinski državni prvaki z zmago na Polzeli proti domačinom. »Na ta uspeh imam zelo lep spomin. V finalu smo premagali gostitelje, ki so imeli izjemno podporo s tribun. Mi smo morali upravičiti vlogo favoritov na tem tekmovanju, kar nam je tudi uspelo. V finalu nisem igral veliko, bil sem še mlad in z malo izkušnjami. Naš trener Nejc Kobal je dobro vedel, kdo je bil v tistem trenutku najbolj ustrezen za zahtevno preizkušnjo.«

S poškodovanim prstom

Leto je bilo naporno. Sledil je nastop s slovensko reprezentanco na olimpijskem festivalu evropske mladine v makedonski prestolnici. »Tekmovanje v Skopju je bila zame izvrstna in enkratna izkušnja. Turnir je bil zelo dobro organiziran. Tekme so bile zanimive, vzdušje je bilo odlično. A sam sem imel težavo. Dva tedna pred turnirjem se mi je na prijateljski proti Turčiji odkrušila kost na kazalcu leve roke. Poškodba me je ovirala, ampak sem zdržal do konca turnirja. Na koncu nam je zmanjkalo nekaj sreče, da bi osvojili medaljo. Toda domov smo se vrnili z bogatimi izkušnjami.«

Zgodovinski dosežek

Višek poletja je bila osvojitev bronaste medalje na evropskem prvenstvu v kategoriji U16 v gruzijskem Tbilisiju. S četrtfinalno zmago nad Latvijo so si naši fantje priigrali vozovnico za svetovno prvenstvo do 17 let. V boju za bronasto kolajno so ugnali Italijo in se tako veselili izjemnega uspeha ter najboljšega dosežka kadetske reprezentance v zgodovini. »Poleti smo pridno trenirali, odpovedovali smo se veliko stvarem, upoštevali smo vsa navodila vodstva reprezentance. Trenerji so nam dajali napotke za ustrezno telesno in psihološko pripravljenost. Po trdem delu v celotnem poletju je sledila zaslužena nagrada. Bili smo izredno veseli. V slačilnici smo imeli glasbo na ves glas, polivali smo se s penino. Trenerji smo nas nato peljali na obilno in okusno večerjo,« je pripovedoval Matic, ki ga kličejo Rezo. »Žal je Celjanu Jaki Jovanoviću poškodba preprečila nastop na prvenstvu.«

Doseči svoj višek

Matic je bil najboljši strelec slovenskega moštva na tekmah s Francijo, Izraelom in Latvijo (28 točk), v boju za tretje mesto je bil drugi po točkah (16). Obiskuje Srednjo zdravstveno in kozmetično šolo v Celju. Kot otrok je občudoval Stephena Curryja, zdaj se navdušuje nad potezami Luke Dončića. Odigral je že nekaj tekem za laško člansko moštvo. »Tretjo sezono je moj trener pri mladincih in zdaj tudi pri članih Nejc Kobal. Nismo pričakovali pokalne zmage proti Šentjurju, tudi v prvenstvu nismo bili favoriti proti Rogaški, a smo jo uspeli premagati. Laško je bilo včasih med najboljšimi ekipami v Sloveniji in je imelo uspehe tudi v evropskih tekmovanjih, ko je še bila glavna pokroviteljica Pivovarna Laško. Zdaj ni več.« Matic ima v košarki le eno, a veliko željo: »Rad bi dosegel največ, kar zmorem. Vse bom storil, da se bo to nekega dne uresničilo.«