Podirali rekorde in premagovali naravo
Minulo leto si bodo v Radečah zapomnili po uresničevanju pomembnih projektov. Največji v zgodovini občine je urejanje velikega plazu Žebnik, ki je več desetletij ogrožal celotno naselje Jagnjenica. V mesecu ali dveh bodo dela končana, pravi župan Tomaž Režun. Narava radeški občini in tamkajšnjim prebivalcem tudi letos ni prizanašala. Junijsko neurje je povzročilo pravo razdejanje, odkrilo je številne strehe in odneslo del vodovoda, ni pa občanom odpihnilo optimizma in dobrosrčnosti. Tako veselja ob obeleževanju občinskega praznika v teh dneh ne manjka. A tudi hvaležnosti za vsa dobra dela, ki so bila opravljena, ne.
V Krajevnih skupnostih Svibno in Jagnjenica je neurje 7. junija odkrilo več kot sto hiš. Ljudje so nemočni čakali, s katere strani bo še udarila narava, nato so stopili skupaj, zavihali rokave in s skupnimi močmi odpravili razdejanje.
Radečani ste znani po svoji solidarnosti in pripravljenosti pomagati. Tudi v minulem letu ste se na trem področju večkrat izkazali. V junijskem neurju je več kot dva tisoč občanov več dni ostalo brez pitne vode. Kako kritične so bile razmere? Kako ste v občini stopili skupaj?
Razmere so bile katastrofalne. Naj za primerjavo povem, da je bilo 7. junija letos za 30 odstotkov več padavin, več vode v strugi Sopote kot 4. avgusta lani, ko vemo, kakšna povodenj je prizadela Slovenijo. Poleg številnih streh je neurje odneslo tudi del vodovoda ob strugi Sopote. Prebivalci v strogem centru Radeč in vse do Vrhovega, kjer je speljan glavni vod vodovoda v občini, so bili dva dni brez pitne vode. Vendar z veseljem povem, da so ljudje nesebično stopili skupaj. Ne samo komunalno podjetje, ampak tudi vsi podjetniki v občini so priskočili na pomoč, zavihali rokave in brez plačila pomagali. Na določena mesta v občini smo namestili gasilske cisterne s pitno vodo. Pomoč pa so ponudili tudi občani, ki so imeli pitno vodo. In tako kot so si včasih pomagali pri prekrivanju hiše, ko je bilo na srehi trideset ljudi, tako je bilo zdaj na eni pipi trideset občanov.
Pomoč in nesebičnost posameznikov, ki so se izkazali v tej ujmi, nista ostali neopaženi. Zahvalili se jim boste z županovim priznanjem, kajne?
Glede nato, da imam kot župan pristojnost, da lahko podelim županovo priznanje, je bila odločitev o tem, komu podeliti to zahvalo, zelo enostavna. Na slavnostni seji občinskega sveta bodo posebej izpostavljeni občani Matic Pirš, Tomaž Škofic, Borut Podlesnik, Predrag Andrijanić, podjetje Smer (Simon in Marko Plaznik) ter družini Strnad in Sotlar.
V občini se spopadate tudi z velikim plazom, ki se je sprožil že pred desetletji. Sanacija se bliža h koncu. Kako pa je sicer s plazovi v občini? Vam plazeča zemlja povzroča veliko preglavic?
Po lanskem avgustu se jih je sprožilo kar nekaj, vendar ne bi preveč »jamral«, ker vem, da je v drugih občinah veliko huje. Za manjše usade smo za silo poskrbeli. Sicer daleč od tega, da bi bilo vse urejeno, toda ceste so prevozne, občani so v svojih domovih, nikogar ni bilo treba preseliti.
Kako sicer ocenjujete razmere v občini? Kako ste zadovoljni z delovanjem javnih zavodov, kako se v vaši občini odraža kadrovska problematika v šolstvu, zdravstvu ...
Lagal bi, če bi rekel, da je vse idealno. Vendar, kot ste rekli, znamo stopiti skupaj in si pomagati tudi na teh področjih. Skupaj iščemo kader tudi izven meja. Kar se zdravnikov in zobozdravnikov tiče, je stanje zadovoljivo, v teh mesecih smo pridobili tudi pediatrinjo, v zdravstvenem domu je začela delati domačinka in naša štipendistka. Tudi vse ostale službe uspešno delujejo. Komunala solidno skrbi za urejenost občine. Včasih kdo pravi, da niso urejene vse ceste in da ni vse pokošeno, ampak glede na to koliko je bilo pred poletjem dežja in neurij, je bila prioriteta reševanje lastnine. Pohvaliti moram tudi svojo občinsko upravo. Veste, da županske vloge ne opravljam poklicno, zaposlen sem v papirnici, ki je za Radeče pomembno podjetje in močno vpliva na socialno sliko v občini. Zato, če ne bi imel takšnih sodelavcev v občini, če mi ne bi sledili in bili pripravljeni delati tudi po tretji ali peti uri popoldne, bi tudi jaz težko opravljal dve tako pomembni vlogi. Zato hvala vsem sodelavcem.
BOJANA AVGUŠTINČIČ
Foto: SHERPA
