Minulo soboto se je v Argentini končal 39. Dakar, najtežja vzdržljivostna dirka na svetu. Tako kot lani je bil tudi letos edini predstavnik Slovenije med 317 posadkami Simon Marčič iz Maribora, ki je po mami Metličan.

Dirka je bila tokrat devetič v Južni Ameriki, potekala pa je po ozemlju Paragvaja, Bolivije in Argentine. Načrtovano je bilo, da bi v 12 etapah prevozili dobrih 9.000 km, od tega 4.000 km dirkaških, kar je gotovo izjemen izziv za telo in dirkalnik, še zlasti, ker naj bi bilo šest etap na več kot 3.000 metrov nad morjem. To pa pomeni, da mora biti dirkač psihično in fizično zelo dobro pripravljen. Ker jo je zagodlo vreme, saj je bilo veliko nalivov, del proge pa je celo odneslo, so dve etapi odpovedali, eno skrajšali, veliko pa je bilo tudi sprememb poti.

SREČA V NESREČI

34-letni Simon Marčič se je z motorjem tokrat podal na reli Dakar tretjič. Vedno ga je spremljala tudi precejšnja smola, res pa je, da je imel tudi dokaj sreče v nesreči. Še najbolje mu je kazalo prav letos. Prvič, bilo je leta 2014, je na tretji etapi zgrmel v prepad. Lahko bi se celo ubil, a si je na srečo zlomil le dlančnico. Relija pa je bilo zanj konec. Lani je precejšen del dirke prevozil z izpahnjeno ključnico in neznosnimi bolečinami, a mu je z izjemno vztrajnostjo uspelo pripeljati v cilj. Letos je šlo brez nesreč in poškodb do 10. etape. Ko je Simon že upal, da mu bo uspelo pripeljati do cilja, kar je bil njegov največji cilj, se je zgodila nesreča, v kateri pa je imel zopet neizmerno srečo.

Marčič se je na približno 50. kilometru na argentinskih brezpotjih začel izgubljati s skupino drugih tekmovalcev. Imel je smolo, da se mu je pokvaril števec in mu je delala le osnovna navigacija, zato je nekaj časa sledil bolj izkušenim tekmovalcem, kar pa se je pozne je izkazalo kot napačna poteza. Ko je končno le našel pravo pot in je bil dobro na poti, ga je pri približno 80. kilometru z avtomobilom prehitel Francoz Stephan Peterhansel, Simon pa mu je sledil, saj je Francoz veljal za favorita. Ko pa je avtomobilist ugotovil, da gre v napačno smer, se je obrnil in se po isti poti vračal nazaj. Razumljivo je, da sta oba vozila hitro. Ko sta se zagledala, sta začela zavirati in se umikati. »A ni šlo ne levo ne desno. V tistem delčku sekunde sem razmišljal, ali naj se vržem na ali pod avto. Tik pred trkom mi je zdrselo sprednje kolo, pokopalo me je pod avto in udarec je bil zelo močan,» je po nesreči povedal Marčič, ki je ostal pod dirkalnim avtomobilom ukleščen 15 minut. Takoj je vedel, da ima zlomljeno levo nogo, saj je imel podobno poškodbo že na desni nogi. Peterhansel je poklical helikoptersko pomoč in našega motorista dobesedno izkopal izpod avta. Bolj kot zlomljena noga ga je takrat zabolelo ob spoznanju, da ne bo prišel do cilja dragega in zahtevnega relija, poškodba pa mu je prekrižala tudi načrte, ki jih je imel z relijem v Katarju.

Ni pa ga odvrnila od načrtov o prihodnjem reliju Dakar. Lahko pa je hvaležen tudi usodi, da se je iz Argentine vrnil »le« s spominčkom v obliki zloma, saj bi jo lahko odnesel veliko huje. Tokrat se je znašel med tistimi 90 tekmovalci, ki niso pripeljali skozi cilj. Največ, kar 46, pa jih je odstopilo prav med motociklisti.

ZGODB ZA ZAJETNO KNJIGO

Čeprav je bil Marčič na Dakarju šele tretjič, pa ima zgodb že kar za zajetno knjigo. Lani je na primer ugotovil, ko je nekoliko za svojim motorjem prispel v Argentino, da se je nekje na poti izgubila čelada. Ker so bili novoletni prazniki, si ni mogel kupiti nove, zato so mu jo posodili Nizozemci.

Bila mu je prevelika in si jo je moral podložiti. Na srečo je pozneje na dirko prišel  iz Slovenije tudi novinar David Stropnik, ki mu je prinesel njegovo čelado. Letos pa je prispel v Južno Ameriko brez prtljage, v kateri je imel poleg oblačil tudi precej delov za motor. Na srečo se je naslednji dan kovček našel. Pred začetkom dirke je moral namestiti na motor še dodatno skrinjico z navigacijsko napravo. Nosilec je naredil kar iz dela stola. In bolj kot na vse šole doslej je bil ponosen, da se je znašel in da se je izkazal celo kot inovator. Marčič, univ. dipl. inženir strojništva, je sicer zaposlen kot asistent na Fakulteti za energetiko v Krškem.

Ko je šel Marčič prvič na Dakar, je tekmoval še Miran Stanovnik, z njim pa si je delil spremljevalno ekipo. Lani pa se je odločil dirkati na najtežji način, v razredu malles moto, kar pomeni brez spremljevalne ekipe, torej brez mehanika in fizioterapevta. Skratka, bil je sam za vse in vse, kar je imel s seboj, je bilo spravljeno v kovčku. To pa je bil potrošni material, rezervni pogonski agregat in dve kolesi. Po lanskem Dakarju je dejal, da se je odločil, da se na Dakar, če bo še kdaj sodeloval na njem, ne bo odpravil brez ekipe. »Ko sem bil sam za vse, je bilo, kot bi delal samomor. Raje peljem po minskem polju. Dirkal sem 14 ur, nato tri ure pripravljal za naslednjo etapo motor in dve uri potovalno knjigo, dve uri porabil pri zdravnikih in spal tri ure. In potem naj bi bil zbran naslednjih 14 ur,« je pred letom dni Simon opisal svoj dirkalni dan. A lani se je poklopilo prav vse, da je prišel do cilja in tako je postal prvi slovenski motorist po Stanovniku, ki mu je to uspelo. Celo motor je vzdržal, čeprav ni bilo dovolj časa, da bi ga vsak dan primerno pripravil. Kot je dejal, je bil čudež tudi, da se ni ubil, ker mu ni uspelo primerno pripraviti potovalne knjige.

ŽE RAZMIŠLJA O NASLEDNJEM DAKARJU

A kljub vsemu je letos znova dirkal v najtežjem razredu, torej brez ekipe, ki bi ga stala vsaj 15 tisočakov. Že brez nje je namreč za udeležbo odštel okoli 30 tisoč evrov, še vedno pa odplačuje tudi posojilo za motor, na katerem je dirkal letos in ki je trk z avtomobilom prestal tako rekoč brez poškodb. In čudež je bil tudi, da se Simon letos ni ubil, ko se je znašel skupaj s Peterhanslom. V zadoščenje mu je lahko vsaj to, da se je zaletel z dirkačem, ki je na koncu že trinajstič zmagal. Šestkrat mu je uspelo biti prvak kot motociklist in sedemkrat kot avtomobilist. Po nesreči so Simona s helikopterjem odpeljali v bolnišnico v San Juanu, kjer so mu očistili rano in ga pripravili za pot v Buenos Aires, kjer so mu operirali odprti zlom golenice in mečnice. Kot je napisal na Facebooku, je bila prva bolnišnica v zelo slabem stanju, saj je odpadal celo omet s stropa, tako da jim je predlagal, naj odprejo dežnik, da ne bo košček ometa padel na odprto rano. Povsem drugače je bilo v sodobni kliniki v Buenos Airesu.

Kot rečeno, Simon Marčič že razmišlja, da bi se tudi prihodnje leto podal na Dakar. Ne nazadnje se je že marsikaj naučil. Med drugim, da se začne dirka odločati v drugem delu in da je v prvem delu treba varčevati z močmi. Lani se mu je na primer na začetku tako mudilo, da se ni ustavil niti toliko, da bi si obrisal očala. Zagotovil je, da je imel letos očala čista. Sedaj tudi ve, kakšni so občutki, če odstopi na začetku dirke, če ima hud trk proti koncu relija, in kako je, če pripelje skozi cilj.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 19. januarja 2017