Andraž Purg

Ko sva končala intervju in se poslavljala pred vhodom v zdravstveno postajo na Dobrni, sem opazila mlado mamico, ki se je sprehajala z otroškim vozičkom. »To sta moja žena Tina in najin sin Jošt,« mi je pojasnil. Sreča in ponos sta se izrisala na njegovem obrazu, ko smo gledali v spečega Jošta, fotograf Andraž pa ju je prepričal, da se je mlada družinica postavila pred fotografski objektiv. »Hvaležen sem, da mi je bila ponujena služba na Dobrni, saj se odlično počutim v tem okolju. Delovno mesto je oddaljeno le 150 metrov od doma,« je poudaril Lusien Fijavž, specialist družinske medicine, ki je prejel naziv moj družinski zdravnik 2025. Pred desetimi leti je oblekel zdravniško haljo in ljudje so že pokazali, da cenijo njegovo delo. Ko je končal študij medicine v Mariboru, je začel pripravništvo v Splošni bolnišnici Celje, kjer je opravljal delo sobnega zdravnika na oddelku za bolezni ledvic in dializo. In od tam ga je poklicna pot pripeljala na Dobrno.

Kot pravi, ga je rojstvo sina Jošta neizmerno osrečilo. »Ne, nisem neprespan. Najin dojenček ponoči pridno spi. Žena Tina ga nahrani vsake tri ure. V vlogi staršev uživava,« pove in doda, da je bil prisoten tudi pri ženinem porodu. »To je posebna izkušnja, ki jo težko opišem z besedami. Moja Tina je res izjemna ženska.«

Andraž Purg

Ker je tudi vaša žena zdravnica, predvidevam, da sta se spoznala na medinski fakulteti.

Ne. S Tino sva se spoznala ob koncu študija na kroženju na dermatološkem oddelku v Splošni bolnišnici Celje. Jaz sem pet let starejši od nje. Med pandemijo covida-19 sem bil prisiljen kroženje dvakrat prekiniti, zato se je nekoliko zavleklo. Jaz sem kroženje zaključeval, ko ga je Tina šele začenjala. Bil je december 2020. Spominjam se, kako je prišla »zadekana« v dermatološko ambulanto in me vprašala, ali vem, kje je garderoba. Tako sva mesec dni delala skupaj. Zelo prijetni spomini me vežejo na to obdobje. Po končanem kroženju sva šla vsak po svoje. A sva kmalu zatem začela pogrešati drug drugega. Ponovno sva navezala stike. Ugotovila sva, da ne moreva drug brez drugega.

Vajina ljubezen se je rojevala med pandemijo covida-19, ko je bila uvedena omejitev gibanja zunaj občinski meja. Ona je iz Rimskih Toplic, vi ste s Stranic. Zmenki so vama bili onemogočeni.

Znašla sva se, brez skrbi ... (smeh) Ker sva oba opravljala kroženje po celjskih zdravstvenih zavodih, sva imela dovoljenje za prihod v Celje, kjer sva se tudi dobivala. Kasneje sva začela obiskovati drug drugega. Prirejala sva tematske večere. Tako sva na primer dalmatinski večer popestrila z dalmatinsko glasbo in s kulinariko ... (smeh) Uživala sva v zaljubljenosti, ki je sčasoma prerasla v globoko ljubezen.

Andraž Purg

Dajete vtis dobrovoljnega človeka. Se motim?

To bi sicer morali vprašati moje bližnje. Res je, da sem družaben, ker imam rad ljudi in druženje z njimi. A znam biti tudi sam. Ko potrebujem mir, se umaknem. Da si naberem novih moči.

Bolniki ne skoparijo s pokloni na račun vašega zdravniškega dela. Zato ne preseneča, da ste prejeli naziv moj družinski zdravnik 2025. Ste ponosni na to?

Sem. Ponosen sem in vesel. Predvsem pa hvaležen.

Čemu pripisujete priljubljenost med bolniki?

Razlog zagotovo ni le eden, najbrž jih je več. Oba z medicinsko sestro Tatjano si prizadevava, da sva za ljudi čim bolj dostopna. Občina Dobrna je majhna lokalna skupnost, zato se ljudje dobro poznamo, odnosi so bolj sproščeni in pristnejši kot v večjih mestih. Z ženo sva se na Dobrno preselila pred približno štirimi leti. Domačini so naju lepo sprejeli. Čeprav sem pred tem delal v celjskem zdravstvenem domu, mi je bila misel o delu v ambulanti v manjšem kraju zelo zanimiva. Obenem sem se zavedal, da nosi s seboj tudi veliko odgovornost. Tik pred specialističnim izpitom sem dobil priložnost, da bi prevzel ambulanto družinske medicine zdravstvene postaje Vojnik in Dobrna, ki deluje v okviru Zdravstvenega doma Celje. In sem jo sprejel.

Tudi zato, ker imate radi nove izzive, kot pravite?

Nikoli mi ni bilo težko začeti nečesa novega, drugačnega. Rad imam spremembe in nove izzive, ob katerih lahko osebnostno ter poklicno napredujem.

Poudarjate, da ne obravnavate bolezni, temveč človeka.

Ta misel je vodilo pri mojem delu. Ne obravnavam bolezni, temveč človeka, ki je del družbe, skupnosti, ima svoje želje, poklic in načrte. Moje glavno poslanstvo je pomagati bolniku, da se čim prej vrne k dejavnostim, ki ga veselijo. Da ne dopusti, da bolezen obvladuje njegovo življenje. Da torej živi čim bolj kakovostno. Na Dobrni so ljudje vključeni v številna društva, pogosto se družijo in organizirajo prireditve, s katerimi popestrijo dogajanje v kraju. Vsak ima pri tovrstnih prizadevanjih svojo zadolžitev. Opažam, da jih to osrečuje. Delo, ki nas veseli, nas plemeniti. Vemo pa, da zadovoljstvo pripomore k zdravju.

Andraž Purg

Ste kdaj tudi zaupnik bolnikov?

Dobra komunikacija med zdravnikom in bolnikom je zelo pomembna, saj tako gradita zaupljiv odnos. Zdravnik mora prisluhniti bolniku. Ko se mi odpre in govori o svoji najintimnejših občutjih, si vedno vzamem čas, da ga res temeljito poslušam. Pomembno je, da iz tega, kar mi pove, razberem jasna sporočila. To so pomembni podatki, ki so mi v pomoč pri njegovi nadaljnji zdravstveni obravnavi. Tako mu pomagam, da se lahko čim prej vrne v svoje ravnovesje. Ko je človek v ravnovesju, je zdrav.

V Sloveniji se že dlje časa soočamo s pomanjkanjem zdravnikov. Še posebej velike so menda potrebe po zdravnikih družinske medicine. Postaja ta specializacija med študenti medicine zadnja leta vendarle bolj privlačna?

Število specializantov družinske medicine se povečuje. Ko sem se leta 2017 prijavljal na to specializacijo, je bil omejen vpis. Takrat so bila za opravljanje tovrstne specializacije v celjski regiji na voljo tri mesta, prijavilo se nas je več. Dve leti kasneje je zavladala panika zaradi pomanjkanja specializantov družinske medicine in je bilo razpisanih bistveno več mest. Za promocijo specializacije družinske medicine si prizadevajo tako medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru kot zdravstveni zavodi, ki sprejemajo v svoje delovno okolje študente in pripravnike. Tudi v naši ambulanti na Dobrni so dobrodošli tako študenti medicine in pripravniki kot tudi dijaki zdravstvene nege, da jih podučimo o timskem delu.

S prav posebnim navdušenjem govorite o tem, zato ne preseneča, da nameravate prevzeti vlogo mentorja specializantom družinske medicine.

V veselje mi bo posredovati znanje mlajšim kolegom ter ob tem poudarjati poslanstvo družinske medicine. Življenje družinskega zdravnika je energično, raznoliko in odgovorno. Kmalu bom postal mentor specializantki, ki prihaja iz mesta. Rekla mi je, da se veseli dela v ambulanti v podeželskem okolju.

Menda ste nameravali študirati arhitekturo, zakaj ste si premislili?

Nisem si premislil. Šlo je za splet naključij. Po končani gimnaziji v Celju sem izrazil željo za vpis na tri fakultete. Med njimi sta bila študija medicine in arhitekture. Ko sem uspešno opravil sprejemni izpit za študij arhitekture, sem sprejel obvestilo, da sem sprejet tudi na medicinsko fakulteto. Odločil sem se zanjo. Ni mi žal, saj me delo zdravnika tako strokovno kot tudi osebno izpopolnjuje in osrečuje.

V enem od intervjuju ste dejali, da sta na vaš odnos do dela vplivala starša, ki sta pri svojem dolgoletnem delu v podjetništvu prisegala na kakovost, prijaznost in natančnost. In da se tudi vi ne želite zadovoljiti s povprečnostjo.

Tudi jaz se v svojem poklicu ne želim zadovoljiti s povprečnostjo. Pri delu težim k nenehnim izboljšavam. Moram biti natančen, predan in dosleden. Pri delu z bolniki je to zelo pomembno, saj prostora za napake tako rekoč ni. Tako pri delu kot tudi nasploh v življenju prisegam na pristnost, iskrenost in resnicoljubnost. Kot vodja zdravstvene postaje moram vzdrževati raven kakovosti dela. To so občani oziroma bolniki očitno prepoznali.

Kako ocenjujete zdravstveno politiko pri nas? Bomo uspeli ohraniti oziroma še izboljšati dostopnost in učinkovitost javnega zdravstva? Težnje po privatizaciji zdravstva so vedno bolj prisotne.

Dostopno in učinkovito javno zdravstvo moramo ohraniti. Menim, da je naš zdravstveni sistem dober za bolezenska stanja, ki zahtevajo hitro in učinkovito zdravljenje. Prav je, da urgentno službo še izboljšamo z uvedbo satelitskih urgentnih centrov po vsej Sloveniji. Število urgentnih obravnav se namreč povečuje, prav tako se zadnja leta povečuje število obravnav pri zdravnikih splošne medicine. Zato imamo zdravniki družinske medicine vedno večji obseg pooblastil in s tem tudi več dela s papirologijo.

Kakšno?

Zdravnik družinske medicine je varuh bolnikove dokumentacije. Če kdo po uradni dolžnosti zahteva bolnikove podatke, jih moram posredovati. Zato pripravljam, urejam ali posredujem najrazličnejšo dokumentacijo. Ljudje zmotno mislijo, da družinski zdravniki pišemo le potrdila za bolniške odsotnosti. Izdajamo tudi potrdila turističnim agencijam, če kdo zaradi bolezni ne more na potovanje in želi uveljavljati riziko odpovedi. Tudi potrdila za različne javne zavode. Ob tem skrbimo za komunikacijo s socialno službo, tudi policiji posredujemo zahtevane podatke. Prav tako opravljamo elektronsko podpisovanje dokumentov na daljavo v primeru nesreč pri delu. In še bi lahko našteval.

Kdaj ste nazadnje potrebovali pomoč zdravnika? Ste kdaj ležali v bolnišnični postelji?

Ne, bolnišnične izkušnje k sreči doslej nisem imel. Pred leti sem bil v bolniškem staležu zaradi okužbe s koronavirusom. Ni bilo nič hujšega. Preležal sem sedem dni in se vrnil v službo.

Kdo je po vašem mnenju dober zdravnik? Kaj ga odlikuje?

Poslanstvo medicine je pomoč ljudem. Zato je zelo pomembno, da ima zdravnik do bolnika spoštljiv in prijazen odnos. A to ni dovolj. Vsak zdravnik si mora na področju svoje specializacije prizadevati, da opravi svoje delo čim bolj učinkovito. Če se od kirurga pričakuje uspešno opravljena operacija, se od družinskega zdravnika pričakuje, da postavi pravo diagnozo in predvidi nadaljnje ukrepe zdravljenja. Zato sta pri mojem delu potrebna čas in potrpežljivost. Naš poklic je eden tistih, ki terja nenehno izobraževanje in izpopolnjevanje. Delodajalec nam to omogoča.

Komunikacija med zdravnikom in bolnikom je zelo pomembna. Sploh takrat, ko se bolnik sooča s hudo diagnozo.

Zagotovo. Zato smo imeli med specializacijo veliko izobraževanj o primerni komunikaciji – tudi o tem, kako bolniku sporočiti slabo diagnozo, kako ga spodbujati, usmerjati, opolnomočiti. Učili so nas tudi, kako se pogovarjati s težavnimi bolniki in podobno. Imeli smo praktične vaje z namišljenimi scenariji.

Andraž Purg

Vas to psihično izčrpava?

Zdravnik mora imeti empatijo do bolnika, vendar mora pri tem ohranjati poklicno razdaljo, ker bolnik ne sme izgubiti zaupanja v zdravnika kot strokovnjaka. Ob tem želim poudariti, da družinski zdravnik ni družinski član, on zgolj skrbi za zdravje bolnika. Če so čustva preveč vpletena, to ni dobro niti zame kot zdravnika niti za bolnika. Bolniku moram zagotoviti varen prostor za pogovor, podporo in spodbudo. Še posebej takrat, ko se sooča s hudo boleznijo oziroma je v fazi paliative. Prav je, da bodo tudi pri nas kmalu zagotovljene paliativne enote, ki bodo prevzele oskrbo za te bolnike. Zdaj se s paliativo ukvarjamo predvsem družinski zdravniki.

Znano je, da bolniki zdravnikom nosijo darila v znak hvaležnosti. Jih dobivate tudi vi?

Tu in tam dobim kakšno, da. (smeh) To so darilca pozornosti, ki so dragocena, ker bolniki z njimi pokažejo, da so zadovoljni z obravnavo v naši ambulanti. To mi res veliko pomeni. Prav tako medicinski sestri Tatjani. Oba namreč zelo rada pijeva kavo, ki jo pogosto dobiva v dar. Tudi med prazniki naju občani prijetno presenetijo s pozornostmi. Hvaležna sva jim za to.

Omenjate medicinsko sestro Tatjano, s katero ne bosta več dolgo sodelavca.

Medicinska sestra Tatjana Jagar je odlična sodelavka, ki je za svoje delo prejela že več priznanj. Čeprav je med nama starostna razlika, se zelo dobro razumeva. To je zelo pomembno, saj vsak dan preživiva skupaj osem ur. Drug do drugega sva iskrena, spoštljiva in neposredna in tak odnos imava tudi do bolnikov. Tatjana v tej ambulanti dela od leta 1989. Res je, da sodelavca ne bova več dolgo, saj se bo naslednje leto upokojila. Zelo jo bom pogrešal.

Oba z ženo sta specialista družinske medicine. Se doma pogovarjata o poklicnem delu? Vprašata drug drugega za nasvet?

Pogovarjava se o delu v službi. Izmenjujeva si izkušnje. Če je treba, se tudi posvetujeva. Menim, da je to povsem normalno. Ampak ne pretiravava s tem. Dogovorila sva se, da se bova o službi pogovarjala največ uro na dan, potem jo bova povsem odmislila. O delu se pogovarjava navadno ob pripravi kosila. Ko sedeva za mizo, pogovor končava in lahko v miru zaužijeva kosilo. Svoj dom doživljam kot prostor prijetnega zavetja in sproščujočega miru. Družina je vir moje sreče.

Glede na to, da sta skupaj šele štiri leta, sta doživela že veliko doživetij na skupnih potepanjih, pravite. Kaj vaju je najbolj navdušilo?

Doslej naju je najbolj prevzela Italija, ker je tako raznolika in živahna dežela. Bogata je s kulturno in z naravno dediščino, ponuja tudi vrhunsko kulinariko. Po njej sva potovala s hitrim vlakom. Obiskala sva številna italijanska mesta in obmorske kraje. V to očarljivo in romantično okolje se bova zagotovo še vrnila.

Dopustniški čas najraje preživljava dejavno. Smučava na Tirolskem. Seveda raziskujeva tudi našo lepo Slovenijo, najraje se odpraviva na slovensko obalo. Navdušena sva se nad kampiranjem. Zato sva pred kratkim kupila počitniško prikolico. Morda se bomo septembra prvič kot družina odpravili na morje.

Slišala sem, da tudi na gasilskih veselicah na Dobrni ne manjkata.

Res je ... (smeh) Na Dobrni je pester prireditveni utrip, zato se udeležujeva različnih dogodkov, tudi gasilskih veselic. Glasba mi je pri srcu. Uživam v različnih glasbenih zvrsteh. Prija mi tudi elektronska glasba. Z ženo prav tako obiskujeva koncerte klasične glasbe v božično-novoletnem času.

Zavedam se, da sta za dobro in učinkovito opravljeno delo pomembna tudi sprostitev in počitek. Veliko mi pomenita zadovoljstvo na delovnem mestu ter usklajevanje poklicnega in prostega časa. Le tako si lahko zagotovim energijo za opravljanje zahtevnega poklica,

Se pogosto vračate na Stranice k mami in očetu?

Nazadnje sem bil na Stranicah na dan rojstva sina Jošta. Ko sem se vračal iz porodnišnice, sem se odpeljal k staršema na kosilo. Na Stranice me vežejo lepi spomini. Sem edinec in sem ponosen na svoja ljubeča starša. Mama Mateja je frizerka, ki pri delu v svojem frizerskem salonu z najrazličnejšimi izboljšavami teži k popolnosti. Oče je pri svojem poklicnem delu zelo natančen, skrben in odgovoren. Petindvajset let je s tovornjakom razvažal hladna živila Mlekarne Celeia do odjemalcev. Ob 22. uri zvečer je odhajal v službo in se vračal ob 10. uri dopoldne. Pred kratkim se je upokojil.

Lusien je zelo redko ime v Sloveniji.

Mama me je rodila pri rosnih osemnajstih letih. Povedala mi je, da je navdih za to ime dobila med branjem romana, v katerem jo je prevzel lik Lusiena. Menim, da je izbrala lepo ime, s ponosom ga nosim. (smeh)