Filip Zule

S skupino smo v osmih dneh prevozili velik del celinske Grčije – od antičnih središč do manjših pogosto spregledanih kotičkov, ki so s svojo pristnostjo in tišino povedali še več. Spoznal sem deželo, kjer človek hodi skozi plasti časa – mimo ostankov templjev, čez tlakovana mesta, skozi oljčne nasade in ob obalah, kjer so se nekoč izkrcavali junaki iz Homerjevih pesnitev.

Vrvež v Atenah

Atene sem si dolgo predstavljal kot skupek zgodovinskih razglednic, poln stebrov, templjev in sončne svetlobe, vendar so se izkazale za mnogo več – za živo mesto, polno nasprotij, mešanico zgodovine in sodobnega nemira. Naš začetni korak v antični svet so bile prve sodobne olimpijske igre – postanek pri stadionu Panatinaiko, zgrajenem iz belega marmorja s preprosto, a mogočno obliko, kjer je leta 1896 ponovno oživela olimpijska ideja. Do templja olimpijskega Zevsa, kjer se stebri dvigajo visoko v nebo, smo prišli skozi velik mestni park, kjer se je med palmami in eksotičnimi drevesi zrak ohladil, naši koraki pa so se upočasnili. Drevesa so bila polna zrelih pomaranč in limon. Prispeli smo do Hadrijanovega slavoloka ter nato do trga Sintagme, kjer smo ujeli menjavo straže pred grškim parlamentom. Stražarja z resnima obrazoma, oblečena v tradicionalno grško uniformo z značilnimi čevlji s cofki, sta stopala počasi in usklajeno. Nadaljevali smo mimo Schliemannove hiše, danes numizmatičnega muzeja. Heinrich Schliemann je bil (amaterski) arheolog, ki je s strastjo in trmo verjel, da Homerjeve pesnitve niso le mit, in prav on je v 19. stoletju odkril ruševine Troje in Miken. Ogledali smo si pročelja treh mogočnih in pomembnih stavb – atenske univerze, narodne knjižnice in akademije, ki jih obkrožajo kipi grških bogov, mitoloških junakov ter filozofov in mislecev antičnega časa. Pravi vrhunec Aten je seveda akropola – in že sam vzpon nanjo je posebno doživetje. Pot do vrha vodi po zlizanih kamnitih stopnicah in tlakovanih poteh, med sencami stoletnih oljk, ki kot nemi čuvaji spremljajo korake obiskovalcev. Na vrhu sta tišina in mir med starodavnimi stebri in ruševinami Partenona, templja, posvečenega boginji Ateni, ki so ga zgradili v petem stoletju pred našim štetjem. Nedaleč stran stoji skrita med ruševinami stara oljka, ki naj bi jo zasadila prav Atena, ko se je pomerila z bogom Pozejdonom za zaščito mesta. Oljka tiho in trmasto kljubuje času kot dokaz, da včasih zmaga modrost.

Filip Zule

Med nasadi oljk in pomaranč

Preko Korintskega prekopa, ozkega in strmega kanala, vklesanega med dve morji, smo vstopili na Peloponez in s tem v drugo Grčijo. Za nami so ostale mestne ulice Aten, pred nami je bila pokrajina, v kateri se je čas začel upočasnjevati. Med vožnjo po vijugastih cestah smo opazovali zalive, ki so se odpirali med griči, in nasade oljk ter pomaranč, ki so se raztezali daleč, kolikor je segel pogled. Pozno popoldne drugi dan smo prispeli v Navplij, nekdaj za kratek čas prestolnico Grčije in mesto, kjer človek hitro izgubi občutek za čas. Tlakovane ulice so nas očarale z majhnimi trgovinami in s čudovitimi bugenvilijami, ki so v rožnati, rdeči in vijolični barvi prekrivale zidove in balkone hiš.

Malo sledi o nekoč mogočni Šparti

Mikene smo obiskali naslednji dan, ko je bila pokrajina še zaspana in ovita v jutranjo megličasto svetlobo. Kratek postanek pri Atrejevi zakladnici, mogočnem kupolastem grobu, vklesanem v pobočje hriba. Notranjost je bila hladna, poltemačna in tiha. Sledila sta vzpon do Levjih vrat, ki še vedno stojijo mogočno in z nemim pogledom varujejo vhod v mikensko akropolo, ter sprehod med ruševinami palače in starodavnih hiš. Tam so pred nami oživele legende o Perzeju, ustanovitelju Miken, in Agamemnonu, vojskovodji trojanske vojne. Kasneje smo nadaljevali pot proti Šparti, a tiste prave, mitološke Šparte danes ni več. Današnje mesto je sodobno, nekoliko neizrazito. Če ne bi bilo veličastnega kipa kralja Leonidasa, ki s sulico in ščitom zre v daljavo, bi le malo stvari pričalo o nekdanji neustrašni mestni državici, ki je vojaško vzgojo postavila pred vse drugo. Navdušila nas je Mistra, starodavno mesto iz bizantinskega obdobja, ki je bilo nekoč eno najpomembnejših mest tistega obdobja in je danes vpisano na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.

Polotok Mani

Pot nas je vodila še dlje proti jugu, vse do Monemvasie, čarobne trdnjave sredi morja, ki ji pravijo grški Dubrovnik. Ker je bilo že pozno, smo si večerjo privoščili v eni od gostiln ob morju, naslednje jutro pa smo si jo ogledali že navsezgodaj v tišini, ko je bilo na kamnitih ulicah te srednjeveške vasice le malo prebivalcev. Monemvasia, ki je bila stoletja vidna le z morja, je v zgodnjih urah kazala svoj pravi obraz – skromna, tiha, skoraj skrivnostno lepa. Kasneje je mestece le zaživelo. Turisti in domačini so zaradi prepovedi prometa znotraj mesta morali nositi svoje stvari v rokah ali jih prevažati z ročnimi vozički, s samokolnicami in celo z oslički, ki so mirno stopali po ozkih uličicah.

Povzpeli smo se še na vrh 300 metrov visoke skalnate vzpetine, kjer sameva cerkev sv. Sofije. Zgrajena je bila v 11. stoletju in sodi med najstarejše ter najlepše primere bizantinske arhitekture v Grčiji. Na vrhu vzpetine se je pred nami odprl dih jemajoč razgled na Egejsko morje, strehe spodnjega mesta in polotok Mani. Po dopoldanskem raziskovanju smo se odpravili proti obmorskemu mestu Gytheio, kjer naj bi po legendi prvo noč skupaj preživela Paris in Helena.

Polotok Mani je eden najbolj surovih, a hkrati očarljivih delov Grčije. Tam masovni turizem še ni pustil svojega pečata in pokrajina deluje kot zadnji neukročeni del celine. Hribi so kamniti in posejani z nizkimi oljkami ter grmovjem žajblja in origana, med njimi se dvigajo kamnite stolpaste hiše, ki spominjajo na nekakšne trdnjave. Zgradbe so iz sivega kamna, z majhnimi okni in ravnimi strehami. Vasice so redke, pogosto skoraj zapuščene, a v njih še vedno živi nekaj stare Grčije. So brez prodajaln s spominki, a polne duše. Obiskali smo mestece Areopoli, ki je posvečeno Aresu, grškemu bogu vojne. Sprehodili smo se po ozkih ulicah z mnogimi gostilnami, pred katerimi so na večerno življenje čakali barvaste mize in stoli. Čas je tekel počasneje. Pot nas je nato vodila do obmorskega mesteca Kardamili, kjer je nekoč nekaj časa bival Nikos Kazantzakis, eden najpomembnejših grških pisateljev, avtor Grka Zorbe. Takoj nam je bilo jasno, zakaj je v tem obmorskem mestecu, obdanem s tišino in svetlobo, našel navdih za svoje premišljevanje o življenju, svobodi in smrti.

V Kalamati smo se ustavili na lokalni tržnici, kjer je dišalo po zrelih breskvah in češnjah, po ribah, ki so počivale na ledu, suhem origanu in sveže pečenem kruhu. Največ pozornosti so seveda pritegnile črne olive – tiste prave, mesnate, s polnim, rahlo grenko-sladkim okusom. Zavili smo še v majhno pekarno, kjer smo si privoščili spanakopito, potem smo posedeli na trgu s kozarčkom café fredda in opazovali mestni vrvež, ki je bil hkrati sproščen in živahen.

Med olimpijskimi bogovi

Olimpija je eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. Vse tam – zrak, zemlja, tišina med ruševinami – človeka navda s spoštovanjem. Najprej smo obiskali muzej, kjer se v veličastnih dvoranah nizajo kipi bogov, junakov in atletov – izjemne podobe, ki so nekoč krasile templje in svetišča. Med njimi so tudi bronasto orožje, čelade, ščiti in oklepi, razne podobe, ki so jih darovali bogovom, in drugi predmeti iz vsakdanjega življenja. Vsak od njih pripoveduje zgodbo o antičnem človeku – o njegovi veri, telesu, tekmovalnosti, občutku za lepoto in dojemanju življenja. Zatem smo se sprehodili med razrušenimi stebrišči in po stezah, kjer so hodili atleti že pred več kot dva tisoč leti. Filipejon, edini okrogel spomenik v svetišču, posvečen kralju Filipu in njegovi družini, danes molče straži mimoidoče. Herin tempelj še vedno stoji v spoštljivih ostankih kot spomin na čase, ko so boginje častili s cvetjem in z molitvami in kjer še danes prižigajo olimpijski ogenj. Nato pa – olimpijski stadion s kamnito startno črto, s katere si vsak za trenutek zaželi steči. Dan smo sklenili na najlepši možen način – z večerom pod veliko oljko in z nastopom lokalnih glasbenikov. Njuna počasna melodična glasba, polna otožnosti in veselja hkrati, je v nas vzbudila občutek pripadnosti, četudi smo bili tujci.

Filip Zule

Odgovori v šelestenju listja

S Peloponeza smo se vrnili na celino, v zahodno Grčijo, ki je bolj redko obiskana, a nič manj očarljiva. Pot nas je vodila do mesta Arta, kjer nas je pričakal znamenit kamnit most čez reko Arahthos, eden najlepših primerov tradicionalne grške arhitekture. Most, zgrajen še v osmanskem obdobju, naj bi po legendi stal šele, ko so v temelje zazidali ženo glavnega mojstra. Pot smo nadaljevali do Dodone, kraja, ki ga obdaja posebna tišina. Tam je stalo eno najstarejših preročišč antične Grčije. Najprej je bilo posvečeno boginji Gei, materi vseh bogov, kasneje Zevsu.

Sprehodili smo se med ostanki nekoč mogočnega svetišča, antičnega gledališča in med drobci kamnitih napisov, ki so nekdaj oblikovali red tega skrivnostnega kraja. Poseben trenutek je bil ob hrastu, ki po legendi raste na istem mestu, kjer naj bi starodavni obiskovalci na bakrene tablice oraklju zapisovali svoja vprašanja o prihodnosti, ljubezni, zdravju in bojih ter jih navezovali na veje svetega drevesa. Zevs naj bi odgovarjal s šelestenjem listja. In ravno, ko smo tam tiho stali, je zapihal rahel veter in listje mogočnega hrasta je začelo šumeti. O stvareh, ki so bile ali morda še bodo?

Kot bi jih tja postavili angeli

Zadnji dan našega potovanja smo se podali proti severu v osrčje tiste Grčije, ki jo zaznamujejo skale, meglice in samota. Naš cilj je bila Meteora, eden najveličastnejših krajev v vsej deželi. Že od daleč smo uzrli osamljene skalne gmote, ki kot kamniti stebri rastejo iz zemlje naravnost proti nebu. Na vrhovih teh skal, na skoraj nemogočih mestih, stojijo samostani, kot bi jih tja postavili angeli, ne ljudje.

Danes si je težko predstavljati, da so včasih pravoslavni menihi in nune do njih prihajali po lesenih lestvah, privezanih na rob skal, ali pa jih je do vrha vlekla zanka na ročnem dvigalu, nihajoča nad prepadom. Takrat so vstopili le tisti, ki so zares želeli priti – če so le lestve in vreče zdržale njihovo težo. Obiskali smo ženski samostan svete Barbare in moški samostan svetega Štefana. Oba sta bila kot iz pravljice – skrbno obnovljena, z drobnimi kamnitimi detajli, s slikovitimi kupolami in z okrašenimi balkoni, s katerih so viseli grmi rdečih, rožnatih in belih pelargonij, lonci dišečih zelišč in cvetja, ki je nežno mahajoče pozdravljalo obiskovalce. Tišino in spokojnost je preglasila le množica turistov iz vsega sveta.

Zadnji postanek – Delfi

Popoldne smo začeli v Termopilah, kjer se je pisala ena najpogumnejših zgodb antičnega sveta. Ob kipu kralja Leonidasa, ki nepremično zre v dolino, smo pomislili na bitko, v kateri se je stotnija pogumnih Špartancev postavila po robu celotni perzijski vojski. Prav zato še danes Grki govorijo o njih z največjim spoštovanjem. Naš zadnji postanek so bili Delfi, kraj, ki so ga antični Grki imeli za središče sveta. Že prihod tja vzame dih. Ozka dolina, polna oljk, in pobočja mogočnega Parnasa, ustvarjajo skoraj nadzemeljsko podobo.

Najprej smo vstopili v arheološki muzej, kjer je shranjeno bogastvo, ki so ga tisočletja prinašali verujoči iz vse Grčije: kip Sfinge z otoka Naksosa, bleščeči bronasti voznik iz Delfov, eden najbolj dovršenih kipov antičnega sveta, zlata Apolonova maska, a tudi čelade in oklepi ter celo kipa, ki spominjata na egipčansko kulturo. Vsaka dvorana muzeja je pripovedovala novo zgodbo Delfov – o veri, pogumu, umetnosti in iskanju usode. Mimo stebrov in kamnitih podob, ki so nekoč budno čuvali svetišče, smo prispeli do ostankov veličastnega Apolonovega templja, kjer so nekoč odgovore na svoja vprašanja iskali kralji, vojskovodje in navadni ljudje. Mlada svečenica, imenovana Pitija, je v transu sedela nad razpoko v zemlji, iz katere naj bi se dvigali sveti plini (danes vemo, da je pod templjem geološki prelom), in izgovarjala skrivnostne besede, ki so jih nato razlagali svečeniki. Vsako vprašanje je bilo zapisano na bronasto ploščico, odgovori so pogosto določali usode celih narodov.

Pogled z vrha Delfov je jemal dih. Na eni strani mogočne gore, na drugi morje v daljavi, spodaj oljčni gaji. Kraj, kjer se zdijo bogovi skoraj resnični. Ob odhodu iz Delfov me je prežemal občutek, da zapuščam nekaj, kar se me je zares dotaknilo. Celinska Grčija ni zgolj zbirka zgodovinskih dejstev in ruševin, temveč prostor, kjer se tiho učimo o minljivosti in vztrajnosti, o iskanju smisla in lepote v preprostosti.

Filip Zule