Andraž Purg

Simpatično Šoštanjčanko mnogi povezujejo z dvorcem Gutenbüchel v Ravnah pri Šoštanju, ki je pred desetimi leti predvsem po njeni zaslugi odprl vrata za širšo javnost. »Kulturna in stavbna dediščina nista zgolj ostanek preteklosti, temveč aktivni del našega okolja in oblikujeta identiteto ter povezujeta preteklost s sedanjostjo,« poudarja arhitektka in interpretatorka kulturne dediščine Mateja Kumer.

Kritična je do podcenjujočega odnosa države do kulturne dediščine. Zmotila jo je tudi informacija o načrtovani rušitvi stare Woschnaggove usnjarne, ki je ena najpomembnejših industrijskih stavb v Šoštanju. »Če bo stavba v celoti porušena, bomo izgubili identitetni simbol usnjarskega mesta, na katerega se Šoštanjčani že stoletja ponosno navezujemo.« Zadnja leta svoje znanje in vrednote posreduje dijakom v Srednji gradbeni, geodetski in okoljevarstveni šoli in strokovni gimnaziji Ljubljana. Stara obrtniška znanja očitno še ne bodo izumrla, saj se vedno več mladih odloča za poklic kamnoseka.

Andraž Purg

Domače okolje je že v otroških letih v njej prebudilo ljubezen do narave in živali. »Doma smo imeli veliko živali, od polha do konja,« pojasni. Zelo zgodaj se je seznanila z umetnostjo, restavratorstvom, s kiparstvom in slikarstvom, saj je njen oče restavrator in rezbar.

Vonj terpentina, usnja in lepil iz očetove delavnice jo že v odraščajočih letih pogosto popeljal v ustvarjalni svet. Spoznavala je različne materiale, ročno delo in ustvarjalni proces. »Estetski čut sem podedovala tudi po mami, ki je kot frizerka svoj poklic opravljala z izjemno predanostjo, natančnostjo in občutkom za podrobnosti. Ta kombinacija vplivov mi je omogočila zgodnje razumevanje estetike kot integralnega dela kulturnega in vsakdanjega prostora,« je dejala uvodoma.

Kakšne talente ste kazali v otroštvu?

Risanje in likovna ustvarjalnost sta bila vedno na prvem mestu, saj sta mi ponujala ustvarjalno svobodo. Pri tem sem imela neprecenljivo podporo očeta in starega očeta, ki sta me s pomočjo svojega dela in z zgledom uvajala tudi v skrivnosti likovne umetnosti ter mi približala bogastvo lokalne umetniške tradicije.

Starša sta prav tako prepoznala moje veselje do glasbe in me vpisala v glasbeno šolo, kjer sem igrala klavir. Na ure klavirja imam čudovite spomine, zato še danes rada zaigram nanj. Najraje igram skladbe Johanna Sebastiana Bacha – njegova strogost in tehnična natančnost na nek način odražata mojo osebnost.

V času vašega odraščanja je Šoštanj, kot pravite, ponujal bolj pester kulturni in družabni utrip kot danes.

Spomnim se, da smo s prijatelji največ časa med poletnimi počitnicami preživeli na bazenu, ki je bil pomemben prostor druženja in socializacije. V šali pogosto rečem, da je bil bazen objekt moje mladosti. Obiskovali smo koncerte, imeli smo tudi kino – vse to je omogočalo oblikovanje kolektivne identitete in kulturne participacije mladih. Žal danes tega ni več.

Zakaj ne?

Menim, da je praznjenje javnega in kulturnega prostora simptom politik, ki zmanjšujejo kakovost lokalnega življenja in hkrati ogrožajo možnost, da bi se mladi poistovetili s svojim mestom. Zato še toliko bolj razumem, kako pomembna je skrb za kulturne prostore in dediščino ter aktivno vključevanje skupnosti. Izkušnje iz otroštva so mi pokazale, da dediščina in prostor nista le pasivna okvira, ampak aktivno oblikujeta posameznika in lokalno skupnost. Zato sta pri mojem delu ključnega pomena povezovanje preteklih vrednot z današnjimi potrebami prostora in skupnosti, hkrati pa kritična analiza, kako sodobni procesi spreminjajo kulturno in socialno tkivo mest.

Andraž Purg

Ljubezen do umetnosti in oblikovanja vas je vodila v Srednjo šolo za oblikovanje. Kot grafična oblikovalka ste opravili pripravništvo v Gorenju Keramika, dodatno ste se izobraževali tudi za komercialistko. Potem ste izbrali študij arhitekture. Brez oklevanja?

Povsem brez! (smeh) Moja poklicna pot se je pravzaprav nezavedno oblikovala že veliko prej, saj so bili moji predniki zidarski mojstri, ki so pozidali dobršen del Šoštanja. Ta družinska tradicija me je usmerila k študiju arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Sprejemne izpite sem opravila brez težav in študij me je dokončno usmeril v raziskovanje prenove in ohranjanja stavbne dediščine. Leta 2010 sem ga uspešno končala. Mentorja moje magistrske naloge sta bila dr. Peter Fister in dr. Živa Deu, ki sta v slovenskem in mednarodnem okolju znana kot velika strokovnjaka na področju ohranjanja dediščine. Na Fakulteti za arhitekturo sem se kasneje vpisala na doktorski študij, ki ga trenutno še opravljam.

Zakaj sta v ospredju vašega strokovnega zanimanja prav stavbna dediščina in prenova?

Odgovor se skriva v kombinaciji estetike, umetnosti in ustvarjalnega smisla. Vse to sem že zgodaj zaznala pri očetovem delu. Vodita med tudi spoštovanje do dela naših prednikov in zgodovine. Verjamem, da brez poznavanja in spoštovanja preteklosti kot družba ne moremo biti zares sodobni in napredni.

Kakšen odnos ima država do stavbne oziroma kulturne dediščine? Zakaj je pomembno, da stare stavbe obnavljamo?

Opažam, da ima naša država do dediščine precej podcenjujoč odnos. Obstajajo zakoni, varstveni režimi in strokovne službe, a prepogosto prevlada politika. Takrat je stroka odrinjena na rob – priporočil in opozoril predstavniki države ne upoštevajo, odločitve pa sprejemajo glede na trenutne interese. To me kot arhitektko in varuhinjo dediščine zelo skrbi, saj dediščina ni stvar dnevne politike, ampak dolgoročne kulturne odgovornosti. Stare stavbe so nosilke identitete prostora, spomina skupnosti in ustvarjalnosti preteklih generacij. Njihova obnova ni le nostalgična gesta, ampak tudi trajnostno ravnanje, saj je prenova okolju prijaznejša od novogradnje. Obnovljene stavbe lahko zaživijo na novo kot prostori kulture, turizma, izobraževanja in srečevanja. Če jih pustimo propasti, izgubimo veliko več kot zidove – izgubimo del sebe in prihodnjih priložnosti.

Andraž Purg

Staro usnjarno, eno najpomembnejših industrijskih stavb v Šoštanju, bodo porušili. Župan Goličnik pravi, da je preveč nevarna za obnovo. Je res?

Stavba je res v slabem materialnem stanju in statično vprašljiva, vendar je to predvsem posledica dolgoletne malomarnosti lastnice – Občine Šoštanj. Po neurju leta 2023 so strešniki ostali odkriti kar dve leti, kar jasno priča o pomanjkanju osnovnega vzdrževanja in o neodgovornem ravnanju z dediščino. Takšno ravnanje je mogoče obravnavati celo kot zakonsko sporno, saj Zakon o varstvu kulturne dediščine jasno nalaga lastnikom dolžnost skrbništva. Ministrstvo za kulturo je pri ocenjevanju objekta upoštevalo predvsem materialno plat, prezrlo pa simbolno in identitetno vrednost stavbe. To je resna strokovna pomanjkljivost.

Če bo stavba v celoti porušena, bomo izgubili identitetni simbol usnjarskega mesta, na katerega se Šoštanjčani že stoletja ponosno navezujemo. Sem prepričana, da bi bilo mogoče ohraniti vsaj del ključnih mestnih vedut ob reki Paki ali posamezne tehnične in konstrukcijske podrobnosti ter jih smiselno vključiti v nov projekt. V tujini je takšen pristop že dolgo uveljavljen, saj tam razumejo, da prenova in reinterpretacija industrijske dediščine pomenita izjemno razvojno priložnost.

Očitno se premalo zavedamo, da je stavbna dediščina lahko dodana vrednost za razvoj lokalne in širše skupnosti.

Zato pogrešam iskren in strokoven dialog. Občina bi morala s strokovnjaki in z lokalno skupnostjo oblikovati strategijo, ki bi iskala rešitve v smeri ohranjanja in vključevanja dediščine v prihodnji razvoj. Tako razmišljajo in delujejo v zdravih demokratičnih okoljih, kjer je dediščina razumljena kot skupna vrednota. Pri nas smo žal priča praksi, ko je bila odločitev o rušitvi sprejeta brez prave razprave o alternativah. To je še en tipičen primer, ko politika prevlada nad stroko, čeprav dediščina ne pripada posameznim političnim strukturam, temveč vsem nam. To potrjuje tudi okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo, ki jo je podpisala tudi Republika Slovenija.

Na Celjskem in v širši savinjski regiji se ponašamo z izjemno pestro stavbno dediščino. Na kaj bi morali biti še posebej ponosni?

Med najdragocenejše sodijo grajska arhitektura, številne vile, sakralne stavbe, podeželska arhitektura ter industrijske stavbe, ki pričajo o gospodarski in družbeni zgodovini območja. Vsaka od teh zgradb je samosvoj nosilec zgodb preteklosti, ki se odražajo tudi v današnjem času. Zame so vsi našteti – tudi ruševine – vredni ponosa, saj jih je mogoče na primeren način interpretirati, predstaviti javnosti ali digitalizirati in tako približati širši skupnosti. To so možnosti, ki jih pri nas še premalo izkoriščamo. Najpomembneje je, da te stavbe vsaj zaščitimo, jim preprečimo nadaljnje propadanje in jih vključimo v razvojne strategije.

Pogosto poudarjate, da zgolj obnova stavbe ne zadostuje. Treba je poskrbeti tudi za njeno vsebino.

Brez vsebine še tako lepa prenova nima smisla. Verjamem, da imajo priložnost tudi arheološke najdbe in ruševine, vendar se ne želim opredeliti preveč konkretno, saj bi s tem naredila krivico številnim dragocenim ostalinam. Pomembno je tudi, da je dediščina dostopna vsem. V tujini, recimo v Angliji, poznajo primere zasebnih gradov in dvorcev, ki so del leta odprti za javnost. Nekateri zaradi finančnega učinka, drugi zaradi vrednot in delovanja mednarodnega združenja National Trust. Takim vzorcem sledim tudi pri svojem doktorskem raziskovanju – z željo, da bi se podoben model oblikoval tudi pri nas in bi skrbel za vsebino ter obuditev dediščine v državni lasti. Prav te stavbe so pogosto v najslabšem stanju, še posebej zunaj Ljubljane.

Andraž Purg

Celoten intervju preberite v zadnji izdaji Novega tednika, ki je izšla 25. septembra 2025.