Šmarčan Vlado Nunčič ustvarja čudež zvoka skozi strune pozabljenih glasbil
Mojster Vlado Nunčič iz Nove vasi pri Šmarju pri Jelšah nežno zaigra na starodavno glasbilo, ki ga je izdelal sam, in prostor in čas postaneta nepomembna.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Zvok je svetel in mehak. Barve: jantar, hrastovo lubje, iskrenje srebra. Melodija se odvija kakor valoviti dolgi lasje moje hčere. Barve: zlata, rjava, lanena, kamnita. Roki mojstra, ki igra na starodavno glasbilo, božata strune mehko in ljubeče; strune pojejo. Pripovedujejo, tolažijo, ustvarjajo, častijo.
Koprena v moji glavi se razkadi, misli se zbistrijo, telo se sprosti in izgubi vso težo; duša posluša – in sliši. Valovanje žita, obračanje kolovrata, pokljanje polen v peči, hukanje sove, nad vsem tem pa monotono, večglasno petje ženskih glasov, glasov starih mater. Duša sliši in zapoje; Vlado Nunčič se obzirno naredi, da ne vidi lesketanja v mojih očeh, in igra naprej.
»Zvok lahko preide v barvo in barve se lahko izrazijo kot zvoki«
»Kdor želi doumeti skrivnosti vesolja, mora razmišljati o energiji, zvoku in vibraciji,« se glasi znameniti napotek Nikole Tesle. Nunčič se strinja. Kot raziskovalec zvoka in oblikovalec starih, praktično že izumrlih inštrumentov natančno ve, kam je ciljal srbski vizionar. »Vsako gibanje se izrazi v določeni frekvenci,« mi pove, ko odloži glasbilo. »Če je to gibanje zadosti hitro, ga lahko slišimo kot zvok; če frekvenca še narašča, pridemo do barv. Vse je energija, le oblike so različne,« potrpežljivo pojasnjuje, medtem ko sediva v dnevni sobi v njegovi hiši v Novi vasi pri Šmarju pri Jelšah. Prostor je svetel in prijetno topel ter poln nenavadnih lesenih glasbil, ki jih je izdelal.
Skozi okno se odpira razgled na gozd. Ob oknu tiho teče velika prostostoječa lesena ura in reže neskončnost na sekunde. »Zvok lahko preide v barvo in barve se lahko izrazijo kot zvoki,« nadaljuje moj gostitelj. »Zato marsikateri otrok ob poslušanju glasbe vidi barve; do šestega, sedmega leta je človek še povezan z izvorom in pretočen za resničnost. Pozneje pa to zaradi sodobnega življenja izgubimo, ko se odtujimo od narave in svojega bistva.« Za hip se zazre v nedoločno daljavo in mehko, skoraj sočutno doda: »Večina sodobnih ljudi je brezdomcev.«
Prebujenje pod orglami
Moč zvoka je Vlado Nunič prvič začutil, ko je kot deček zaslišal bučanje orgel v vaški cerkvi; dotaknila se ga je dotlej neznana, mogočna sila in ga prebudila iz sna ter postavila na pot, ki pelje med različnimi časi in svetovi. »Zvok je bil … nebeški. Zame je bil od onkraj, iz višje sfere, po kateri hrepeni vsak med nami; temu zvoku sem sledil. V meni je vzbudil neustavljivo željo, da bi ga lahko ustvaril tudi sam,« se živo spominja. Po končani srednji lesarski šoli, učenju klavirja in orglarskem tečaju je odšel na delo ter izobraževanje za izdelovalca glasbil v Nemčijo, v Dillingen, Ludwigsburg in Überlingen.
Odtlej izdeluje stara glasbila, za katera sicer v sodobnem svetu zmanjkuje prostora. Stari prijatelji človeškega rodu, pozabljeni tolažniki, ki še pomnijo naše pramisli, praspomine, prazvoke, so pač premalo glasni, da bi preglasili butanje, pivkanje, kraspanje in cviljenje, s katerim danes označujemo svojo prisotnost kakor kužki v svežem snegu. Vlado Nunčič je tukaj, da jih ohranja med nami, nas pa v stiku z večnostjo. Ure in ure, mesece in mesece z neizmerno ljubeznijo in spoštovanjem žaga, reže, pili, vijači, pritrjuje, krasi – ustvarja in kljubuje stoletjem, medtem ko velika ura v njegovi dnevni sobi našteva sekunde: kmalu bo spet snežilo. Noben inštrument ne zmore zveneti kot ptica.
Vsak izdelek nosi svojo zgodbo
Pokaže mi svoje izdelke, svoje otroke, in s ponosom pove zgodbo vsakega izmed njih. Čudovito lajno je okrasil z motivi iz 18. stoletja, zlate dobe tega glasbila v Sloveniji. Organistrum, nekakšna škatla z ročico in tipkami, ki zveni kot križanec med lajno in dudami, izvira iz srednjega veka; pri nas ga menda niso poznali, je pa bil razširjen po zahodni Evropi, v Angliji mu pravijo »hurdy gurdy«. Monokord, velikim citram podobna reč, izvira iz stare Grčije, prvo preprosto glasbilo z eno samo struno pa je menda izdelal sloviti matematik in filozof Pitagora, in sicer je na njem preizkušal in meril intervale med toni.
»Ugotovil je, da so čisti intervali izraženi s celimi številskimi razmerji.« Ti intervali so menda izvorni zvoki narave, v katerih se oglašajo živali, ptičje petje pa je v celoti sestavljeno iz njih. In ni človeškega inštrumenta, ki bi lahko v celoti zaigral te lestvice in zajel naravo, mi pojasni Nunčič: »Še najbolj blizu prazvoku so najpreprostejši inštrumenti, kot je pastirska piščal.« Prvi inštrument, ki ga je izdelal povsem sam, pa so bile seveda orgle, ki so jih sicer bojda izumili v Aleksandriji v antičnem Egiptu.
Zgodba o opreklju
Glasbilo, ki ima prav posebno zgodbo, pa je tisto, s katerega zvoki me je ganil do solz. To je oprekelj, krasno brenkalo z vsega nekaj prečkami in s štirimi skupinami strun, skupaj povezanih po tri. V Sloveniji je utihnil že pred stoletji; spomin nanj se je ohranil le na obledelih freskah srednjeveških cerkva. Na tisoče teh fresk je proučil muzikolog Primož Kuret in leta 1973 zbrano gradivo izdal v knjigi, ta pa je pritegnila pozornost arheologa in glasbenika Janeza Jocifa, po zaslugi katerega je bil rekonstruiran marsikateri star inštrument.
»Jocif je s fresko iz Mirne na Dolenjskem, na kateri je naslikan oprekelj, šel k nekemu mojstru v nemškem Freisburgu, ki je delal replike srednjeveških glasbil; on je znova izdelal oprekelj,« pripoveduje Nunčič. Ki se je izdelave opreklja nato naučil v Škofji Loki na tečaju pri nemškem mojstru in tako postal prvi Slovenec s tem znanjem.
Znamenite poslikave, ki prikazujejo angele z inštrumenti, so bile v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mirni odkrite šele leta 1968, torej vsega nekaj let pred izidom Kuretove knjige. Vlado Nučič skoraj pobožno hrani veliko fotografijo freske, s katero je oprekelj vstal iz pozabe – s čimer smo se Slovenci in Slovenke simbolično ponovno povezali z delom naše biti. »Oprekelj je značilen za naš srednjeveški etični prostor, torej poleg današnje Slovenije še za južno Avstrijo in vzhodno Italijo. Drugje pa ga menda niso poznali.«
Vzgoja za lepoto
To so glasbila, ob zvokih katerih so častili, se radostili in pokopavali drug drugega ljudje minulih dni; to so zvoki gričev in gora, dolin in kotlin, škrtanje prodnikov v strugah, šumenje starih hrastov, ki stegujejo korenine v črnico in krošnje v modrino, cmokanje ila in utripanje srca. To so glasbila, na katera se ne tipka in po katerih se ne tolče – temveč se jih boža, kajti tudi tako se izraža ljubezen živega do tega, kar je živo. Vlado Nunčič s prsti nežno drsi preko strun in njegovi leseni otroci hvaležno zapojejo, zvoki in barve gredo v melodijo, melodija se povleče do izvora, poveže spodnje in zgornje, poenoti notranje ter zunanje: molitev.
Nunčič si je dobršen del življenja služil kruh tudi kot učitelj in večkrat je s seboj v učilnico prinesel katero od svojih glasbil in zaigral nanj – in otrok je spoznal otroka. »Takoj so se umirili in utihnili, niti eden se ni premaknil, temveč so zamaknjeno poslušali glasbo. Dobro dene, kadar izstopimo iz razuma ter smo preprosto prisotni in radostni.« Zato si želi, da bi glasbo, dobro glasbo, prazvok in pramisel, v večji meri vključili v šole; prepričan je, da bi bilo v njih bistveno manj nasilja in trpljenja ter bistveno več veselja.
»Kot neke vrste predmet vzgoja za lepoto?« ustrežljivo ponudim. Mojstrov obraz se razleze v nasmeh, prikima: »Točno tako. Tako napišite: vsi skupaj potrebujemo vzgojo za lepoto doživljanja!« Kajti zvok, svetel in mehak ter preprosto lep, je dom – mi pa smo brezdomci.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
