Predan planinam, prepevanju in družini
Njegov prvi planinski spomin je osvojena Peca pri štirih letih. V otroštvu se je med drugim oziral proti Kopitniku in drugim hribom nad Rimskimi Toplicami. V zadnjih desetletjih so se v njegovo življenje močno zasidrali številni vrhovi, še posebej pa Resevna v občini Šentjur. S slednjo ni povezan le kot dolgoletni predsednik in sedaj podpredsednik planinskega društva, ampak kot pobudnik in koordinator celovite obnove tamkajšnjega planinskega doma. »Marsikoga v hribe vleče tudi zaradi tega, da se lahko po osvojenem vzponu odpočije in si privošči kaj dobrega za pod zob. Naše planinsko društvo je želelo dom obnoviti tako, da je ohranil domače planinsko vzdušje,« pravi dejavni upokojenec, ki si je vedno po tihem želel postati arhitekt.
V planinske vrste je uradno včlanjen že 57 let. Prvič se je planinskemu društvu pridružil v obdobju, ko se je njegova družina preselila s Koroške in je začel obiskovati Osnovno šolo v Rimskih Toplicah. Stik z naravo je najprej krepil ob vzoru staršev, kasneje je imel enako misleče prijatelje. Izleti v hribovito okolje so mu dali drugačen pogled na svet, je povedal. »Četudi kolena grizem v družbi, sem nekako sam s seboj. Napor v meni zbudi nekakšno meditacijo, da mi priložnost za osredotočenost in za razmislek. Vsekakor se takrat umirim in si naberem novih moči.«
Skrb za njegov »drugi dom«
Veliko breme mu je s pleč padlo aprila letos, ko so na Resevni namenu predali obnovljen planinski dom. Prav on je namreč koordiniral vse potrebno za to naložbo. Po njegovih besedah so ljudje to priljubljeno vzpetino začeli bolj množično obiskovati okoli 50. let prejšnjega stoletja. Društvo je s pomočjo takratnih občinskih oblasti, borcev in drugih prostovoljcev začelo graditi dom glede na razpoložljive finančne možnosti. »Vse skupaj je šlo počasi, ko je bilo na voljo nekaj denarja, so kaj naredili. Tudi materiali so bili povsem drugačni kot danes.«
Ko je Rožej pred leti stopil na čelo šentjurskega planinskega društva, je opazil, da je bilo v spalnicah pohištvo še iz obdobja delovnih brigad. Zaznal je težave z ogrevanjem ter s sanitarijami, ki so sicer praviloma pokazatelj urejenosti javnih stavb. Zavzel se je za ureditev nove kotlovnice in za obnovo preproste kuhinje, tako, da je ustrezala smernicam rokovanja z živili. Ker so šentjurski planinci težko zagotavljali gostinsko oskrbo, so poiskali najemnico doma.
Stopili v velike čevlje
Ko se je pokazala možnost pridobiti sofinanciranje za celovito obnovo, so pridobili idejno zasnovo, namero sta podprla še občina in še en partner. Neizkoriščeno podstrešje so preuredili za potrebe skupnih ležišč, v etaži so uredili družinske apartmaje in sobe, obnovili so pralnico in postorili še marsikaj. Gospodarsko ministrstvo je prispevalo del denarja za energetsko sanacijo doma. »Bilo je kar nekaj preizkušenj, vmes je izbruhnila epidemija koronavirusa, soočili smo se s podražitvami materialov. Za naše društvo, ki vsako leto obrne le nekaj evrov, je bila naložba, vredna več kot 400 tisočakov, precejšen zalogaj,« je dejal. In dodal, da so se člani društva močno potrudili pri iskanju donatorjev. »Celotna hiša je sedaj obnovljena po novih smernicah, tako da bo potrebam kos vrsto let, manjka nam le še oprema.« Nad končnim rezultatom je zadovoljen tudi zato, ker Resevno letno obišče približno 15 tisoč ljudi. Še posebej vesel je, ko tudi ob obisku drugih slovenskih vrhov sreča planince, navdušene nad gostoljubjem, ki so ga bili deležni na tem šentjurskem vrhu.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
