Andraž Purg

Antropolog dr. Dan Podjed, ki je bil eden od pobudnikov za zakonsko omejitev uporabe zasebnih telefonov in drugih digitalnih naprav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, pozdravlja ureditev v noveli Zakona o osnovni šoli, ki po novem določa uporabo elektronskih naprav v šolskem prostoru. 

· Novice

Telefoni v šoli prepovedani, po pouku otroci hitro sežejo po njih

Ljudje so lahko svoje podpise za omenjeno peticijo začeli prispevati v začetku februarja letos. Do konca zbiranja je svoj podpis oddalo več kot 14 tisoč ljudi. Podjed je v začetku julija izvedel, da je 55 poslancev državnega zbora glasovalo za novelo Zakona o osnovni šoli, ki med drugim vsebuje pravilo, da naj telefoni ostanejo doma oz. da je njihova uporaba v šolskem okolju omejena. Proti ni bil nihče od poslancev.

»To, da je do spremembe zakonodaje prišlo tako hitro, se mi zdi izjemen dosežek. Gre tudi za izjemen družbeni konsenz. Glede na anketo Mediane se večina ljudi, več kot 90 odstotkov, strinja, da se omeji uporaba zaslonskih tehnologij v šolah in vrtcih,« je dejal.

Tesnobna generacija

Podjed pravi, da so lahko telefoni izjemno koristni pripomočki, da vzpostavljamo stik, da se o čem dogovorimo, da vzpostavljamo svoje urnike in smo bolj povezani. Naša družba pa je prišla do točke, ko smo zaradi zaslonskih tehnologij postali manj povezani, bolj razdruženi in bolj sprti.

Nastala je generacija Z, to so rojeni med letoma 1997 in 2012, ki ji Jonathan Haidt pravi tesnobna generacija. Pri tej generaciji lahko opazimo zaskrbljujoče smernice, in sicer hiter vzpon tesnobnosti, depresije, samopoškodovanja in samomorilnosti med mladimi.

Podjed je razložil, da se je prevoj krivulje zelo očitno zgodil med letoma 2010 in 2015. »Takrat smo starši otrokom dali telefone v roke, da bi bili bolj varni. Hkrati smo jim odvzeli sposobnost upravljanja lastnega časa, sposobnost orientacije v prostoru in spodobnost, da postanejo samostojni ljudje.«

Najdaljša popkovina na svetu

Po besedah sogovornika so telefoni postali podaljški staršev, najdaljša popkovina na svetu. »Starši te popkovine ne znamo prerezati. Mladim ne dovolimo, da bi se samostojno znašli v svojem okolju, da bi sami šli v šolo. Ne damo jim miru, čeprav ga nujno potrebujejo, da bi se družili drug z drugim in da bi se lahko v šoli posvetili tistemu, kar je bistveno.«

Za mlade v šolskem okolju ni bistveno samo učenje, ampak tudi druženje, je pojasnil. Temu se mladi težko posvetijo, če so nenehno izpostavljeni motilcem, kot so telefoni.

Podaril je, da mladi v šoli sklepajo izjemno pomembna razmerja – prijateljstva. »Tudi odrasli smo vsaj enega ali dva prijatelja dobili v šoli, morda celo v vrtcu,« je dejal. In dodal, da je zato šola res pomembna ustanova. Morda ljudje prav v njej tkemo to, čemur pravimo družba. Zato se mu zdi prav, da se mladi v šoli odklopijo od zaslonov, pogledajo drug drugemu v oči in se spoznavajo med sabo.

Kaj pa doma?

Kot opaža sogovornik, smo zdaj dosegli, da so mladi v šoli manj za zasloni. A če jih ob prihodu domov pričakamo starši, ki smo v svoj telefon zatopljeni tako zelo, da niti ne opazimo, da je naš otrok prišel domov, je nauk te zgodne bolj slab. Podjed predlaga, da bi se zdaj mladi lotili »odklapljanja« odraslih. »Največji izziv za nas vse je, da pogledamo stran od zaslonov, da pogledamo v oči tistim, za katere pravimo, da so naš največji zaklad.«

Andraž Purg

O pobudi odklopi.net bi bilo smiselno razmisliti tudi pri odraslih, je dejal. »Ne vem, ali za to potrebujemo nov zakon, a morda ga vendarle.« Prepričan je, da je pravica do odklopa od naprav izjemno pomembna človekova pravica, ki bi jo morali zapisati v ustavo. »Pravica se nam danes morda zdi samoumevna. Ali bo samoumevna tudi jutri? Zdaj imamo telefone v žepih. Kako bo čez nekaj let, ko bomo s pomočjo Neuralinka in drugih vmesnikov neposredno povezani s tehnologijami?«

Kdo bo še razmišljal sam?

Odklop potrebujemo, da lahko samostojno razmišljamo in se odločamo. Da sami izbiramo, kam gremo in kaj hočemo, je pojasnil.

Pixabay

Tako analogni kot digitalni svet po njegovih besedah nudita veliko dobrega. Nikakor pa ne more prevladati le digitalni. »Odrasli smo za zasloni povprečno od osem do devet ur na dan, torej večino budnega časa. Od štiri do pet ur dnevno gledamo v telefone. Ob tem pravimo, da nimamo časa za druženje, branje, šport, sprehode, razmišljanje. Čas imamo, le vzamemo si ga ne,« je zaključil.