»Spet verjamem v Božička«
Celjanka Tina Gracer si bo letošnje praznike zapolnila za vselej. Življenje ji je namreč v začetku decembra podarilo neverjetno darilo. Po 16 letih je našla izgubljenega konja, ki ga je v dobri veri, da bo to zanj najbolje, podarila ljubiteljici konj. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. Dolgo ga je neuspešno iskala in vse je kazalo, da je ta svet že zapustil. Kot pravi Tina, je bilo najtežje živeti z ogromno skalo krivde na plečih. A čudeži se dogajajo. In zgodijo se, ko jih najmanj pričakujemo.
»Se spomnite šova Rudija Carella? Jaz se ga. Otroška leta pač. Vedno sem tuhtala, koga bi mi Rudi lahko pripeljal kot izgubljeno presenečenje. Danes se mi je pri 41 letih in 15 let po Rudijevi smrti obudil ta spomin in počutim se, kot da igram glavno vlogo v njegovi oddaji,« je Tina Gracer zapisala na družabnem omrežju in s prijatelji ter z znanci delila srčno zgodbo s srečnim koncem. Usoda je hotela, da je Tina ponovno srečala izgubljenega prijatelja in si oprostila napačne odločitve. »Še zdaj komaj verjamem, da mi je po vseh teh letih uspelo najti konja, za katerega sem že mislila, da je pristal v pasji hrani. Od srca se mi je odvalil ogromen kamen in zdi se, kot da sem začela ponovno živeti,« pravi.
Prva velika ljubezen
Čeprav je Tina, kot sama pravi, mestni otrok, je veliko časa preživela na podeželju, v Socki pri Vojniku, kjer je obiskovala ure jezdenja. In tako se je pri desetih letih povsem zaljubila v te mogočne živali. Ljubezen in spoštovanje do konj v njej gorita še danes.
A prav posebno zgodbo sta spisala z Gunom. Zraven je bila, ko se je skotil, hranila ga je po steklenici in mu kot njegova botrica izbrala tudi ime. Kot petmesečnega žrebička ga je nato prejela v dar za 14. rojstni dan. »Seveda je bil najprej bolj igračka, za crkljanje. Pri treh letih so ga ›ujahali‹ in takrat sem se lahko začela z njim zares ukvarjati. Edini pogoj mojih staršev je bil, da ne smem preskakovati ovir, ker bi se mi lahko kaj zgodilo,« se spominja. Ljubezen in povezanost med njima sta iz leta v leto rasli, Tina pa je popoldneve po šoli večinoma preživljala z njim.
Na Obalo
Po srednji šoli se je Tina odločila za študij v Portorožu, kamor je seveda želela preseliti tudi Guna. Oče ji je postavil pogoj, da lahko konja na Obalo odpelje, če bo v prvem semestru opravila vse študijske obveznosti. »Pri vseh profesorjih sem skoraj klečala in prosila, ali lahko obveznosti opravim predčasno. Samo da bi lahko konj prišel k meni na morje,« v mislih odpluje v študentska leta, za katera pravi, da so bila ena najlepših. Sploh ko se ji je pridružil še Gun.
Že v prvih mesecih študija se je – podjetna, kot je vselej bila – dogovorila, da bo konj nastanjen v klubu na Kortah. In še preden je uspešno opravila vse kolokvije, je imela že vse pripravljeno ter dogovorjeno za prevoz. »Oče je na to obljubo sicer pozabil in ko sem mu ob polletju prinesla dokazilo o opravljenih obveznostih ter dodala, da selim konja, je bil povsem presenečen. Ko sem imela odgovor na vsako njegovo vprašanje, od tega, kje bo nastanjen, koliko bo to stalo in kako ga bom na Obalo prepeljala, mu ni ostalo drugega, kot da je privolil. In tako sva šla z Gunom na Obalo,« z iskricami v očeh pripoveduje o svoji takratni zmagi.
|
»Ta konj, ki je bil hranjen na cucelj in je imel vse udobje tega sveta, je zdaj končal tako kot v večini končajo odsluženi konji? Res, to sem naredila? Ker se takrat nisem borila za nekaj, kar sem vedela, da mi veliko pomeni, ker se nisem zoperstavila ljudem, ki niso mislili in čutili isto kot jaz in mi ga niso pomagali obdržati doma. To je bilo zame strašljivo spoznanje in živeti s tem je bilo nepredstavljivo breme. A najbolj od vsega sem razočarala sebe.« |
Prelomne odločitve
Po nekaj letih na Obali sta se vrnila v Celje, Tina je študij nadaljevala na magistrski stopnji. Kmalu je zanosila in tako je bila postavljena pred številne odločitve.
»Gun je bil takrat v najboljših letih, sama pa sem imela zanj vedno manj časa. Tudi prepričanje ljudi, ki so me takrat obkrožali, je bilo, da noseča ne morem jezditi in da z majhnim otrokom tudi ne morem vsak dan v hlev,« opisuje težke trenutke pred najtežjo odločitvijo, ki jo je morala sprejeti življenju. Konju je želela omogočiti najboljše možno življenje, ob čemer se je zavedala, da mu bo to v situaciji, v kakršni je bila, težko omogočila. Takratni partner ideji, da bi konj ostal družinski član, ni bil najbolj naklonjen. Hkrati tudi sama, kot ugotavlja danes, svojih želja ni znala dovolj dobro ubesediti. Po dolgotrajnih pogovorih, predvsem s seboj, se je odločila, da bo konja oddala. Pogoja sta bila, da mu mora biti v novem domu lepo in da ga lahko obiskuje. »Da bi nekako ostala skupaj.«
Tina si je zamislila, da bi konja oddala policiji. S pripadniki policijske konjenice se je že dogovarjala, da bi se po magistrskem študiju ne glede na izobrazbo tudi sama tam zaposlila. »Bila sem precej prepričljiva in tako je iz Ljubljane v Socko prišla celotna ekipa, deset ljudi, da bi preverili, ali je Gun primeren za konjenico. Konj je, ko je zagledal, da so se pripeljali s kombijem, začel hoditi vzvratno. Bil je povsem prestrašen in policiste sem prosila, naj prekinemo preizkus. Več kot očitno je bilo, da ni pripravljen za takšne naloge,« opiše spodletel poskus iskanja novega doma.
Kmalu je na enem od konjeniških forumov našla dekle, ki je iskalo konja, ki bi se pridružil drugim živalim na domači kmetiji v Prekmurju. Z njo in njeno družino je vzpostavila stik in tako je prišla v Socko spoznat Guna. »Dekle se je takoj zaljubilo v konja in zdelo se je, da je tudi ona njemu všeč,« se spominja sogovornica. »Sama s sabo sem morala sprejeti kompromis, da konj morda ne bo imel takega bivalnega ugodja, a bo obdan z ljubeznijo in bo imel prostrane travnike ter svobodo, dokler ne bo prišel njegov čas,« doda.
Gun se je tako z novo lastnico preselil v Prekmurje. Po približno letu ga je Tina obiskala. Čeprav ji vse, kar je videla, ni bilo najbolj všeč, se je vendarle skušala prepričati, da ni najbolj pomembno, kakšno odejo ima, temveč to, da ga imajo radi.
Izgubljene sledi
Nekaj let je Tina živela v prepričanju, da Gun uživa na travnikih, a jo je ves čas preganjal močan občutek krivde in izdaje. Ko je po štirih letih obrnila nov list v življenju in ji je tudi okolica pritrdila, da je prav, da Guna spet obišče in ga morda pripelje tudi domov, se je ponovno odpravila v Prekmurje. »Nič hudega sluteč sem prišla na obisk. Dekleta, ki sem mu Guna podarila, ni bilo doma. Bila pa je njegova mama. Ne vem, kaj me je takrat bolj prizadelo, spoznanje, da konja ni več pri njih, ali njen hladen in odrezav odnos,« se spominja trenutka, ki jo je kot ledeno rezilo zadel v srce.
Gospa se konja skoraj ni spomnila, razen tega, da je bil nemogoč, prevelik, hudoben in da z njim niso imeli kaj početi. Niti tega ji ni znala povedati, kdaj in komu so ga prodali. »Občutkov in bolečin, ki sem jih takrat doživljala, se ne da opisati. A bila sem odločena, da bom Guna našla.
| »Ni hujše izdaje v življenju, kot če človek izda sebe, svoja prepričanja in občutja. S tem je neverjetno težko živeti. Jaz sem dobila drugo priložnost. In za to sem neizmerno hvaležna.« |
O Tininem predbožičnem čudežu, ki ji je povrnil vero v Božička, preberite v tiskani izdaji Novega tednika!
Foto: SHERPA in osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku
