Anja Antolič in Barbara Marčič

»Veliko ljudi se na dolge poti odpravlja z avtomobili ali motorji, midve pa imava gorivo kar v nogah.« Tako se radi pošalita Anja Antolič s Svetega Štefana v občini Šmarje pri Jelšah in Barbara Marčič iz Rač. Že leta 2018 sta se v Argentini podali na kolesarsko pustolovščino in želeli priti vse do Mehike. Epidemija koronavirusa je prekrižala njune načrte. Klic svobode ni pojenjal, zato sta dekleti začrtali novo pot od Ekvadorja do Aljaske. V predvidoma 19 mesecih želita s kolesi prepotovati 20 tisoč kilometrov.

Slovo ni bilo preprosto

»Domačim ob najini odločitvi, da greva spet na pot, ni bilo najbolj preprosto. Tudi nama se ni bilo lahko posloviti od najdražjih, a to je neizbežno,« je opisala Barbara in z Anjo pojasnila, da je pot med Ekvadorjem in Aljasko nadaljevanje njune prve kolesarske odprave. Leta 2018 sta kolesarjenje začeli na jugu Argentine v mestu Ushuaia. Njun cilj je bil prepotovati vse države Južne in Srednje Amerike, kjer govorijo špansko. Želeli sta priti vse do Mehike.

Anja Antolič in Barbara Marčič

Po letu in pol sta zaradi epidemije pot končali v Ekvadorju, v bližini mesta Quito. Zato sta zdaj pot nadaljevali prav v tem drugem najvišje ležečem glavnem mestu na svetu. Ko sta prispeli na letališče, ju je pričakal znan občutek. Zdelo se jima je precej domače. Barbara je prve dni sicer čutila nekaj strahu. »Čeprav imava kar dobro začrtano pot, sem čutila malo vznemirjenja pred neznanim. Nato sva ujeli ritem kolesarjenja, postavljanja šotora. Po prihodu v Kolumbijo sva začutili izjemno prijaznost domačinov, ki so naju pozdravljali, nama želeli srečno pot. Dobili sva tudi družbo, saj se nama je na delu poti pridružila prijateljica s Švedske.«

Navdušujoča naravna čudesa

Na potovanje se zaradi službenih obveznosti nista posebej pripravljali. Delali sta skoraj vse do odhoda. V zadnjem letu sta sicer poskušali biti čim bolj dejavni, hodili sta na pohode in kolesarili. Lani jeseni sta se odpravili na desetdnevni krog po zahodni Sloveniji. »Na poti postopoma dobivava kondicijo. Leta 2018 sva s sabo vzeli preveč prtljage, zdaj sva se držali načela manj je več. Veliko razmisleka sva namenili izbiri nadomestnih delov za kolesa. To je pomembno, saj jih tukaj ni tako preprosto dobiti kot v Evropi.«

Anja Antolič in Barbara Marčič

Za njima je približno mesec potovanja. Pot ju je doslej po besedah Anje bogatila na vsakem kilometru. S kolesi sta prevozili čudovite kraje, pedala sta poganjali do kraterskega jezera Quilotoa v Ekvadorju in se tam podali na 12-kilometrski pohod. Potovali sta skozi nacionalni park Cotopaxi, ki je znan po stratovulkanu. Vozili sta se na 4 tisoč metrih nadmorske višine in občudovali slikovito pokrajino, imenovano Páramo. »Vsa ta naravna čudesa, ki jih skriva pokrajina, so navdušujoča. Uživava tudi ob okušanju hrane, ki je močno drugačna od evropske. V tem okolju imajo številne sadeže, ki jih v Sloveniji ne poznamo. Z veseljem jih poskusiva in se nato odločiva, ali so nama všeč ali ne. Hvaležni sva tudi za vsa srečanja z ljudmi,« sta dejali.

Precejšnji napori za telo

V Južni Ameriki je trenutno deževno obdobje, kar pomeni, da ju ob popoldnevih redno spremljajo padavine. Včasih začne deževati že dopoldne, kar je precejšen izziv za kolesarjenje. Zgodilo se je že, da sta samo v enem dnevu doživeli skoraj celo vremensko paleto, le snega ne. Zaradi spremenljivega vremena morata včasih hitro prekiniti kolesarjenje in se raje zatečeta pod streho.

Zdravje jima zaenkrat dobro služi. Ker tak način potovanja prinaša ogromno kolesarjenja v klanec in ker ima vsaka od njiju na kolesu še približno 20 kilogramov prtljage, je fizični napor zanju vseeno ogromen šok za telo. »Zelo sva utrujeni, a pričakujeva, da se bo telo postopoma navadilo na napore.« Ko sta se v delu potovanja spustili na nižjo nadmorsko višino, kjer je bilo bolj toplo, so ju pošteno opikali komarji. Čeprav sta uporabili razpršilo proti tem nadležnim žuželkam, je vsaka samo na nogah imela po 50 pikov, kar je bilo zaradi srbenja zelo mučno.

Že zamenjali zavorne ploščice

Vsakodnevna dolžina poti je odvisna od terena. Če je pred njima velik vzpon, naredita od 25 do 30 kilometrov. Če ju čaka manj razgiban teren, prepeljeta tudi 50 kilometrov. Vmes si vzameta kakšen dan ali dva za počitek in za oglede zanimivosti. Takrat tudi očistita kolesi, preverita zavore. »Po spustu z Andov, ko sva prišli pred vrata amazonskega dela Kolumbije, sva morali že menjati zavorne ploščice.« S svojim izborom koles sta nasploh zelo zadovoljni. Uporabljata pnevmatike brez zračnic, gre za sistem tako imenovanih plaščev »tubeless« s tesnilno tekočino. Čeprav je na poti veliko stekla, trnov in žebljev, še nista imeli predrtega plašča.

Že to, da lahko s kolesom opraviva tako dolgo pot, je navdušujoče. Veliko ljudi se na dolge poti odpravlja z avtomobili ali motorji, midve pa imava gorivo kar v nogah.

Kako po naporih iščeta motivacijo? Anja je povedala, da ju vodi želja po odkrivanju tega, kar se skriva za naslednjim ovinkom. Zanima ju, kaj jima bo prinesel naslednji dan. Na poti ju osrečujejo majhne stvari. Kot na primer, ko ju je v Kolumbiji ustavila domačinka in jima je za to, da bi lažje premagovali pot, podarila domač sir. »To nama daje zagon in energijo,« sta dejali.

V trenutkih, ko imata pri sebi le še liter vode, jima zmanjkuje hrane, naslednja vas pa je precej oddaljena, sta prisiljeni energijo za nadaljevanje poti poiskati v sebi.

Preberite več v Novem tedniku!