Andraž Purg

Če bi jo poklicali po imenu Helena, se najbrž ne bi odzvala. »Odkar pomnim, me kličejo Lenka,« pravi prijazna in zgovorna 82-letna upokojena glasbena pedagoginja in zborovodkinja, ki je med drugim dirigirala približno 1.500 pevkam na vseslovenskem srečanju pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, ter soustvarjalka pestrega kulturnega in družabnega utripa na Ljubnem ob Savinji. Dragoceno je tudi njeno delo na področjih ohranjanja kulturne dediščine, starih običajev in navad, zato ne preseneča, da je bila med snovalci zamisli priljubljene etnološke prireditve Flosarski bal. Po kopici prejetih nagrad in priznanj jo je pred dnevi prijetno presenetila še novica, da ji bo občina Ljubno podelila naziv častna občanka. »Ne znam si predstavljati, da bi živela kje drugje kot v tem lepem kraju ob Savinji, obdanem s hribi in z gozdovi, saj v naravi najlaže najdem mir,« doda Lenka, ki ji je življenje postavilo na pot tudi zelo bolečo preizkušnjo – sinovo smrt.

Ko ji je župan Franjo Naraločnik povedal, da bo prejela naziv častna občanka Občine Ljubno, je bila presenečena. »Mar si ga res zaslužim? Veliko priznanj sem prejela za svoje poklicno in ljubiteljsko delo, a naziv častna občanka je nekaj posebnega. Počaščena sem in hvaležna,« je poudarila, ko naju je s fotografom Andražem sprejela v domači jedilnici in nama postregla z domačimi dobrotami. »Da bo pogovor lažje stekel,« je dodala hudomušno.

Veliko pohval sem slišala na račun vašega učiteljskega dela. Pravijo, da ste bili otrokom predvsem učiteljica za življenje.

Lepo je to slišati. Menim, da mora učitelj učencem poleg najrazličnejših znanj posredovati tudi pozitivne vrednote, ki jim bodo služile kot dragocen kompas v življenju. Spodbujala sem jih in opogumljala, če sem pri katerem od njih zaznala strah, sramežljivost ali zadržanost. Nekatere moje učenke, ki so želele postati vzgojiteljice – in so bile prepričane, da nimajo talenta za glasbo, ki je pri tem poklicu pomemben – sem prostovoljno dodatno učila glasbo in so se zato lahko vpisale na študij predšolske vzgoje. To so drobne pozornosti, a nekomu lahko spremenijo življenje. Svoj poklic sem doživljala kot poslanstvo. Lepo je, če človeku uspe to poslanstvo prepoznati in živeti.

Andraž Purg

Vse življenje živite na Ljubnem ob Savinji, toda rodili ste se v Celovcu. Kako to?

Moja starša sta šla leta 1938 v sosednjo Avstrijo s trebuhom za kruhom. Zato sem se rodila v Celovcu. Ko se je začela druga svetovna vojna, so očeta vpoklicali v partizane, zato smo se skupaj vrnili domov na Ljubno. Stara sem bila 15 mesecev, ko je moja mama umrla v bombardiranju Ljubnega. Odraščala sem pri starih starših in tetah. Spomnim se, kako so me ljudje na vasi pomilovali, ker sem tako zgodaj ostala brez mame. Ampak mi ni bilo hudega, saj se mame skoraj nisem spomnila. Nosila sem cvetje na njen grob, ko pa sem odraščala, sem čutila vedno večjo potrebo po njej.

Pri vas doma se je menda pogosto pelo in igralo. So bili torej vaši domači glasbeno nadarjeni?

Seveda! Moja stara mama je igrala citre, stric kitaro in pihala, kitaro so igrale tudi moja mama in tete, moj oče je igral violino. Stari oče sicer ni obvladal nobenega glasbila, je pa zelo lepo pel. Zato je bilo v našem domu pogosto mogoče slišati petje. Ko je eden začel peti, so se mu hitro pridružili še drugi pri večglasnem petju. Glasba se je že takrat zasidrala v moje srce. In ljubezen do glasbe me je vodila tudi pri izbiri poklica. Vpisala sem se na učiteljišče, potem sem izobraževanje nadaljevala na ljubljanski pedagoški akademiji, ki pa je nisem uspela končati. Akademija je bila oddaljena, nisem še vozila avta, premalo je bilo tudi sredstev.

Prvo službo ste dobili v domačem kraju, in sicer v Osnovni šoli Ljubno, kjer ste ostali vse do upokojitve. V čem so prednosti in v čem slabosti manjše podeželske šole?

Vidim predvsem prednosti. V manjši šoli smo učenci in učitelji lahko bolj povezani. Pri otrocih sem vedno iskala dobre lastnosti in jih našla v vsakem od njih. Če so bili nemirni, agresivni ali nesramni, sem iskala vzroke, zakaj so takšni. Nisem jih kaznovala ali na silo uveljavljala discipline. Avtoriteto med učenci sem gradila na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Saj so bili nagajivi, a sem si vedno vzela čas za prijateljsko prepričevanje. Znala sem se jim tudi opravičiti, če sem ocenila, da nisem ravnala prav. Nemalokrat se je zgodilo, da sem koga od njih pobožala, ko sem ga srečala na šolskem hodniku. Prizadevala sem si, da bi pri učencih razvila čut in ljubezen za vse lepo, urejeno in skladno tako v njih samih kot tudi v njihovem okolju.

Andraž Purg

Slišala sem, da so vas imeli učenci zelo radi. Zdaj vem, zakaj.

Moji učenci so zdaj odrasli ljudje. Vedno mi je toplo pri srcu, ko se srečamo in mi marsikdo pove, da sem jim ostala v lepem spominu. Nekaterim so najbolj v spominu ostali šolski izleti. S kolegicama Marijo in Slavo smo otroke peljale na izlet z letalom na otok Hvar. To je bilo v tistem času zelo pogumno. Za šolske izlete so si učenci sami zaslužili denar, zato njihovim staršem ni bilo treba prispevati niti dinarja. Učenci so opravljali različna dela, med drugim so sadili smrečice, urejali obcestne bankine in opravljali še druga dela. Zaslužili so toliko denarja, da niso plačali le šolskega izleta, ampak jim je ostal denar tudi za valeto in organizacijo srečanja po končani osnovni šoli.

Prejeli ste najvišje pedagoško priznanje – Šilihovo nagrado. Ste pravšnji, da vas vprašam, kaj po vašem mnenju odlikuje dobrega pedagoga.

Družba se spreminja. Mladi so danes drugačni, kot so bili med mojim učiteljevanjem, a vendar menim, da mora učitelj poleg strokovnega znanja imeti tudi empatijo do mladih ljudi. Z razumevajočim pogovorom lahko rešimo ali vsaj omilimo različne izzive. Lepo in prav je, da pri vzgoji sodelujejo tudi starši in podpirajo vzgojitelje oziroma učitelje.

Poučevali ste tudi oba svoja sinova. Najbrž je svojevrsten izziv, če sta v razredu učiteljica in njen otrok?

Doma sem jima pojasnila, da morata v šoli odmisliti, da sem njuna mama. In da ne bosta deležna nikakršnih privilegijev. Oba sta to dosledno upoštevala in nisem imela z njima nikakršnih težav glede tega.

Sta sinova kazala zanimanje za glasbo?

Bolj ju je navduševal šport. Predvsem plavanje in smučanje. Ker glasbene šole ni v našem kraju, bi ju morala voziti v Celje, kar je predaleč. Starejši sin Miha je želel igrati trobento. Kupili smo mu jo. Osnov igranja sem ga naučila, saj sem tudi jaz igrala trobento. Kot bi bilo včeraj, se spomnim njegovega prvega in žal tudi zadnjega nastopa na prireditvi v kraju.

Andraž Purg

Dva meseca kasneje je vaš sin Miha umrl, star 20 let. Kaj se je zgodilo?

Bil je navdušen lovec. Ko se je nekega dne peljal z avtomobilom na lov, se je ustavil na razmočeni bankini in z daljnogledom opazoval okolico. Bankina se je udrla, zato je avto zdrsel 50 metrov v globino. Tisto leto bi moral iti na služenje vojaškega roka, po vrnitvi je nameraval začeti študirati gozdarstvo. Bil je tudi navdušen nogometaš.

Niti približno si ne znam predstavljati agonije, ki ste jo doživljali.

Ah ... Te neizmerno globoke bolečine ne znam opisati z besedami. Dojamejo jo lahko le starši, ki jim je umrl otrok. Takrat sem bila čustveno popolnoma otopela, nisem bila sposobna sodelovati pri nobeni stvari. Čeprav sem bila povsem na dnu, sem z veliko težavo začela delati v šoli in s pevskimi zbori. Moram priznati, da sem močno čutila podporo vseh, ki so delali z mano.

Štirideset let je od sinove smrti. Pravijo, da čas celi rane ...

Kaj pa vem ... Bolečina zares nikoli ne ponikne. A nekako je treba iti naprej. Ni lahko, sploh ne, a človek zmore več, kot se morda zdi. Naša družina se je dolgo utapljala v bolečini. Kar nekaj let po Mihovi smrti mož Juš, mlajši sin Matej in jaz nismo mogli skupaj sedeti za mizo v jedilnici. Pogled na prazen stol, na katerem je vedno sedel Miha, je bil neznosno boleč. Iskali smo izgovore, da smo se temu lahko izognili. Najina sreča in uteha je ostal drugi sin Matej, ki je tudi neizmerno pogrešal brata, a je kljub čustveni stiski uspešno končal šolo, sodeloval je v kraju pri organizaciji Flosarskega bala, včlanil se je v lovsko družino, prepeval je v pevskem zboru. Tako je naša družina nekako premostila hude stiske.

Andraž Purg

Novo radost v vaše življenje so prinesli vnuki Blaž, Urša in Maks. Je tudi njim glasba blizu?

Vsi trije so obiskovali nižjo glasbeno šolo in jo tudi končali. Vnukinja Urša, stara je 26 let, igra klavir, oba vnuka, 28-letni Blaž in 22-letni Maks, ste se učila igrati na harmoniko in čakam, da jo bosta ponovno vzela v roke. (smeh) Urša že dve leti poučuje razredni pouk v Osnovni šoli Ljubno, v kateri sem poučevala tudi jaz in v njej dočakala upokojitev. Po diplomi je Urša opravila še magisterij. Opažam, da z ljubeznijo in odgovornostjo opravlja svoj poklic. Njena sodelavka mi je pred časom rekla, da sem lahko srečna, ker imam takšno vnukinjo. Vprašala sem jo, zakaj. Povedala mi je, da med odmori pogosto ostaja v učilnici za klavirjem, okoli nje se zbere skupina otrok in skupaj pojejo. Ko sem to slišala, mi je bilo toplo pri srcu. Pomembno je, da uživamo v svojem poklicnem delu. Najstarejši vnuk Blaž je končal visoko šolo in je tudi že zaposlen, najmlajši Maks študira računalništvo.

Vse življenje živite na Ljubnem. Vas ni nikoli mikalo, da bi se preselili?

Ne, sploh ne. Živim v lepem okolju. Rada imam Savinjo in okoliške planine. Stara sem bila deset let, ko sem šla v otroško kolonijo na morje. Med vračanjem domov sem bila tako zelo srečna, ko sem zagledala Raduho, da mi je postalo slabo od vznemirjenja. Čustveno sem zelo navezana na domače Ljubno. Ne mine dan, da ne bi šla na sprehod do ribiškega doma in nazaj. Tako vsak dan prehodim tri kilometre in uživam v lepotah narave in moje Savinje, ki žal včasih tudi podivja.

Ljubezen do domačega kraja je bila ves čas gibalo vašega delovanja na področju ohranjanja kulturne dediščine in vzgajanja mladih za ohranjanje starih običajev in navad z Ljubnega in okolice. Zato ne preseneča, da ste bili med tistimi, ki so zasnovali koncept Flosarskega bala.

Flosarski bal je tradicionalna etnološka prireditev, ki jo na Ljubnem ob Savinji pripravljamo v spomin na splavarje od leta 1961. Kot najstnica sem opazovala, kako slabo so se »flosarji« lotevali organizacije. (smeh) Motilo me je, ker niso raziskali običajev in navad prednikov. Želela sem, da se priprav lotimo temeljito, zato sem se pridružila organizatorjem. Imeli smo srečo, da je takrat na Ljubno pogosto prihajal uveljavljen gledališki in filmski igralec Zlatko Šugman, saj je njegova žena Maja, prav tako igralka, odraščala na Ljubnem in sta v našem kraju počitnikovala. Zlatko nas je naučil, da je treba za vsako prireditev pripraviti podroben scenarij, in nam pomagal s številnimi koristnimi nasveti. Prireditev smo z leti nadgrajevali in tako že vrsto let privablja številne obiskovalce od blizu in daleč.

Andraž Purg

Dirigirali ste številnim generacijam pevcev v otroškem in mladinskem pevskemu ter ženskemu in moškemu zboru. Vodili ste tudi nonet Lipca.

V kraju sem najprej vodila mladinski in otroški pevski zbor osnovne šole. Leta 1976 sem ustanovila ženski pevski zbor v kulturnem društvu. Zvok ženskega zbora najbolj ustreza mojemu značaju. Kasneje sem prevzela še moški pevski zbor, ker društvo ni imelo zborovodje. V osnovni šoli sem ustanovila še dekliški nonet Lipca, s katerim smo v Rogaški Slatini na Etno festivalu tri leta zapored prejeli zlato priznanje. Z Lipco sem gostovala tudi v Švici in Avstriji.

Ali so se vam kaj tresle roke, ko ste dirigirali kar 69 ženskim pevskim zborom v Šentvidu pri Stični?

Priznam, da so se mi najprej res nekoliko tresle roke, a sem se potem sprostila in uživala. To je bilo zame res posebno doživetje. Leto 1987 se je pisalo takrat. Šentvid pri Stični že več desetletij gosti vseslovensko srečanje pevskih zborov – ženskih, moških in mešanih. K sodelovanju me je povabil Mitja Gobec, ki je bil moj sošolec na pedagoški akademiji. Je sin priznanega skladatelja, dirigenta in zborovodje Radovana Gobca. Najprej sem oklevala, ker sem mislila, da tega nisem sposobna. Če znaš dirigirati enemu zboru, boš lahko tudi devetinšestdesetim – me je spodbujal Mitja. Tako sem v Šentvidu pri Stični sočasno dirigirala 69 ženskim zborom oziroma približno 1.500 pevkam, ki so pod mojim vodstvom zapele prekmursko narodno Lani sem plela luk in mak. Zvrstilo se nas je več zborovodij.

Prireditev je tisto leto povezoval Radovan Gobec. Spomnim se, kako me je napovedal. Rekel je – naslednjo pesem bo zborom dirigirala Alenka – a ne tista od kralja Matjaža, ampak Kraljeva. (smeh) Žal opažam, da srečanja pevskih zborov v Stični niso več tako množična, prihajajo le še upokojenski pevski zbori, škoda!

Andraž Purg

Bili ste igralka, režiserka, maskerka in kostumografinja številnih iger za otroke in odrasle. Priložnost za sodelovanje na odru ste dali tudi tistim otrokom, ki je sicer ne bi dobili.

Motilo me je, ker so na šolskih prireditvah ali predstavah sodelovali vedno eni in isti učenci. Zato sem dala priložnost tudi drugim otrokom. Ne le otroci, tudi njihovi starši so bili hvaležni. Mama enega fantka me je začudeno vprašala, kako sem ga vendar uspela opogumiti, da je na odru pel. Pripravila sem štiri igrice za otroke, s katerimi smo sodelovali na medobčinskem tekmovanju.

Pri organizacijah prireditev mi je pomagal mož, ki je imel igralski talent, sicer je bil po poklicu gozdar. Ampak je sodeloval v mojih predstavah. V božično-novoletnem času je bil pogosto v vlogi dedka Mraza.

Ker od leta 1953 ni bilo na Ljubnem nobene ljubiteljske gledališke predstave, se je v meni porodila želja, da bi v kraju obudili gledališko dejavnost za odrasle. Našla sem tekst Matura, ki ga je napisal Josip Vošnjak, zdravnik, pisatelj ter politik in kulturnik. To je bil za nas, amaterje, zahteven gledališki zalogaj, a smo ga zmogli. Predstava je trajala kar dve uri, v njej je sodelovali sedemnajst mlajših in starejših igralcev. S predstavo smo gostovali po Zgornji Savinjski dolini, to je bil začetek naše dramske dejavnosti.

Kot predsednica kulturnega društva ste sodelovali pri obnovi doma kulture in se ob tem javno zoperstavili predstavnikom Cerkve. Zakaj?

Desetletje je v našem kraju potekal proces in boj za dom kulture. Rimokatoliška cerkev je v času po osamosvojitvi Slovenije pokazala željo po vračilu doma kulture, češ, da je dom njen. Med drugo svetovno vojno je bil dom porušen, po njej pa so ga obnovile delovne brigade. Potem smo Ljubenci z referendumskimi sredstvi dom popolnoma obnovili. Zasijal je v najlepši podobi in vzbudil »apetite« po lastništvu. Iz starih zapisnikov je razvidno, da je Cerkev le lastnica zemljišča. Pravico smo Ljubenci dosegli po letu 2000. Dom je ostal v lasti krajanov, zdaj je v lasti Občine Ljubno.

Andraž Purg

Bili ste tudi pobudnica projekta Bralne značke za odrasle. Kakšni so odzivi? Zakaj je pomembno, da ohranjamo bralno kulturo?

Najprej želim poudariti, da sem ponosna in vesela, da je ta projekt naletel na dober odziv med odraslimi ljubitelji branja. Z nastankom prve knjige leta 1550 se je začel kulturni razvoj našega naroda. To dejstvo nosim v sebi. Lepo, da gre razvoj naprej, vendar prvinskega pomena branja tiskane knjige in očarljivega občutka spokojnosti, ko odpreš prvo stran in pokukaš na zadnjo, ne more zasenčiti nobena tehnologija.

Knjiga torej ostaja vaša zvesta spremljevalka. Kako si še sicer krajšate čas v jeseni življenja?

Obiskujem vse kulturne prireditve v kraju. Če imam priložnost, se pridružim prijateljem na kulturnih prireditvah v bližnji in daljni okolici. Rada imam gledališče, opero, všeč mi je letni kino na prostem.

Je res, da ste ob 100-letnici Kulturnega društva Ljubno pripravili seznam vseh prejemnikov občinskih priznanj v vaši lokalni skupnosti?

To ni le seznam, to je katalog. V njem sem navedla imena in priimke prejemnikov priznanj in nagrad, dodala sem še njihove obrazne fotografije. Od leta 1978 sem zbrala podatke za 73 dobitnikov občinskih priznanj in za več kot 100 prejemnikov Gallusovih značk.