Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Izdelovali predvsem moška oblačila

Krojaška delavnica v 19. stoletju je bila prostor, kjer so ročno izdelovali predvsem moška oblačila. Stalno prisoten je bil vonj po volni in platnu, ki ga je dopolnjeval še težak vonj po dimu iz peči, ki je bila namenjena gretju likalnikov. -Delavnica je bila zasnovana tako, da je omogočala tekoč in učinkovit delovni proces. Velike masivne mize v središču prostora so služile za razgrinjanje blaga, risanje krojev in natančno rezanje. Ob stenah so bile razporejene police, polne zvitkov blaga, sukancev in škatel s kroji, kar priča o urejeni obrtniški praksi in natančnem sistemu shranjevanja. Obešalne letve z deli oblek – suknjiči, hlačami, telovniki – odražajo razdeljenost dela v posamezne faze. Znanje krojaške obrti se je tradicionalno prenašalo z mojstra na vajenca. Delo je temeljilo na strogi hierarhiji: vajenci so pripravili materiale, čistili stroje in opazovali, pomočniki so šivali posamezne dele oblačila, mojster pa je krojil, nadzoroval proces in bil odgovoren za kakovost končnega izdelka.

Prostor družbene povezanosti

Takšne delavnice so bile prostor družbene povezanosti, medgeneracijskega učenja in oblikovanja strokovnih standardov, ki so se ohranjali desetletja. Vsak kos oblačila je bil rezultat neprekinjenega sodelovanja med več rokami: od krojenja in ročnega šivanja do zadnje faze v procesu nastajanja oblačila, likanja. Pred izumom električnih likalnikov je bilo likanje eno najbolj zahtevnih opravil v procesu nastajanja oblačil. Tako je bil ključni predmet vsake krojaške delavnice namenska peč za gretje likalnikov. Običajno so bile te peči izdelane iz litega železa, spodnji del je sestavljalo podnožje na treh nogah z zaključkom v obliki živalske šape. Spodnji del peči je sestavljalo kurišče, iz sredine pa je bil speljan dimnik. Okoli zgornjega dela je bilo šest odprtin z vratci v obliki likalne ploskve likalnika, kamor so ob dimnik postavljali likalnike, da so se segreli. Ker so se ti likalniki, ki so bili tudi zelo težki, tehtali so od 3 pa tudi do 9 kilogramov, zelo hitro ohlajali, je imel krojač v peči vedno pripravljene vsaj tri likalnike. Za ta namen je bila nad vsakimi vratci peči številka od 1 do 6, da je krojač natančno vedel, kateri likalnik je že dovolj segret, da ga lahko uporabi. Ker pa so te peči puščale veliko saj, je moral krojač pred vsakim stikom z blagom, ki je bilo v tistem času zelo drago, očistiti likalno ploskev s krpo in jo podrgniti s čebeljim voskom in peskom, da je gladko drsela.

Pljunek na likalno ploskev

Ker peči niso imele termostatov, so temperaturo preverjali s staro metodo, s pljunkom na likalno ploskev. Če je kapljica takoj zacvrčala, je bil likalnik pripravljen za likanje.
Delo v delavnici, v kateri je nenehno gorela peč, je bilo, zlasti v poletnih mesecih, izjemno naporno. Ker so bili ročaji likalnikov ravno tako izdelani iz železa, so krojači uporabljali debele krpe ali usnje, da so jih lahko prijeli in se niso opekli.

Z ohranjanjem materialne dediščine dobimo dragocen vpogled v svet, v katerem je bilo oblačilo več kot predmet uporabe; bilo je izraz življenjskega sloga, statusa in osebne zgodbe. Ohranitev in interpretacija muzejskih predmetov nam omogočata razumevanje družbene dinamike nekega časa ter pomena obrtniške dediščine, ki je pomembno sooblikoval podobo evropskega kulturnega prostora.