Arhiv NTRC

V mladosti je na svoji koži izkusila, kaj pomeni, če se človeku nenadoma zaprejo vrata. Po delovni nesreči, ko je oče lahko hodil le s pomočjo bergel, starša nista mogla plačevati za njen študij, zato se je morala čim prej zaposliti.

Svoje poslanstvo je našla v vrtcu med otroki, ki se ji še danes zdijo najboljši in najbolj pošteni državljani. Poudarja, da se je zanje vredno truditi. Pod okriljem šentjurskega občinskega združenja prijateljev mladine se že več desetletij bori, da se mlade duše kljub težkim družinskim okoliščinam uspejo obdržati na svoji poti.

· Novice

Za obvoznico sta bistvena volja lastnikov zemljišč in prizadevanje države

Razslojevanje vse bolj občutno

Ko je hodila v osnovno in srednjo šolo, so bili mladi večinoma vsi enaki. Zdaj je razslojevanje veliko bolj občutno. To razslojenost še posebej občutijo otroci, saj so odrinjeni na rob in niti približno ne morejo imeti tistega, kar imajo ostali, pojasnjuje. Poudarja, da so se razlike med ljudmi še posebej strahotno izrazile med obdobjem epidemije koronavirusa, ko so se mladi izobraževali na daljavo. Številni doma niso imeli primerne opreme, težave so imeli tudi z dostopom do svetovnega spleta.

Občinska zveza prijateljev mladine Šentjur, kjer je zadnjih 18 let predsednica, je poskrbela za modeme in za več kot 50 računalnikov, zahvaljujoč katerim so se učenci lahko vključili v osnovno komunikacijo s svojo šolo. Karmuzlova ob pomoči bolnim in prikrajšanim otrokom velikokrat sliši očitek, kaj vse je narobe z njihovimi starši. »Otroci niso nič krivi. Treba jim je pomagati, da jim bo lažje in da ne bodo čutili, kot da so zadnja skrb tega sveta,« odgovarja.

V vseh letih, odkar se ukvarjate z dobrodelnostjo, ste slišali mnogo žalostnih zgodb. Kateri sprožilci družine največkrat potisnejo na socialni rob?

Velikokrat so krive nesrečne okoliščine, gre za izgubo službe, bolezen, poškodbo otroka. Ko ljudje izgubijo delo, izgubijo svoj jaz. Zelo so prizadeti, počutijo se, kot da so manjvredni. Ljudje, ki so brez dela več let, izgubijo stik s svetom, velikokrat obupajo nad iskanjem službe. Mnogi se sprijaznijo s socialno pomočjo in z životarjenjem.

Tu so še nesreče, zdravstvene težave … Prava tragedija je, če se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami, zaradi česar v sebi nosijo izjemno bolečino, soočijo se z velikansko krizo.

Bi lahko ljudi, ki se sprijaznijo z životarjenjem, z drugače zastavljenimi ukrepi spodbudili, da bi zaživeli drugače?

Država na tem področju naredi premalo. Ob tem izpostavljam nesrečno nesorazmerje med socialno pomočjo in plačilom za opravljeno delo. Sramota za državo se mi zdi, da so mnogi ljudje, ki delajo, največji reveži. Katastrofa je, da starša, ki imata oba na primer minimalno plačo in imata tri otroke, ne moreta normalno poskrbeti za družino.

Arhiv Novega tednika/Sherpa

Socialna pomoč bi morala biti naravnana tako, da bi ljudi spodbudila, da si čim prej najdejo delo. V Občinski zvezi prijateljev mladine Šentjur družinam pomagamo določen čas, a nikakor ne v nedogled. Začnemo jih spodbujati, naj se zaposlijo.

Starši so velikokrat izjemno razočarani, saj morajo, če si poiščejo delo, plačevati višjo ceno šolskih malic in kosil, kar naenkrat niso več upravičeni do te ali one subvencije. Ko vse skupaj izračunajo, vidijo, da so, če hodijo v službo, za približno 150 evrov na slabšem, kot so bili prej, ko so bili brezposelni.

Delo je veliko premalo cenjeno. Ker je tako, se v zadnjem času v naši državi dogaja, da delodajalci za prosta delovna mesta ne najdejo delavcev. Ljudje si izračunajo, kaj se jim bolj splača.

Čeprav imajo določene družine na primer približno tisoč evrov socialnih transferjev, imajo kup neplačanih položnic. Ljudi je treba naučiti, da je najprej treba plačati položnice. Tukaj bi lahko pomembno vlogo odigrali centri za socialno delo.

Ko v medije pridejo zgodbe, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje, je včasih kar težko verjeti, da je to sploh možno.

Takšnih družin je na žalost še vedno veliko. Njihove okoliščine so prav tragične. Ko razmišljam o tem, včasih ne najdem pravega odgovora, zakaj je tako. Zdi se mi, da so med nami ljudje, ki enostavno ne znajo drugače živeti. Padejo čez rob, čez čas se jim revščina zdi že kar normalna, sprijaznijo se z njo, prilagodijo ji svoj način razmišljanja.

Je za to krivo tudi to, da so obrazci in predpisi, ki zadevajo kakšno pomoč, morda preveč zapleteni? Glede na to, da ima država vse podatke o nas, bi lahko verjetno kakšno pomoč dodelila avtomatsko.

Sistem je za ljudi na socialnem robu zagotovo težek. To vidim, ko vlagamo prošnje za botrstvo. Ljudje osebne podatke še nekako napišejo. Ko je treba opisati socialne razmere, življenjske okoliščine, prihodke in stroške, pa odpovedo.

Tega številni niso sposobni, pri tem potrebujejo pomoč. Marsikdo nima končane niti osnovne šole, vendar izobrazba ni edina težava. Številni nimajo notranjega vzgiba, dovolj samozavesti, da bi si upali poskusiti, ne verjamejo, da so sposobni, da bodo zmogli.

Nekateri se s stisko soočajo več let, a jih okolica nekako ne zazna. Je lažje pogledati stran?

Tako je. Ko v Šentjurju zbiramo hrano za ljudi v stiski in v trgovini nastavimo voziček, je ta velikokrat prazen. Ljudje, ki imajo zase dovolj, ne čutijo, da kdo drug potrebuje pomoč. Če že kdo kaj daruje, daruje predvsem osnovna živila. Pozabi pa, da so v družinah na robu otroci, ki si želijo še kaj več.

Tisti, ki imajo veliko, zelo težko kaj dajo za šibkejše. Tisti, ki imajo malo, vedno najdejo nekaj evrov, da z njimi lahko pomagajo drugim.

V drugih krajih je nekoliko drugače. Pred leti so člani enega od rotary klubov v eni od trgovin v Celju zbrali ogromno hrane. Oblikovali smo čudovite pakete za približno 40 družin. Čez nekaj dni me je poklicala mamica in povedala, kako je bil njen sin vesel tunine Rio Mare. Medtem ko najosnovnejša živila še lahko kupi, mu česa boljšega ne more privoščiti.

Druga mama je povedala, da kadar nima česa skuhati, pripravi makarone, ki jim za boljši okus doda jušno kocko. Makarone, olje, moko, to ljudje še imajo. Želijo si še kaj drugega.

Ob tem se marsikdo vpraša, kako to, da pri najbolj v nebo vpijočih primerih svoje vloge ne odigra sistem socialnega varstva.

To je zelo težko vprašanje. V naši zvezi ogromno sodelujemo s centrom za socialno delo. Kadarkoli smo v dvomih, center prosimo, naj gredo zaposleni na teren, naj preverijo razmere, saj mi te pravice nimamo. Ko se vrnejo, so velikokrat zgroženi nad tem, kaj so našli in kaj so videli.

Škoda se mi zdi, da socialni delavci sestavljajo odločbe o štipendijah, otroških dodatkih in podobnih pravicah. To bi lahko s pomočjo podatkov, ki so na voljo v različnih evidencah, počeli drugi kadri. Socialna služba bi morala imeti po mojem mnenju neprestan stik s terenom. Šele tako bi se stvari spremenile.

Hvaležna sem, da na našem območju pomembno nalogo pri prepoznavanju stisk odigrajo svetovalne delavke. So zelo tenkočutne in zaznajo številne probleme učencev, vključenih v osnovne šole v občinah Šentjur in Dobje. Zahvaljujoč tem svetovalnim delavkam, rešujemo veliko težav, ki bi sicer ostale spregledane.

Kako nastopite, ko je treba pomagati novi družini, kako organizirate akcije?

Ko svetovalne delavke povedo svoje mnenje, se pogovorimo s starši, z družino. Če je treba, se vključi center za socialno delo. V stiku smo še z ostalimi dobrodelnimi organizacijami, na primer z Rdečim križem, s Karitas. Med ljudmi na robu je namreč tudi nekaj takšnih, ki pomoč že pridobivajo kje drugje, zato preverimo, kje vse so že obravnavani.

Takšnih, ki skušajo izrabiti dobrodelno pomoč v svoj prid, je sicer res malo. Zavzemam se za to, da je pomoč pregledna, da ni razloga za očitke, da smo pomagali komu, ki do tega ni upravičen.

Kakšnih odzivov ste deležni, ko prosite za podporo?

Šentjurska občinska zveza prijateljev mladine tesno sodeluje z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje. Zaradi tega sodelovanja sem navezala stike z velikim številom donatorjev, ki nam stojijo ob strani. Gre za trgovine, podjetja, posameznike. Na pomoč nam priskočijo tudi ob večjih akcijah, ko je treba komu urediti dotrajano hišo, obnoviti kopalnico ali kaj podobnega.

V lokalni skupnosti, kjer delujem, je slika malo bolj žalostna, tukaj velikega odziva ni. Velikokrat slišim besede, da vsi, ki se ukvarjamo z dobrodelnostjo, krademo. Med argumenti, zakaj ljudje ne darujejo, je tudi, da domnevno »ne vedo«, za koga zbiramo pomoč. To me včasih boli, saj imamo zabeležene in shranjene vse račune. Vsem, ki pomagajo, pošljemo poročila, kaj smo naredili.

Arhiv Novega tednika/Sherpa

Nekateri imajo najbrž veliko povedati o tem, zakaj so ljudje, ki potrebujejo pomoč, pristali tam, kjer so. Kaj porečete ob tem?

Prav zaradi takšnih odzivov ob koncu kakšne dobrodelne akcije vedno manj obveščam medije. Ljudje znajo biti zlobni. Nevoščljivost je očitno res slovenski nacionalni šport.

Ko smo zbirali denar, da bi za družino, v kateri so se rodili trojčki, kupili avto, smo prej vse skrbno preverili. Družina se je morala ničkolikokrat odpraviti na pot proti Ljubljani ali Mariboru, avto pa še zdaleč ni bil varen. Naš cilj je bil, da bi se starša lažje posvečala svojim otrokom, namesto da bi se morala ubadati z osnovnimi življenjskimi pogoji. Kakšen ogenj je nastal v strehi! Kar naenkrat so vsi vse vedeli. Nekatere je motilo, da je imela mamica nalakirane nohte. Kot da se ne bi smela vsaj malo urediti.

Ali je pomoči potreben res samo tisti, ki ima umazano jopico ali neoprane lase? Največ argumentov proti pomoči kakšni družini imajo ponavadi prav tisti, ki tako ali tako ne bi nikoli nikomur pomagali.

Marsikdo obsoja starše, a pozablja, da otroci niso nič krivi. Lani ste v akciji treh zimskih botrov obdarili več kot dvesto otrok, ki se jim je na ta način izpolnila želja, ki so jo napisali.

Otroci sami ne izbirajo staršev. Vsi bi radi imeli čudovite, bogate starše. Hlepijo po tem, da bi bilo doma vse lepo. Ne bom pozabila pisma deklice, ki si je želela točno določene rdeče superge. Zapisala je, da si jih želi zato, da bi jo sošolke spustile medse, saj je dotlej niso želele v svoji družbi.

V družini z več otroki, kjer ima plačo le eden od staršev in kjer je treba vsak mesec plačati za najem stanovanja in za stroške, otroku tovrstnih želja ne morejo uresničiti. Kupijo mu, kar je najcenejše, da je le obut in oblečen. A otrok to občuti.

Prav tako ne bom pozabila pisma dečka, ki je v pismu enemu od dobrih mož zapisal, da si najbolj želi, da bi se vrnila njegova mamica, ki je umrla zaradi raka. Čeprav je omenil, da babica strašansko lepo skrbi zanj, si je najbolj želel, da bi se lahko stisnil k mamici, ki je odšla, ko je bil še čisto majhen.

Vas po drugi strani kdaj jezi, ko zdravi ljudje, ki nam nič ne manjka, nergamo zaradi kakšnega drobnega problema?

Tisti, ki nam je lepo, ki smo na toplem, ki lahko poskrbimo zase, se premalo zavedamo, da je v naši bližini morda kdo, ki je lačen. Ali da je v okolici kakšen otrok tepen zaradi težkih družinskih razmer.

Če bi daroval vsak malo, če bi v voziček daroval dve pašteti, zaradi tega ne bi obubožal. Ko zbiramo za kakšno večjo akcijo, napišem ogromno prošenj. Če bi mi vsak dal deset evrov, bi nekaj tisoč evrov zbrali, kot bi človek mignil. V resnici je tako, da vedno darujejo eni in isti.

Kaj se zgodi, ko daste človeku ali družini, ki ni bila rojena pod srečno zvezdo, še eno priložnost?

To je velikokrat preobrat, ko ljudje dobijo občutek, da v svoji stiski niso sami. Zavedo se, da se lahko tudi zanje okoliščine spremenijo na bolje, da zaživijo drugače. Spremeni se njihovo razmišljanje.

Ko družina zaživi v lepšem domu, otroci včasih hvaležno povedo, da lahko zdaj k sebi povabijo prijatelje, medtem ko jih je bilo prej sram.

Veliko staršev nam sporoči, da so dobili delo, da bo center zdaj izdal novo odločbo za otroške dodatke. Postajajo bolj odgovorni in hkrati prosijo, ali so lahko otroci še vedno vključeni v projekt Botrstvo. Seveda je nekaj tudi ljudi, ki jih boljše bivalne razmere ali druga pomoč ne spremenijo. Ne moreš jih premakniti, četudi bi se še tako trudil.

Omenili ste vključenost mladih v projekt Botrstvo in v programe različnih štipendij. S tovrstno pomočjo najbrž lažje uresničijo svoje cilje.

Botri za mlade vsak mesec namenijo 30 evrov. Za tiste, ki so še bolj socialno ogroženi, imajo posebne potrebe ali potrebujejo kakšne terapije, je mesečno na voljo 60 evrov. O tem, kateri otrok bi potreboval tovrstno pomoč, me večinoma obveščajo svetovalne delavke v šolah in sodelavci centra za socialno delo.

Gre za otroke staršev, ki se glede na prejemke uvrščajo do četrtega dohodkovnega razreda. Zaradi donacij botrov imajo plačane različne položnice za to, kar potrebujejo. Ob koncu vsakega leta za vsakega otroka naredimo poročilo in priložimo vse račune.

Nekaj otrok prejema Niveino štipendijo, nekateri, ki se izobražujejo za deficitarne poklice, dobivajo Drnovškovo štipendijo. Zaradi tega si lahko sami kupijo kakšne knjige, oblačila, saj jo prejemajo na svoj osebni račun. S spričevali morajo dokazovati, da opravljajo svoje obveznosti. Doslej so bili vsi prejemniki omenjenih štipendij zelo uspešni. Spominjam se fanta, ki me je poklical takoj, ko je dobil dva »cveka«. Obljubil je, da bo takoj popravil ocene, samo da ne bi izgubil denarja.

Dekle, ki je na našem območju prvo prejelo Niveino štipendijo, je naredila celo doktorat.

Številnim družinam z bolnimi otroki pomagate do dodatnih terapij, do ustreznih vozil ali prilagoditev stanovanj. Kot da staršem ni dovolj težko, da je njihov otrok bolan, so tu še denarne stiske.

Dobrodelne organizacije se bomo s tem ukvarjale, dokler tovrstna pomoč ne bo urejena na sistemski ravni. Država sicer pomaga pri nekaterih stvareh, a cele palete stvari ne plača, kar se mi zdi zelo narobe.

Otrok s posebnimi potrebami ni tako veliko, da družba ne bi mogla poskrbeti zanje, sploh ob vsem denarju, ki ponikne neznano kam.

Lani smo pomagali, da je na letovanje odšel fant s peto stopnjo cerebralne paralize, saj je letovanje pod okriljem zveze društev za cerebralno paralizo odpadlo. Ob vrnitvi je mamica povedala, da je strašansko užival, ko je lahko bil v družbi zdravih otrok, ko je lahko šel v morje ali ko je spremljal večerne zabave. Vprašajmo se, koliko moči morajo zbrati ti starši. Terapije, ki jih potrebujejo njihovi otroci, so res izjemno drage.

Letovanja, obdarovanja, otroški parlamenti, vse to so majhne geste, ki lahko občutno vplivajo na razvoj otrok in na njihovo prihodnost.

Včasih je res težko zbrati denar, da otroci le lahko gredo na morje. A ko se vrnejo, so največja zahvala njihove sijoče oči. Ko spremljam razprave otrok v otroškem parlamentu, si mislim, da bi oni bolj sodili tja kot naši politiki. Eden od udeležencev je med ogledom parlamenta enemu od poslancev dejal, da se tam preveč kregajo. In dodal, da so posledice tega podobne kot doma. Če se starša kregata, to za nikogar ni dobro.

Ko gredo otroci od svoje družine, se razkrijejo tudi nepravilnosti, nasilje, zlorabe. So otroci deležni ustrezne pomoči, da jim storilci ne morejo več škodovati?

Res je, otroci na letovanjih začutijo varno okolje, tam je veliko časa na voljo za pogovor. Marsikdaj se zaupajo vzgojiteljem, se odprejo. Spregovorijo o tem, kar se dogaja doma.

Ljudi so polna usta, ko govorijo o otrocih. Ko je treba pomagati, se velikokrat obregnejo ob vsako malenkost.

Letos smo o dogajanju v štirih družinah obvestili strokovne službe, ki bodo družinam nudile pomoč in podporo. Pred leti, ko smo odkrili spolno zlorabo, sta sledila odvzem deklice družini in nastanitev v rejniško družino. Večina stisk žal ostane zamolčanih, nekateri otroci namreč o njih zelo težko spregovorijo.

Vrsto let ste bili zaposleni v Vrtcu Šentjur. Tudi tam ste najbrž dovzetni za sočloveka, videli in doživeli ste ogromno lepega, a tudi bolečega.

To so bila čudovita, nepozabna leta. 18 let sem delala z otroki kot vzgojiteljica, nato sem vrsto let delala zanje na drugih delovnih mestih. Otroci so pristni, sproščeni, odkriti, so nekaj najboljšega v naši družbi. Ko sem pogledala kakšnega navihančka, sem hitro pozabila na kakšno svoj skrb. To so najbolj pošteni državljani naše domovine in zanje se vedno splača truditi.