Arhiv NTRC

»Konec lanskega in v začetku letošnjega je bilo v dobrodelni akciji Pomoč za družino Dolar pod okriljem članic Lions kluba Konjice Vita zbranih 53.935,02 evra. Denar je bil v celoti porabljen za temeljito prenovo skoraj tristo let stare hiše, v kateri je družina živela. Skromna hišica, načeta zaradi časa, vlage in požara, je bila povsem neprimerna za bivanje. Danes se kaže dom Dolarjevih v povsem drugačni luči,« je ob svečani predaji ključev dejala aktualna predsednica Lions kluba Konjice Vita Simona Senegačnik. Kot je še povedala, je bil del sredstev zbran z donacijami posameznikov in podjetij, del s pomočjo SMS-kampanje, nekaj je prispevala Fundacija Radia 1. Denar za družino so članice kluba zbirale tudi na dobrodelni Valentinovi Zoom večerji z dražbo. »Številni podjetniki in obrtniki iz bližnje in daljne okolice so pomoč ponudili tudi v obliki dela in materiala za obnovo. Njihov prispevek ocenjujemo na približno 30 tisoč evrov. Les za ostrešje je večinoma prispevala družina Dolar iz lastnega gozda, medtem ko so večino del na ostrešju opravili prostovoljci,« je še povedala Senegačnikova, ki je vodenje kluba prevzela sredi letošnjega leta.

Široka podpora

Članice konjiškega Lions kluba ob koncu izjemno uspešne in v zgodovini kluba največje dobrodelne akcije poudarjajo pomen širšega povezovanja in sodelovanja. »Brez podpore in prizadevanja lokalne skupnosti in organizacij bi težko uspele. Z prizadevanje se moramo zahvaliti tudi zreškemu županu Borisu Podvršniku in krajevnim organizacijam Rdečega križa občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje,« poudarjajo članice kluba, ki se zahvaljujejo tudi Krajevni skupnosti Stranice in njenemu predsedniku Dragu Padežniku, ki je nesebično bdel nad projektom in organiziral večino delovnih akcij s prostovoljci.

Na hudo stisko je dobrodelni klub opozorila sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Slovenske Konjice Renata Gabrovec, ki se je kasneje dejavno vključila v projekt, ki ga je vodila Simona Vrečko. Ona je bila tudi tista, ki se je po obisku pri družini odločila, da tako preprosto ne sme biti. Na njeno pobudo so nato projekt prevzele članice Lions kluba Konjice Vita.

Stranišče »na štrbunk« le še žalosten spomin

Tričlanska družina, oče, mati in zdaj že šestnajstletni sin, je v teh dneh resnično na novo zaživela. Po več mesecih se je vrnila v svoj dom, ki po prenovi izžareva povsem drugačno energijo. Srčnost je ostala, prostovoljci so vanj vnesli svežino in upanje. Napol požgana hiša, stranišče »na štrbunk« nekaj deset metrov stran, umivanje v vedru in podobno so danes zgolj še boleč spomin na neke druge čase. »Vite smo tokrat prvič nekomu res korenito spremenile življenje. Družini Dolar smo omogočile dostojnejše življenje ter ji hkrati podarile možnost, da svoje načrte in dejanja preusmeri v prihodnost – brez strahu in negotovosti, kako dolgo jim bo njihov že tako skromen dom še služil,« sta uglašeni Nina Malec Poklič in Simona Senegačnik, nekdanja in trenutna predsednica Lions kluba Konjice Vita. Kot še poudarjata, so izjemno vesele, ker so družini vrnile dostojanstvo. In pokazale, da se s srčnostjo in voljo lahko veliko naredi. »Če le stopimo skupaj.«

Foto: Matej Nareks

Dotrajana, vlažna in zaradi požara ožgana hiša Simona Vrečko verjetno nikoli ne bo pozabila dneva, ko je prvič obiskala družino Dolar na domačem naslovu na Stranicah. »Bila sem vznemirjena, ker nisem vedela, kako me bo družina sprejela. Bila je tema, parkirala sem na dovozu in najprej zagledala lepo hišo ter ob njej kamnito hiško in hlev. Iz hleva sta ob mojem pozdravu prišla gospod in sin. Predstavila sem se in sledilo je prijazno povabilo v hišo, kjer je gospa na štedilniku na trda goriva pripravljala večerjo. Ko sem vstopila v hišo, sem zagledala črne stene in strop, podprt z lesenimi podporniki, ki so bili nameščeni po požaru in na katerih je bil nameščen električni kabel do jedilnega kota, na njem je visela žarnica. Tla na verandi so bila iz betona, v kuhinji je bil položen star topli pod. Kuhinjski elementi so bili še vedno črni od požara, strop se je na nekaterih delih luščil. A bilo je toplo, zaradi krušne peči in štedilnika, v katerem je gospa pripravljala večerjo,« je opisala prve vtise, ko je vstopila v tristo let staro hišo na posestvu, ki ga je kupil Slavkov praded. Ko se je nekoliko razgledala po skromnem domovanju, je ugotovila, da v njem ni kopalnice. Približno 50 metrov od hiše je bilo v leseni uti stranišče »na štrbunk«. Kot je izvedela, je Slavko invalid. Zaradi poškodb v gozdu je bil dvakrat operiran na hrbtenici, imel je možgansko krvavitev, slep je na eno oko. Ostalih poškodb sploh ne šteje, ker jih je bilo preveč, pri čemer je sploh čudež, da je še živ. Invalidnost mu je onemogoča redno zaposlitev. Povedal je, da si je neizmerno želel službo, da bi lahko dobil kredit in vložil nekaj v hišo. Cvetka nima izobrazbe. Obiskovala je osnovno šolo s prilagojenim programom. Zgodaj se je poročila, vendar se je s prvim možem razšla in prišla živet k Slavku. Leta 2005 se jima je rodil sin Jože. Družina se preživlja s skromnimi prihodki socialne podpore in s tistim, kar pridela na skromni kmetiji.

Preberite še:

Do septembra v novem domu

Preberite več v Novem tedniku