Med bombardiranjem na Kumu, a z mislimi pri družini in kampu
V teh dneh mineva natančno trideset let, odkar je jugoslovanska vojska med osamosvojitveno vojno bombardirala RTV-oddajnik na Kumu. Tomaž Vozlič iz Dolenje vasi se tega dogodka spominja, kot bi bilo včeraj. Le kako se ga ne bi, ko pa je bil kot vodja oddajnika ob tem ključnem trenutku prisoten na Kumu. Tam je bil kot uslužbenec RTV Slovenija zaposlen kar 40 let. Še dvajset let dlje je povezan z družinskim Kampom Dolina, prvim zasebnim kampom v nekdanji Jugoslaviji, ki so ga ustanovili njegovi starši. Danes zanj skrbijo štiri generacije, tudi Tomaževa skoraj 99-letna mama. Ne manjka dan, ko ne bi skozi okno »pošpegala« po kampu ali se sprehodila po njem.
Vse se je začelo v začetku 60. let, ko so v Tekstilno tovarno Prebold od daleč naokrog prihajali poslovni partnerji in monterji. Ker je zanje po dolini primanjkovalo prenočišč, sta se Tomaževa starša odločila, da jim bosta začela oddajati sobe. Ob tem sta na domačem zemljišču v Dolenji vasi uredila še kamp, na kar v takratni občini niso bili niti pripravljeni. Ko sta ga želela prijaviti, sta jih presenetila, ker kategorija zasebnih kampov v takratni Jugoslaviji ni obstajala. Kljub vsemu sta ga lahko odprla, s čimer je družina Vozlič začela orati ledino na področju zasebnih kampov ne le v Spodnji Savinjski dolini, temveč tudi širše. Danes pri družinskem poslu pomaga že četrta generacija.
Iz Prebolda na Plitvice in nazaj
Na lepo pokošeni zeleni travi streljaj od spodnjesavinjskih polj in travnikov, obdanih z okoliškimi hribi, imajo prostor za dvajset do trideset prikolic. Ob tem je v dveh apartmajih in treh sobah še osemnajst ležišč. Glavna sezona, ko imajo dela res čez glavo, je od sredine junija do konca avgusta. Največ njihovih gostov prihaja z Nizozemske, iz Belgije, Nemčije, Francije in Avstrije. Nekateri so prehodni, spet drugi za svoj osrednji cilj izberejo njihov kamp. Vozlič-Lesjakovi so še posebej ponosni na redne goste, ki se k njim v Dolenjo vas vračajo že 45 let. »Smo že skoraj kot družina. Nekateri, ko pridejo, jočejo od veselja. In ko odhajajo, jočejo od žalosti,« pove Tomaž Vozlič in doda, da nekateri pri njih ostanejo tudi štiri tedne. »V tem času kolesarijo, se sprehajajo, odpravijo na izlete po vsej Sloveniji, spet drugi cele dneve samo berejo knjige.« So tudi takšni, ki se iz Prebolda odpeljejo na enodnevni izlet na Plitvice ali čez Vršič. Tujci namreč razdalje dojemajmo povsem drugače kot Slovenci.
Glavnino gostov predstavljajo turisti iz zahodne in srednje Evrope, a to še ne pomeni, da v njihov kamp ne zavijejo tudi turisti iz bolj oddaljenih držav. Med do zdaj najbolj »eksotične« goste spadajo turisti z Barbadosa, ki so se v Savinjski dolini mudili zaradi obrtnega sejma v Celju, kjer so predstavljali svojo kulturo. »Ker so bili z namestitvijo tako zadovoljni, so se nam želeli zahvaliti z igranjem na bobne. Tast je rekel, da nima smisla, da zaigrajo zgolj za našo družino, temveč naj jim prisluhnejo tudi ostali sokrajani. In res, s pomočjo nekdanjega Radia Goldi je iz tega nastal pravi dogodek,« se spominja Primož Lesjak, ki je član družine Vozlič že šestindvajset let in z največjim veseljem nadaljuje družinsko dejavnost. Vanjo so vpeti vsi člani, s to izjemo, da imata Tomaževa žena Manja in hči Petra ob tem še frizerski salon.
Dela ne zmanjka
V 60-letni zgodovini so vrata kampa prvič zaprli v času »korone«, ki je njihovo poslovanje močno prizadela. »Lanska sezona je bila zelo slaba. Nekaj tujih gostov je bilo, a v primerjavi s preteklimi leti bistveno manj,« je klavrn pripomnil Primož, ki upa, da letošnje poletje zaradi zmede pri prehajanju mej med evropskimi državami ne bo še slabše. Njihovi gosti so namreč večinoma tujci, le peščica je Slovencev. A kljub vsemu so jih tudi ti lani presenetili. V njihovem kampu jih je bilo do zdaj največ.
Dela v glavni sezoni ne glede na zasedenost kampa nikoli ne zmanjka. »Zjutraj, še preden se zbudijo gostje, pregledamo umivalnice in sanitarije, ki jih sicer čistimo ves dan. Sledijo pospravljanje sob, košnja trave, skrb za bazen, obveznosti na recepciji …« našteva Primož. Vrsto let so sodelovali pri ocenjevanju turističnih namestitev, ki ga opravlja Gospodarska zbornica Slovenije, medtem ko zadnjih nekaj let ne več. »Ključni pokazatelj kakovosti kampa je, ali odtoki v umivalnikih in straniščnih školjkah požirajo. Komisije tega niso pregledale. Le na hitro so površno pogledale po kampu, kar za tovrstne namestitve niti ni tako pomembno. Odločili smo se, da pri tem ne bomo več sodelovali,« o tovrstnih tekmovanjih pove Vozlič.
Kozolec postal recepcija
Središče dogajanja v njihovem kampu je zagotovo recepcija v dvesto let starem kozolcu s hlevom. »Pred leti sva se s tastom lotila obnove kampa. Razmišljala sva, ali naj kozolec podreva ali pustiva. Ker do takrat nismo imeli posebne zgradbe, v kateri bi domovala recepcija, temveč smo goste popisovali kar v domači hiši, sva se odločila, da bova kozolec obnovila in predelala v recepcijo.« Danes je veliko več kot to. Je prostor druženja, v času poletnih nogometnih prvenstev tudi navijaška cona. Tomaž in Primož pred njega postavita televizijo in z gosti spremljata priljubljene nogometne preizkušnje. Zagotovo je kozolec poseben, ker so v njem na domiseln način obešeni kozarci in steklenice. Ena je Tomažu še posebej ljuba. To je tista z motivom oddajnika na Kumu, kjer je bil zaposlen kar 40 let.
Med bombardiranjem na Kumu
Letos, ko obeležujemo trideset let samostojnosti, so njegovi spomini na bombardiranje oddajnika privreli na dan. Od vseh slovenskih oddajnikov je bil Kum prvi, ki so ga jugoslovanske sile napadle. »Vedele so, kako je pomemben, ne le zaradi oddajanja po vsej Evropi, temveč tudi zato, ker je na njem poleg radia in televizije svoje aparature imela vojska,« pove Tomaž in nadaljuje, da so prvič napadali v petek in drugič v torek. »Prvi napad je bil kot strela z jasnega, o drugem nas je RTV Slovenija obvestila, naj se umaknemo, ker že bombardirajo Krvavec. Med obema napadoma smo neprekinjeno popravljali, bedeli cele noči in poslušali, ali se približuje kakšen helikopter. Bili so zelo naporni dnevi, predvsem psihično.« Kljub temu da se ni zgodilo najhujše, bo njegov spomin na ta dogodek vedno grenak. Eden od teritorialcev na Kumu je bil namreč ranjen in je kasneje tudi umrl. Po napadu oddajnik ni deloval zgolj štiri ure. Vse to po zaslugi sogovornika, ki je bil tisti čas vodja oddajnika, in njegovih osmih sodelavcev. Škoda na oddajniku je bilo sicer za pet milijonov mark. Kasneje so morali zgraditi nov stolp in zamenjati aparature.
Foto: Andraž Purg – GrupA
