Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vsako skupnost zaznamujejo posamezniki, ki s svojo predanostjo, srčnostjo, pogumom in dejanji puščajo neizbrisen pečat. Nekateri so v ospredju, drugi tiho in vztrajno ustvarjajo spremembe, ne da bi iskali pozornost ali priznanje. Prav vsi pa s svojim delom bogatijo naš vsakdan, povezujejo ljudi in soustvarjajo skupnost, v kateri je lepše živeti.

Tri različne zgodbe, tri različne življenjske poti, a nekaj jim je skupno: vsak na svoj način prispeva k dobrobiti skupnosti in dokazuje, da posameznik lahko naredi veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled. Bralci in poslušalci pa odločate, kdo naj postane Naj osebnost oktobra.

Izbor omogoča Kmetijska zadruga Šaleška dolina.

Tomo Čonkaš, filmski ustvarjalec in varuh spomina doline

Tomo Čonkaš s kamero že desetletja spremlja ljudi, dogodke in spreminjanje Šaleške doline. S svojim delom ohranja prizore, ki bi sicer ostali le še v spominu posameznikov, ter jih vrača skupnosti. Ustanovitelj Studia Mozaik je ustvaril več kot tristo filmov, za svoje delo prejel domača in mednarodna priznanja ter Napotnikovo plaketo za kulturno udejstvovanje.

Prepričan je, da filmi polno zaživijo ob srečanju z gledalci, zato je začel organizirati tudi filmske prireditve. Posebej ponosen je na štirinajst izvedb Šoštanjskih poletnih filmskih večerov in na krog sodelavcev, s katerimi so jih soustvarjali. Film ga je pritegnil že v otroštvu. Še preden je vedel, kako poteka montaža, je razmišljal, kako bi ustvarjal svoje zgodbe.

Prve izkušnje je pridobil v kino klubu, prvo lastno kamero, Sankyo Super 8, pa mu je kupil oče. Še danes jo hrani za spomin. Njegovo delo je prineslo tudi nepozabna doživetja. Med snemanjem filma o Šaleški dolini je z motornim zmajem letel nad šoštanjsko elektrarno, ko sta se s pilotom nevarno približala dimniku.

Dogodek se je srečno končal, a ko je videl, kako se pilotu tresejo roke, ga je skrbelo še, kako bosta pristala. To je ena od snemalnih prigod, ki jih ne bo pozabil. Danes ga ob razvoju umetne inteligence posebej zaposluje vprašanje zaupanja v posnetke. Spomni se, da smo posnetkom iz časa epidemije verjeli; danes bi se ob podobnih podobah že spraševali, ali so resnične.

Želi si, da bi knjižnice in muzeji ostali »oaze resnice«, kjer bi ljudje lahko dostopali do verodostojnega filmskega gradiva. Svoje posnetke zato predaja tudi ustanovam, ki hranijo spomin doline. Čeprav je upokojen, ustvarjalnih zamisli ne zmanjka. Oddih najde na sprehodih s psom, pri kolesarjenju po brezpotjih in v kajaku.

Veslanje ga spremlja že vse življenje in ga še posebej sprošča, veselje pa mu prinaša tudi druženje z ljudmi, katerih zgodbe že desetletja ohranja s kamero.

Magda Žist, ljubiteljica gora, narave in prostovoljstva

Ljubezen do gora, predanost ljudem in veselje do prostovoljskega dela so zaznamovali življenjsko pot Magde Žist, ki več kot šest desetletij svoj prosti čas namenjala planinstvu, delu z mladimi in spodbujanju aktivnega preživljanja časa v naravi. Za svoje dolgoletno prostovoljsko delo je v okviru izbora Naj prostovoljec MO Velenje prejela posebno priznanje za življenjsko delo.

Njena ljubezen do gora se je začela že v otroštvu, ko jo je oče s sestrami leta 1958 prvič popeljal na Triglav. »Na Triglav smo se odpravili, ne da bi sploh vedeli, kam gremo in kakšno opremo potrebujemo. Primerne opreme nismo imeli, kar bi bilo danes verjetno nepredstavljivo,« se spominja.

Pomembno vlogo je imela tudi srednja šola, saj jih je razrednik ob koncih tedna rad vodil v hribe. Ko je leta 1968 prišla v Velenje in se zaposlila kot učiteljica na Osnovni šoli Mihe Pintarja – Toleda, kjer je delo opravljala 32 let, je prevzela vodenje planinske sekcije. To je počela vse do upokojitve leta 2000, vmes pa se je pridružila tudi Planinskemu društvu Velenje.

V 32 letih učiteljske poti je za pohodništvo navdušila številne učence. Še danes jo nekdanji učenci srečujejo in najprej vprašajo, ali še hodi v hribe. Veseli jo, da nekateri tudi v odraslosti ohranjajo ljubezen do narave in se v gore odpravljajo s svojimi družinami. Opaža pa, da so mladi danes nekoliko bolj individualistični in se pogosteje odpravijo na pohode v krogu družine ali prijateljev.

Sama je tudi v tretjem življenjskem obdobju zelo aktivna. Že 25 let se z isto skupino pohodnikov UNI3 na izlete odpravlja vsakih štirinajst dni. Tudi starejši radi gredo in se zavedajo, kaj dajejo izleti v naravo. Poleg planinstva je bila kar 25 let tudi učiteljica angleščine na UNI3.

Svoje delo je zaključila v času epidemije covida, pozneje pa so jo življenjske okoliščine za nekaj časa oddaljile od številnih dejavnosti. Danes se znova posveča rekreaciji, druženju s prijatelji in pohodnim izletom. Priznanje za življenjsko delo jo je prijetno presenetilo. »Nikoli nisem pomislila, da hodim zato, da me bo nekdo opazil, ampak predvsem zato, da srečujem ljudi, ki imajo podobne cilje in razmišljanje kot jaz,« pove.

Ob tem priznava, da ji kljub skromnosti priznanje veliko pomeni, saj je za njenimi številnimi dejavnostmi ogromno prostovoljnega dela in časa. Na svojo poklicno in življenjsko pot se ozira z zadovoljstvom in brez obžalovanj. »Mislim, da ne bi spremenila ničesar. Če bi me kdo vprašal, bi še vedno izbrala isti poklic. To, da mi je bilo dano veliko zahajati v naravo, je bilo nekaj čudovitega,« pravi Žistova.

Franček Gorazd Tiršek, vztrajnost, odrekanje in vrhunski dosežki

Franček Gorazd Tiršek, ki ga najbližji kličejo Nani, član Strelskega društva Mrož Velenje, je eden najuspešnejših slovenskih parastrelcev in prepoznavno ime svetovnega parašporta. Njegovo življenje in športno pot zaznamujejo vztrajnost, disciplina in neomajna volja. Po hudi prometni nesreči leta 2003, zaradi katere je ostal trajno gibalno oviran, je našel novo pot v športu.

Z izjemnimi dosežki, med katerimi izstopa pet paraolimpijskih kolajn, je pustil pomemben pečat v slovenskem in svetovnem parastrelstvu. Odločitev za konec tekmovalne kariere pri 51 letih zanj ni bila lahka. Skoraj 20 let je bilo njegovo življenje podrejeno vrhunskemu športu, treningom, tekmovanjem in načinu življenja, ki ga takšna kariera zahteva.

»Po vseh teh letih mi je bilo težko reči: zdaj pa je dovolj. A telo mi je sporočalo, da je prišel čas slovesa. Zbral sem moči in se odločil, da zaključim tekmovalno kariero.« Šport mu je po hudi prometni nesreči dal predvsem novo življenjsko moč. Hitro je spoznal, da mora ostati aktiven, se vključevati v družbo in življenje.

Ker mu je bil zapisan že v mladosti, je vedel, da mu lahko prav šport pomaga znova postati aktiven. »Krepil je mojo samozavest in samopodobo, pridobil sem na mentalni in fizični moči, postal sem bolj aktiven in samostojen. Ko se vse to združi v celoto, je to res velika stvar. Šport človeka naredi boljšega,« pravi.

Prva velika prelomnica je bila srebrna paraolimpijska kolajna v Londonu leta 2012. »To mi je dalo še več moči in motivacije. Začel sem sanjati tudi o zlati medalji,« se spominja. Želja se mu je uresničila na paraolimpijskih igrah v Parizu leta 2024. Z zaključkom tekmovalne kariere se je precej spremenil tudi njegov vsakdan. Zdaj so v ospredju predvsem skrb za zdravje, fizioterapija in rehabilitacija.

Dolga leta napornih treningov, tekmovanj in potovanj na druge celine so pustila posledice, predvsem v obliki bolečin v hrbtu in ramenih. »Zdaj iščem boljše občutke in boljši način življenja, da se lahko čim bolj znebim bolečin, ki so me spremljale dvajset let,« pove. Veseli ga, da se počutje že izboljšuje in da danes veliko laže funkcionira. Svojih izkušenj iz bogate športne kariere ne namerava zadržati zase. Pripravljen jih je deliti z mlajšimi generacijami in pomagati vsem, ki bi njegovo znanje potrebovali.