»Želim si, da bi se Ukrajinci zbudili v miru«
Razmere v Ukrajini z zaskrbljenostjo spremlja Larisa Kocherova, ki je bila rojena v ukrajinskem mestu Lvov, zdaj pa že dvanajst let živi v Štorah. Profesorica klavirja v Glasbeni šoli skladateljev Ipavcev Šentjur pravi, da jo ob spremljanju dogajanja v domovini boli srce. Želi si, da bi se sovražnost čim prej končala in da bi spet prevladal mir.

Ko je Larisa Kocherova izvedela, kaj se dogaja v njeni domovini, je bila pretresena. Ni mogla verjeti, da je kaj takšnega sploh možno. »Veliko ljudi je slutilo, da bo prišlo do nemirov. Vendar nihče ni niti pomislil, da lahko v 21. stoletju kdo napade neodvisno državo.«
Poudarila je, da ni podkovana v mednarodnih odnosih, a vendar ji je bilo pri srcu grozno že ob ruskem zavzetju Krima leta 2014. »Marsikdo v Evropi je takrat skomignil, kot da tisto ni bila vojna. Ko so se ruski interesi razširili še na Doneck in Lugansk, ni nihče pričakoval, da bo sledil taktično načrtovan napad na vso Ukrajino, na vse njene strateške točke. Prebivalci skoraj vseh večjih mest so se zbudili v vojni,« je pojasnila.
Pomaga, kolikor le lahko
Sogovornica opozarja, da dogajanje ni oddaljeno in da razdalja od naše do ukrajinske meje ni prav velika. Ne verjame, da se bo Rusija umirila, ko bo v žitnici Evrope dosegla, kar želi. »Putin je leta 2014 videl, da po zavzetju Krima ni doživel nobenih pretresljivih posledic. Vzhodni del Ukrajine bi si lahko, če bi to želel, prilastil že takrat, saj je bila država nepripravljena. Leta 1991 je namreč morala oddati svoje jedrsko orožje in zmanjšati zmogljivosti vojske. Po napadu na Krim se je Ukrajina šele začela zavedati, da se mora vojaško okrepiti, da se bo sposobna sama braniti.«
Po svojih najboljših močeh pomaga sorodnikom in prijateljem v domovini. Obvešča jih, kadar je na voljo kakšen prevoz proti meji. Išče prevoz za ljudi, ki obtičijo na poti. Obvešča jih o razmerah na mejnih prehodih in o možnostih prenočišč na Poljskem. Poleg tega sporoča, katere potrebščine potrebujejo tisti, ki ostajajo v Ukrajini – gre predvsem za zdravila, povoje, čevlje.
Kakšna bo prihodnost?
Vdor na ozemlje samostojne države se ji zdi nedopusten. Meni, da bi se sovražnost morala takoj končati. Srčno si želi, da bi se njeni starši, sorodniki in prijatelji zjutraj zbudili v miru, brez strahu, da bo na njihov dom padla raketa. »Bombe zdaj padajo v bližini bolnišnic. Otroci se rojevajo v zakloniščih. Dojenčke skrivajo v podzemnih skrivališčih, saj je na površju prenevarno. Videla sem posnetke, kako ženske nedonošenčkom ročno dovajajo kisik, saj v zakloniščih ni električne napeljave. Otroci so vznemirjeni ob zvokih siren, radi bi se skrili. Kakšna popotnica je to za njihovo prihodnost?« se sprašuje. Prepričana je, da bi se morali voditelji držav znati dogovoriti o perečih stvareh, ne da netijo vojno. Kot še dodaja, ruski voditelj svetu kaže, kaj lahko stori vsakemu, ki se bo obrnil proti njemu. Zato je še toliko bolj hvaležna, da iz različnih koncev sveta prihajata podpora in pomoč Ukrajincem.
Foto: Pixabay
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se