Z Markom Juhantom o mejnikih našega dvorišča
Sredi maja obeležujemo mednarodni dan družin. Ta je letos potekal pod geslom Soočenje z družinsko revščino. Svoj kamenček v mozaik ozaveščanja o vlogi in pomenu družine smo v Knjižnici Brežice dodali s predavanjem Mejniki našega dvorišča – postavljanje mej v družini.
V četrtek, 26. maja 2016, smo v goste povabili Marka Juhanta, specialnega pedagoga za motnje vedenja in osebnosti, ki na svoji poti vzgaja. Veliko otrok pa je že pospremil nazaj na pravi tir.
Čeprav vzgoja ni lahka in včasih izgubimo kompas, se naš trud dolgoročno poplača. Strokovnjak Marko Juhant nam je v dobri uri druženja zaupal, kakšni in čigavi koraki so pomembni, da se ne znajdemo v kotu dvorišča, pač pa smo v sožitju z ostalimi družinskimi člani.
Spregovorili smo o koncu »večne« ljubezni, in sicer dilemi med biti mama ali biti prijateljica. Naj bo v tej in tudi v drugih navezah oziroma odnosih v ospredju pogovarjanje in ne odgovarjanje. Cilj vzgoje je, da svoje ravnanje lahko izberemo, medtem ko posledice niso na izbiro.
Samo pomislite:
•Kaj je zorenje? Sprejemanje odgovornosti ali prejemanje pravic?
•H katerim odvisnostim treniramo otroke?
•Zakaj/čemu/kako otroke navajamo na to, da je čisto v redu, da se ne ozirajo na druge? Niti na starše.
Meje obstajajo tako doma kot zunaj doma. V domačem okolju so to odhod k počitku oziroma vstajanje, prehrana, šolske obveznosti, odnosi, pomoč pri opravilih, samostojnost, zabava in druženje, računalnik ter telefon … Zunaj doma pa sem prištevamo druženje, treninge in tekmovanja, šolsko sliko, usmerjanje v poklic, samostojnost in sprejemanje odločitev.
Otrok bo naredil vse, da bo dosegel svoje. On pozna starše. Od malega jih zelo natančno opazuje in ve, kaj mora narediti. Zmotno je mišljenje, naj samo eden izmed staršev postavlja meje, drugi pa razvaja. Prav je, da to počneta oba starša.
Danes starši otrokom želijo, da bi bili uspešni, da bi bili srečni; ne želijo pa jim, da bi bili delavni in pošteni. Nekje v njih je ta želja seveda še vedno globoko vsajena, saj so ne nazadnje tudi sami odraščali po teh načelih, a kljub temu danes razmišljajo predvsem, kako bodo otroci uspešni in srečni – po možnosti brez delovnih navad.
Popotnica za naprej je vsekakor upoštevanje navodil. K temu pa dodajamo še navade. Privzgajanje slednjih ni preprosto. Otrok jih pridobi, če so starši ob njem. To pomeni, da morajo biti doma. Seveda ni prava pot ta, da mama sedi ob njem za mizo, ko dela nalogo. Naloga staršev je, da otroka nadzirajo. Če potrebuje pomoč, morajo temeljito presoditi, ali njegov »ne znam« pomeni »ne razumem« ali nemara »ne da se mi«.
Že naš domačin, véliki leksikograf in slovaropisec Maks Pleteršnik je nekoč dejal: »Rastem. Boljšam se. To je smisel življenja človekovega.« Podobno je tudi z družino – celico, ki se rodi, razvija in dozori. Ker je živa in dovzetna za razne vplive, se kdaj zgodi, da tudi zboli. Takrat jo je treba zdraviti in pozdraviti.
Zaenkrat še ne obstajajo univerzalna Juhantova navodila za starše, ki bi jih nemara obesili celo na hladilnik. Ključno pa je, da starši svojega otroka ne primerjajo z drugimi. Tudi s svojimi ne, ker je vsak drugačen. Tako primerjanje pa otroke boli.
Gospod Juhant je svoja razmišljanja in nasvete o vzgoji tudi zapisal in ohranil na papirju. Naslovi posameznih knjig so na voljo tudi v Knjižnici Brežice. K prebiranju slednjih vabljeni tudi med počitnicami – in ne učitnicami –, kakor rad poudari gospod Juhant.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
