Sebe je našla v služenju drugim
»Nisem vedela, da sem bila rojena v Rogaški Slatini. Vrsto let sem verjela, da sem bila rojena v avstrijskem Sauerbrunnu,« je dejala 79-letna gospa, ki je iskanje svojih korenin opisala kot hojo po dolgi in razdrapani cesti. Sredi druge svetovne vojne so jo nacisti kot devetmesečno dojenčico iztrgali iz rok njene družine. Od kod v resnici izvira, je izvedela šele pred približno desetletjem. Pred časom je svojo zgodbo predstavila v Muzeju novejše zgodovine Celje. Tokrat so »ukradeno deklico« v njenem domačem kraju gostili dijaki in učitelji Šolskega centra Rogaška Slatina.
Ingrid von Oelhafen je svojo pretresljivo zgodbo izpričala v avtobiografiji Hitlerjevi pozabljeni otroci, ki je nastala v sodelovanju s preiskovalnim novinarjem Timom Tatom. K pisanju knjige so jo nagovorile ženske, ki jih je prav tako kot njo zaznamovala organizacija Lebensborn. O tragičnih dogodkih je spregovorila iz osebnih razlogov, saj je bil to del njenega soočanja s psihološkimi in čustvenimi izzivi. Pri tem ne verjame, da bi lahko s svojo pripovedjo močneje vplivala na ravnanje odgovornih, da se tovrstne grozote ne bi več dogajale. »Za primer bi izpostavila nedavno ravnanje nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je na meji otroke migrantov iz Mehike ločeval od staršev. Nekatere matere še danes iščejo svoje otroke in to je grozno. Določeni ljudje opozarjajo, da to ni prav, nekaterim ljudem pa preprosto ni mar,« je izpostavila pred literarnim večerom v Rogaški Slatini.
Odvzeta iz maminih rok
Rojena je bila leta 1941 mami Heleni in očetu Johanu. Imela je sedem let starejšo sestro Tanjo in šest let starejšega brata Ludvika. Njen stric je deloval v novoustanovljeni partizanski celici, zaradi česar je bil ustreljen. Njenega očeta so Nemci odpeljali v taborišče Mauthausen. Po sedmih mesecih se je vrnil k družini, ki so jo leta 1942 okupatorji na silo odpeljali v Celje. Tam so otroke ločili od staršev in jih rasno ocenjevali.
Ingrid je ustrezala pogojem, ki so jih nacisti določili za arijsko raso. Z ostalimi ukradenimi otroki so jo najprej odpeljali v eno od mest v bližini Gradca, po vmesnih postajah pa v sirotišnico oz. neke vrste prevzgojni dom blizu Leipziga, kamor naj bi prispela konec leta 1943. Tovrstni prevzgojni domovi so sodili pod okrilje nacistične organizacije Lebensborn oz. vodnjak življenja, s katero so želeli povečati rast prebivalstva. Spodbujali so donositev otrok iz zunajzakonskih zvez med mladimi nemškimi dekleti in nemškimi vojaki. Rasno primerne otroke so iskali tudi po vseh zavzetih državah, med drugim tudi v Jugoslaviji.
Mnogi Nemci še danes menijo, da je bila organizacija Lebensborn nekakšna socialna ustanova, ki je sprejemala nezaželene otroke. Ingrid von Oelhafen opozarja, da je bila to zaradi kraj otrok in poskusov vzgoje čiste arijske rase zločinska organizacija. »Strašno je, da se o tej organizaciji vrsto let sploh ni govorilo. Tudi moja generacija ve o tej ustanovi zelo malo. Starši ali kdo drug mi o tem obdobju nikoli niso povedali ničesar.«
Foto: SHERPA
»Ko sem izvedela, da sem bila rojena v Rogaški Slatini, sem kraj najprej obiskala z mešanimi občutki, psihično je bila to zame težka preizkušnja. Zdaj rada prihajam sem, bolje se počutim, všeč mi je tukajšnja narava, ljudje so zelo prijazni.«
»Moja krušna mama me je klicala Ingrid von Oelhafen, ime Erika Matko mi je bilo povsem tuje. Ne da bi poznala kogarkoli iz družine Matko, nisem vedela, kaj naj počnem s tem imenom in priimkom.«
Preberite več v Novem tedniku
