Andraž Purg

Krovni protidiskriminacijski zakon o izenačevanju možnosti invalidov velja že od leta 2010. Dostopnost v javnem potniškem prometu za invalide oziroma gibalno ovirane je še vedno pomanjkljiva, čeprav se bo 15-letni zakonski rok za prilagoditev železniškega prometa iztekel letos, rok za prilagoditev avtobusnega se je že pred petimi leti. V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije opozarjajo, da zgolj posodobitev voznega parka javnega potniškega in železniškega prometa ne zadostuje, če postajališča in poti do njih ne bodo dostopni in varni. »Kadarkoli invalidi pristojne službe prosimo za novosti, s katerimi bi nam olajšali potovanje, slišimo argument, da nas je premalo in da se ne splača,« pravi slep Sebastjan Kamenik iz Celja.

Arhiv NT/Sherpa

Celjan Sebastjan Kamenik je slep od rojstva. Od doma se vedno odpravi z belo palico in s psom vodnikom. Pravi, da so njegove izkušnje z vožnjo z avtobusom in vlakom dobre in slabe. »Pred leti sem se z avtobusom pogosto vozil iz Celja v Zgornjo Savinjsko dolino. Vozniki avtobusov so bili prijazni in ustrežljivi do mene. Ko je bilo treba, so mi priskočili na pomoč,« poudarja in dodaja, da je imel le enkrat slabo izkušnjo. »Voznik mojemu psu vodniku ni dovolil vstopiti na avtobus, čeprav Zakon o zaščiti živali tem psom dovoljuje vstop v vsa sredstva javnega prevoza.«

Ker se ne splača

Ob tem je Kamenik posebej pohvalil kondukterje v železniškem prometu. »Prijetno sem bil presenečen nad njihovo informiranostjo oziroma osveščenostjo ter vljudnostjo. Ko sem potoval z vlakom, so mi pomagali pri vstopanju in izstopanju. Zato se jim želim tudi javno zahvaliti. Tudi od drugih oseb z invalidnostjo sem slišal pohvale na njihov račun. Grajo si Slovenske železnice zaslužijo zaradi pogostih zamud vlakov. Iz Celja sem se najpogosteje vozil v Ljubljano in Maribor.«

Opaža tudi, da vedno več voznikov Celebusa ne zna govoriti slovensko, zato se težko sporazumevajo s potniki. »Slepi in slabovidni si želimo, da bi na avtobusih mestnega in tudi medkrajevnega prometa zagotovili zvočne napovedovalnike imen postajališč. Na avtobusih v Ljubljani in Mariboru jih imajo,« pojasni. »Kadarkoli invalidi pristojne službe prosimo za novosti, s katerimi bi nam olajšali potovanje, slišimo argument, da nas je premalo in da se ne splača. Ne zavedajo se, da bi bile spremembe dobrodošle tudi za številne starejše ljudi, ki se težje gibajo, slabše vidijo ali slišijo,« še poudarja Kamenik.

Andraž Purg

Številne kritike

V nacionalnem svetu invalidskih organizacij (NSIOS) opozarjajo, da večina vlakov in avtobusov še vedno nima dvigalk oziroma zapornic za invalidske vozičke. Invalidi se marsikje soočajo tudi z gradbenimi in s komunikacijskimi ovirami, kot so preozka vrata, višinske razlike, slabo označevanje ter nerazumljive ali nečitljive informacije.

»Potovanje s starejšimi vlaki je za večino invalidov preveč naporno zaradi višinske razlike do perona ali neustreznih pomožnih naprav. Država še vedno ni sprejela minimalnih normativov pri koncesionarjih za prevoze, ki bi omogočili uvedbo prilagoditev za invalide v medkrajevnem prometu,« še pravijo v nacionalnem svetu invalidskih organizacij, kjer so nezadovoljni tudi zato, ker razpisi za podelitev novih koncesij za izvajanje medkrajevnega avtobusnega linijskega potniškega prometa niso vsebovali zahtev, da morajo biti novi avtobusi prilagojeni potrebam invalidov. Opozarjajo še, da morajo biti razporedi voženj napisani v dovolj veliki pisavi, morajo biti na voljo tudi v digitalni obliki in v aplikacijah dostopni za branje za slepe in slabovidne potnike.

Andraž Purg

Prevozi na klic za invalide

Septembra lani je začel delovati pilotni projekt prevozov na klic za gibalno ovirane osebe, ki ga v sodelovanju z ministrstvom za okolje, podnebje in energijo izvaja Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP). Kot je povedala Urška Ojsterešk iz DIJPP, projekt omogoča invalidom prevoze do največ 50 kilometrov oddaljenega mesta. Če invalid potuje v bolj oddaljen kraj, ga pripeljejo do najbližje postaje javnega potniškega prometa. »Prva faza pilotnega projekta v Ljubljani in Mariboru se je končala letos februarja, sčasoma naj bi ga uvedli tudi v Celju, Novem mestu, Novi Gorici, Kranju in Kopru. Prevozi na klic so namenjeni gibalno oviranim osebam, ki pri gibanju uporabljajo različne tehnične pripomočke, prevoze pa izvajajo vozniki s prilagojenimi kombiji za osebe z invalidskimi vozički,« še pojasnjuje sogovornica.

Andraž Purg

Zahteven izziv

Organizacija prevozov na klic za gibalno ovirane osebe je zahteven izziv. »Da bi invalidom zagotovili prilagodljive, varne in zanesljive prevoze, je treba urediti še dostopnost do avtobusnih in železniških postaj tako v mestnih središčih kot tudi v manjših krajih ter zagotoviti dovolj vozil, ki so prilagojena potrebam invalidov. Tiste, ki bodo opravljali prevoze na klic, bo treba izobraziti. Tovrstne prevoze bo v nekem okolju smiselno uvajati postopoma. Uvajanje tega projekta mora biti postopno. Začel se bo s testiranjem. V testnem obdobju bodo pridobljene informacije, kako ga čim bolj učinkovito vpeljati v prakso, saj ima vsako okolje svoje posebnosti. Odzivi invalidskih organizacij so pozitivni. Podpirajo sistemske rešitve in jih tudi aktivno sooblikujejo,« še pravi Urška Ojsteršek.

V nacionalnem svetu invalidskih organizacij pravijo, da gre pri prevozih na klic za dobro rešitev, vendar se bojijo, da bo prišlo do težav zaradi pomanjkanja ustreznega kadra in prilagojenih vozil.

V Slovenskih železnicah napovedujejo, da bodo do konca letošnjega leta bodo na več železniških postajah z izboljšavami zagotovili infrastrukturo, prilagojeno invalidom. »Izboljšali bomo kakovost prevozov na neelektrificiranih železniških progah, po katerih še vedno vozi nekaj starejših vlakov. Letos bomo kupili dvajset novih sodobnih klimatiziranih in dostopnih potniških vagonov. Na vrata vlakov bomo tudi v prihodnje še nameščali izvlečne stopnice za preprostejši vstop v vlak in iz njega."