Direktor, ki rad poprime še za delo na kmetiji
Vinka Buta zadnji dve leti poznamo kot direktorja Mlekarne Celeia, prej je vrsto let uspešno vodil Kmetijsko zadrugo Šmarje pri Jelšah. Marsikdo ne ve, da je ob odgovorni službi tudi predan kmet. Odraščal je z živalmi in še danes na svoji kmetiji, kjer so svoje sledi pustili njegova starša in stara starša, redi bike. Narava je del njega. »Teden po tistem, ko spomladi posejemo koruzo, grem skoraj vsak dan na njivo preverit, kako ji kaže. Odgrnem zemljo in spremljam, kaj se dogaja. To imam v krvi,« je povedal. Letošnji prejemnik plakete Občine Rogaška Slatina nadaljuje tudi družinsko gasilsko tradicijo. V gasilskem društvu, ki ima prostore le nekaj metrov od domačije Butovih v Kostrivnici, pomaga predvsem pri organizacijskih in administrativnih nalogah.
»Kar počneš z veseljem, delaš boljše kot tisto, kar delaš, ker moraš,« je odgovoril na vprašanje o tem, zakaj se po redni službi ukvarja še z govedorejo, natančneje s prosto rejo bikov. Čreda šteje malo več kot 70 živali, zanje družina Vinka Buta na 30 hektarjih polj in travnikov pridela svojo krmo. Letošnji prejemnik občinske plakete je pojasnil, da je reja bikov bistveno lažja kot reja krav, saj pri reji tovrstnih živali ni molže. Govedo je treba enkrat na dan nakrmiti, seveda priprava krme med letom terja nekaj dela. »Če ni posebnosti, ima kmetovanje stalni ritem, ki ga ni težko usklajevati s službo,« je pojasnil sogovornik, ki se v hlev ponavadi odpravi zvečer. Le izjemoma se zgodi kaj takšnega, kar terja njegovo takojšnjo pozornost.
Brez vlaganj ni napredka
Pri delu na kmetiji pomagajo vsi družinski člani, žena Andreja ter oba sinova. Starejši sin Vid je končal tretji letnik študija medicine v Ljubljani, mlajši Lenart je gimnazijec. Oče vidi, da oba fanta kmetijstvo zanima, vendar nobenega tako zelo, kot njega. Tudi če nihče od njiju ne bo prevzel kmetije, ju želi naučiti vseh potrebnih opravil in jima privzgojiti delovne navade. »Zagotovo jima bo v življenju lažje, če bosta navajena delati. Dela se je lažje odvaditi kot se ga navaditi,« je hudomušno dejal. In dodal, da je imel zadnje leto, ko sta bila otroka zaradi šolanja na daljavo več časa doma, še več pomoči kot sicer.
Odkar so na kmetiji gospodarili njegovi starši, se je marsikaj spremenilo. Posodobljene so vse stavbe, hlevi, gospodarsko poslopje. Pravkar je obnove deležna hiša, katere spodnji del je bil zgrajen leta 1833. »Vsaka generacija na kmetiji mora poskrbeti za vlaganja, sicer ni napredka,« je povedal letošnji občinski nagrajenec. Včasih se je družina ukvarjala še s prirejo mleka in z vinogradništvom, vendar sta zakonca But ob vseh ostalih obveznostih morala izbrati, čemu ob službi in družini še lahko namenjata pozornost in čemu ne.
Foto: Andraž Purg - GrupA
»Če bosta sinova kasneje v življenju ugotovila, da ju delo na kmetiji ne veseli, in mi bosta zamerila, ker sta morala vseeno pomagati doma, bo to moj sladek problem. A verjetno tudi njun.«
»V zadrugi sem bil zaposlen 20 let in sem zorel skupaj z mnogimi sodelavci. Ogromno ljudi je prišlo v podjetje za mano. Ko sem se zaposlil v Mlekarni Celeia, sem bil prišlek v kolektivu, kjer je veliko ljudi zaposlenih že vrsto let. Zato sem še toliko bolj pozoren in previden pri komunikaciji. Odnosi so zame pomembni.«
Preberite več v Novem tedniku
