Družina Heinrich pravi: "Bila je ljubezen na prvi obisk"
Za družino Heinrich je bil le en obisk Slovenije dovolj za odločitev o selitvi. Iz milijonskega Berlina so se preselili na hrib nad Dobjem. "Dom smo našli v čudovitem kotičku sveta," poudarjajo.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Liubov, Roman in njun enajstletni sin Tom so se na pogovor pripeljali ob točno dogovorjeni uri. Sprva so bili nekoliko zadržani, a smo pogovor, v katerem so strnili številne vtise in doživetja ob selitvi iz Nemčije v Slovenijo, končali v sproščenem vzdušju.
»Odločitve, da se preselimo, ne bomo nikoli obžalovali, v to smo prepričani,« so bili enotni. Na hribu nad Dobjem, sredi narave, je družina Heinrich pred štirimi leti kupila domačijo in si v njej uredila dom, v katerem se odlično počuti. Tom se je v pičlih štirih mesecih naučil slovenski jezik, Liubov in Roman sta prav tako hitro našla poslovno priložnost, s pomočjo katere sta povezala znanje in izkušnje iz svojih službovanj v Berlinu.
Heinrichovi so mednarodna družina. Liubov je državljanka Ukrajine. Rodila se je v Habarovsku v Rusiji, odraščala je v Kijevu. Po poroki z Romanom se je leta 2012 preselila v Nemčijo, v kateri se jima je rodil sin Tom, ki danes šteje enajst let. Roman in Tom sta nemška državljana.
- Kakšno je bilo njihovo življenje v Berlinu?
- Zakaj so za nov dom izbrali prav podeželsko Dobje?
- Kaj jih je v novem okolju najbolj navdušilo?
- Zakaj hvalijo slovenski šolski sistem?
Z uspešnima karierama
Roman je programski inženir in arhitekt z več kot dvajsetletnimi izkušnjami. V Nemčiji je med drugim delal pri nekaterih bankah in večjih tehnoloških podjetjih. »Podjetjem sem se pridružil v njihovem zgodnjem razvojnem obdobju.
Pri enem od njih sem poleg opravljanja tehničnega dela sodeloval tudi pri postavljanju zaledne razvojne ekipe. Imam izkušnje tako s programiranjem kot tudi z načrtovanjem tehnične arhitekture ter oblikovanjem ekip in sistemov, ki lahko iz majhnega podjetja zrastejo do velike mednarodne platforme,« je povedal.
Liubov je po izobrazbi magistrica jezikoslovja. Na Univerzi Tarasa Ševčenka v Kijevu je poučevala tuje jezike, nadaljevala doktorski študij ter delala kot konferenčna in simultana tolmačka, predvsem na političnih srečanjih in mednarodnih konferencah.
»Pri delu sem uporabljala različne jezikovne kombinacije, ker govorim osem jezikov, slovenščina je moj osmi jezik.«
Življenje v Berlinu
Po rojstvu sina se je Liubov v Berlinu dodatno izobrazila za terapevtko shiatsuja, japonske metode telesne terapije, zato je odprla svoj studio.
»Za tovrstno izobraževanje sem se odločila, ker sem iskala dodatne možnosti, kako podpreti Tomov osebnostni razvoj, ki na začetku ni bil preprost. Tudi danes me zelo zanima povezava med telesom, možgani, učenjem ter načinom, kako človek sprejema in obdeluje informacije,« pojasni.
Kot še pravi, se ljudje v tem hitrem življenjskem ritmu soočamo s stresom, z izčrpanostjo, s slabim počutjem, z depresijami in drugimi zdravstvenimi težavami. »Shiatsu nam omogoča vrnitev v naravno oziroma primarno stanje zdravja in dobrega počutja.«
Kakšno je bilo njihovo družinsko življenje v nemški prestolnici? »Berlin ima kot vsako velemesto svoje prednosti in slabosti. Življenje v tem mestnem okolju nam je bilo dlje časa sicer zelo všeč predvsem zato, ker se Berlin ponaša z bogato kulturno raznolikostjo, odprtostjo in mednarodnim značajem. Srečevanje različnih jezikov in kultur je bilo običajen del našega vsakdana,« sta poudarila zakonca.
V kakšnem okolju naj odrašča sin?
Čeprav je Berlin veliko mesto, njihovo družinsko življenje ni bilo posebej hektično in stresno, doda Liubov: »Vedno smo skušali živeti čim bolj umirjeno, pogosto smo zahajali v park, saj nam stik z naravo veliko pomeni. Tom je obiskoval vrtec Montessori. Roman je imel zaradi dela v tehnološki industriji precej prilagodljiv urnik, sama sem si kot samostojna podjetnica prav tako lahko organizirala delovni čas.«
Sčasoma so se potrebe družine začele spreminjati. »Ko se je približeval Tomov vstop v šolo, sva se začela spraševati, v kakšnem okolju želiva, da odrašča najin sin. Ni šlo za beg iz Berlina, temveč za vprašanje, kakšno otroštvo mu želiva omogočiti. Pravzaprav smo si vsi trije želeli več stika z naravo, večjo varnost in povezanost med ljudmi,« se Liubov in Roman spominjata obdobja, ko je začela zoreti ideja o selitvi. In pred približno štirimi leti je ta želja dozorela.
Zakaj v Slovenijo?
Takrat sta začela iskati prostor za selitev med manjšimi evropskimi državami z veliko narave, urejeno javno infrastrukturo, s kakovostnimi šolami in z varnim okoljem. Izbrala sta Slovenijo.
»O vaši deželi sva veliko brala in poslušala pogovore z ljudmi, ki so se v raj pod Triglavom že preselili. Zanimalo naju je tudi, kako Slovenci govorijo o svoji državi. Slovenija nam je blizu kulturno in jezikovno,« pojasni Liubov.
Tako je družinica Heinrich Slovenijo prvič obiskala maja 2022. »To je bil pomladni čas, ko je narava v bujnem razcvetu. Slikoviti prizori so nas navduševali. Prvi obisk je bil namenjen preverjanju, ali bi v tem okolju sploh lahko živeli. Prevzeli so nas občutki sproščenosti in prijaznosti med ljudmi. Na ulici so nas pozdravili neznanci. Česa takšnega v velikem mestu ne doživiš, saj so ljudje odtujeni,« poudarita.
Ljubezen »na prvi obisk«
Niso želeli živeti v Ljubljani, Mariboru ali Celju, ampak na podeželju. Najprej so si ogledali hišo v okolici Majšperka, a se za njen nakup niso odločili. Kupili so domačijo v občini Dobje. »Je na vrhu hriba, od koder se razprostira osupljivo lep razgled deleč naokoli. To je bila ljubezen na prvi pogled oziroma prvi obisk,« hudomušno poudari Roman.
»Prvi obisk je bil namenjen temu, da smo preverili, ali bi v tem okolju lahko živeli. Poleg čudovite narave nas je prevzel tudi občutek sproščenosti in prijaznosti med ljudmi. Na ulici so nas pozdravili neznanci. Česa takšnega v velikem mestu, v katerem so ljudje odtujeni, ne doživiš.«
Prežeti z lepimi in s prijetnimi vtisi so se v Slovenijo preselili približno tri mesece kasneje, 6. avgusta 2022. V novem okolju so se hitro znašli. Pri tem so nemalokrat naleteli na vprašanje, zakaj so se preselili v Slovenijo, saj je pogosteje dogaja, da se Slovenci selijo v Nemčijo.
»Živimo sredi narave, a imamo v bližini vse, kar potrebujemo. Do Celja ali Ljubljane pridemo hitreje, kot smo v Berlinu potrebovali za pot iz enega dela mesta v drugega,« doda Liubov.
Čeprav živijo na hribu in imajo do najbližjih sosedov približno kilometer, so zelo zadovoljni z urejeno cestno in komunalno infrastrukturo ter optičnim spletom. »Kombinacija miru, narave in dostopnosti se nam zdi izjemna,« poudarjata skupaj z možem.
S solzami v očeh
Liubov se prvih dni v novem domu spominja predvsem po očarljivih jutrih. »Ko sem se prebujala, nisem mogla verjeti, da je mogoče živeti obdan s takšno lepoto. Ob pogledu na naravo so mi večkrat stopile solze v oči. Zrak se mi je zdel tako svež, da bi ga človek najraje kar popil. Čutila sem veliko hvaležnost in skoraj nisem mogla verjeti, da je to zdaj naš dom,« pove z ganljivostjo v glasu.
»Najbolj so nas navdušili ljudje. Imamo izjemne sosede, ki so odprti, komunikativni, dobrosrčni in vedno pripravljeni pomagati. Neko zimo sva z Romanom več ur z lopatama čistila zasneženo pot do hiše. Bolj ko sva čistila, bolj je bila pot zasnežena. Nenadoma sem zagledala soseda, ki se je pripeljal s traktorjem in nama očistil cesto, čeprav ga nisva prosila. Takšni trenutki veliko povedo o okolju, v katerem živimo.«
Tom med prvošolčki
Tom je le približno mesec po prihodu v Slovenijo začel obiskovati prvi razred v Osnovni šoli Dobje. V razredu je bil edini otrok iz tujine, ni še znal govoriti slovensko. Med njegovimi prvimi učiteljicami sta bili Magda Doberšek in Mateja Frece.
»Obe sta ga sprejeli z veliko topline. Trudili sta se, da bi se najin sin počutil sprejeto. Razumevajoči so bili tudi sošolci in njihovi starši, ki so nam ponujali pomoč. Zaradi takšne podpore in razumevanja se je Tom zelo hitro vključil v novo šolsko okolje. Slovenščino je osvojil v približno štirih mesecih,« s hvaležnostjo poudarita Tomova starša.
»Živimo v občini Dobje, sredi narave, hkrati imamo v bližini vse, kar potrebujemo. Do Celja ali Ljubljane pridemo hitreje, kot smo v Berlinu pogosto potrebovali za pot iz enega dela mesta v drugega,« pravi Liubov.
O slovenskem šolskem sistemu razmišljata pohvalno.
»Navdušena sva nad osebnim odnosom, ki ga učitelj lahko vzpostavi z učencem, nad kakovostjo šolske prehrane, številnimi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi in izleti. Všeč nama je, da imajo otroci zagotovljene pogoje za kakovostno otroštvo. Otroci so res lahko otroci.«
Kitara, karate, nogomet
Tom, ki je sedaj že šestošolec, je vedoželjen, zato rad zahaja v šolo po nova znanja. »Dobro se počutim med sošolci in učiteljicami. Obiskujem glasbeno šolo, v kateri se učim igrati kitaro, in ure karateja. Ob vseh obveznostih mi ostaja dovolj časa za sproščeno igro. Nogomet me prav tako navdušuje,« pojasni prijazen enajstletnik, ki govori tri jezike – ruskega, nemškega in zdaj še slovenskega.
Medtem njegova starša ljubeče zreta vanj. »Toma si prizadevava vzgojiti v samostojno osebo. Da bo znal misliti s svojo glavo in da bo odgovoren do sebe in drugih. Ne vzgajava ga le z besedami, ampak predvsem z dejanji. Zato je tako zelo pomembno, v kakšnem okolju odrašča otrok. Kaj doživlja v družini, šoli in med ljudmi v domačem kraju,« sta prepričana.
Varnost in zaupanje
Na zakonca Henirich je močan vtis naredil tudi občutek medsebojnega zaupanja in varnosti v domačem okolju. »Ljudje brez posebnega strahu pustijo na mizi telefon ali torbo, tudi avtomobile puščajo z odprtim oknom. Česa takšnega si Berlinu ne moreš privoščiti zaradi visoke stopnje kriminala. Vesela sva, da najin sin odrašča z občutkom, da je svet varen in da so ljudje večinoma dobronamerni. Da je to res, smo se prepričali tudi med uradniki pri urejanjem dokumentov. Tudi v šoli in zdravstvenih ustanovah smo srečali ljudi, ki so nam pomagali,« doda Liubov.
Večjih razočaranj v novem okolju, pravita, niso doživeli. »Če bi že morala omeniti neprijetnost, bi to bila težka tovorna vozila, ki po nekaterih lokalnih cestah vozijo zelo hitro in s tem ogrožajo lastno varnost in varnost drugih.«
Kot pravijo, je selitev v Slovenijo v njihovem življenju marsikaj spremenila, ni pa spremenila njihove družinske povezanosti.
Rešitev za sina je rodila MemoMoo
Tom se je, zahvaljujoč podpornemu šolskemu okolju, v nekaj mesecih naučil govoriti slovenski jezik. Ko se je začel učiti angleščino, sta opazila razliko v načinu njegovega učenja.
»Slovenščino je spoznaval s pomočjo resničnih odnosov in vsakodnevnih situacij. Vsaka nova beseda je bila povezana z neko osebo, dejanjem, krajem, predmetom ali doživetjem. Pri angleščini teh naravnih povezav še ni imel. Jezik zanj še ni bil povezan z živimi izkušnjami, zato ga učenje ni pritegnilo na enak način. To je naravna razlika med jezikom, ki otroka obdaja ves dan, in tujim jezikom, s katerim se srečuje le omejen čas,« pojasni Liubov.
Prav iz te družinske izkušnje se je postopoma porodila zamisel za njihov družinski projekt MemoMoo.
»Najprej sva želela pomagati Tomu. Začela sva razmišljati, ali bi bilo mogoče del povezav, ki se pri naravnem učenju jezika porajajo skozi ljudi, kraje, dejanja in doživetja, prenesti tudi v samostojno učenje angleščine. Tako je začel nastajati MemoMoo – najprej kot rešitev za najinega sina, nato kot program za druge otroke in slovenske šole.«
Povezala sta znanje in izkušnje
Besedišče in slovnica v omenjenem projektu nista zasnovana kot ločene besede in pravila, ampak v celih povedih, vprašanjih, kratkih dialogih in otroku znanih situacijah. Slovenski kraji, kulturne reference, vsakdanji dogodki in podrobne razlage pomagajo, da se tudi angleščina postopoma poveže z nečim konkretnim in živim.
»V tem projektu sva povezala Romanove dolgoletne izkušnje z razvojem velikih digitalnih sistemov ter moje znanje jezikov, poučevanja in procesov učenja. Iz prvotne rešitve za najinega sina je postopoma zrasel program za slovenske osnovne šole, ki ga danes razvijamo s slovenskimi učitelji,« doda sogovornica.
»Ljudje brez posebnega strahu pustijo na mizi telefon ali torbo, včasih pustijo avtomobil z odprtim oknom. Česa takšnega si v Berlinu ne moreš privoščiti. Vesela sva, da najin sin odrašča z občutkom, da je svet varen in da so ljudje večinoma dobronamerni.«
V pogovorih z učitelji sta Liubov in Roman ugotovila, da podobno potrebo opažajo tudi v razredu.
»Vsak otrok potrebuje drugačno količino ponavljanja, a učitelj tega v razredu ne more vedno prilagoditi posamezniku. Tako je družinska ideja prerasel v rešitev za dopolnitev šolskega pouka, pri kateri vsak otrok snov utrjuje po svojih zmožnostih.«
Razvoj skupaj z učitelji in učenci
V pilotnem projektu je doslej sodelovalo sedem slovenskih osnovnih šol oziroma približno osemsto učencev. Program je trenutno pripravljen za angleščino od četrtega do devetega razreda in vsebuje več kot 8.300 učnih kartic v kontekstu. »Pri razvoju sodelujem tudi z učitelji angleščine iz slovenskih osnovnih šol, ki pomagajo preverjati, ali so vsebine primerne za pouk in usklajene z učnim načrtom,« še doda Liubov.
V Sloveniji je za zdaj na voljo program angleščine, naslednji korak bo nemščina, pozneje nameravata Liubov in Roman dodati še druge jezike. Obenem platformo postopoma prilagajata tudi za nemško, nizozemsko in hrvaško tržišče.
»Za našo družino je Slovenija nov in prijeten dom. Živimo med ljudmi, ki so nas zelo lepo sprejeli. Zato nama je bilo pomembno, da svojo podjetniško idejo razvijeva prav v tej deželi kot izraz hvaležnosti,« poudarjata zakonca Henirich.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
