Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

50 let skupnega življenja – to je dolga doba. Pol stoletja! To se sliši veliko. A če vprašam svoje starše, bi rekli, da je minilo hitro. Bili so trenutki, ko sta si želela, da bi se ustavil čas. Bili so trenutki, ki so utonili v pozabo, in trenutki, ki ne izginejo nikdar. Prvi pogled, iskrice v očeh in strast, ki te zapelje. Ljubezen, to močno čustvo, ki premaga vse prepreke. Pomaga zoreti človeku, da postane boljši, da najde oporo in zavetje v partnerju. In to že 50 zlatih let. Sama jih ne bom nikoli doživela, zato cenim to, kar imata. Spoštujem ju, rada ju imam in jima želim predvsem zdravja, saj drugo že vse imata.

Pisalo se je leto 1939, ko je v Pišecah na svet prijokal dojenček. V družini je bilo 9 otrok. Mirko, kakor ga še danes kličejo nekateri, je bil rojen kot sedmi otrok. Oče Ivan je preživljal veliko družino z mesarijo, delom v mlinu in gospodarjenjem na veliki kmetiji. Kot otrok je bil mali Mirko zelo razigran, namazan z vsemi »žavbami«. Zato mu je mati Ana večkrat rekla: »Ti nisi Mirko, ti si Živko!« Njegovo otroštvo je bilo vpeto v delo na kmetiji: pasel je krave in se igral igrice, ki so bile popolnoma drugačne, kakor so danes. Otroci so se igrali s palicami, fižoli, koruzo, kamni, se prepirali, si včasih skočili v lase. Pač, otroška razposajenost in igrivost. Denarja ni bilo in sladkarije so videli le v edini trgovini v vasi, na lesenem pultu, v steklenih posodah. Živobarvni sladkorčki so kar vabili malega Mirka, da uporabi svojo domišljijo in način, kako priti do njih. Bilo se je potrebno znajti in mali Mirko se je. Iz kurnika je vzel nekaj jajc, jih odnesel v trgovino in zamenjal za »škrnicl« bonbonov.

Otroci so tekali naokoli bosi, ne glede na to, ali je bilo poletje ali zima. V zimskem času so imeli »unuče«, stare krpe, v katere so zavijali premražene noge in se greli na topli kmečki peči.

V šolo je začel hoditi v Pišecah, le-ta je bila v gostilni. Naučil se je prvih črk in številk. Pisal je na leseno tablo. Zvezkov ni poznal. Ob koncu osnovnega šolanja je dobil zvezek preko humanitarnega društva in vanj zapisoval vse, kar so se učili v šoli.

Kmetija je zahtevala veliko dela in truda. Za učenje je bilo malo časa, denarja ni bilo. Po končani osnovni šoli se je Mirko zaposlil v Krškem, v podjetju Kovinarska. Čez čas so ga poklicali v vojsko. Služil je v Benkovcu, v Dalmaciji. In prišel je dan, ko si je slekel vojaško uniformo in se vrnil nazaj domov, v Pišece.

Malo naprej, čez nekaj hribov in dolin, izza Gorjancev, je Črnomelj. Tu se je 1943. leta rodila očetu Tonetu in mami Anici črnolasa punčka z imenom Milka. Bila je prva od 4 otrok. V njeni rani mladosti je bila hiša polna tet, zato je do malih nog trdo delala v domači črni kuhinji z mamo, ki je skrbela za gospodinjstvo. Oče je delal v kovačiji, ki je bila v pritličju stare hiše, krite s slamo.

Družina se je večala, zato so se preselili na Zadružno cesto, kjer še danes stoji domača hiša z gospodarskim poslopjem. Deklica je ob delu našla le malo časa za igro. Skrbela je za živino in jo zgodaj zjutraj gnala na pašo. Tu se je učila in si grela premražene roke na pastirskem ognju. Življenje je bilo skromno, v pričakovanju praznikov. Takrat je po kuhinji zadišalo po sveže pečeni potici in kruhu iz kmečke peči. Pekla se je kokoš, ki jo je materi pomagala »oskubsti«. Imeti meso za kosilo je bil praznik za otroke, a so morali počakati, da so se starejši najedli, šele potem so dobili svoj delež. Po končani OŠ se je Milka zaposlila v tovarni Beti kot šivilja.

Vlado je prišel na obisk v Črnomelj. Takrat še ni vedel, da bo tukaj tudi ostal. Nekdo reče, da je to usoda, nekdo, da je naključje. Kdo bi to vedel? A dejstvo je, da je pri bratu Ivanu srečal Milko. Mladenka mu je zapela za oko in uporabil je ves svoj Štruclov šarm, da jo osvoji. V Črnomelj se je vračal vedno znova. Njuna ljubezen je rasla in ju pripeljala pred matičarja, kjer sta si, zdaj že pred 50 leti, obljubila večno ljubezen in zvestobo.

Mladi Mirko se je dokončno preselil v Črnomelj in s svojo nevesto stanoval pri tašči. Po rojstvu prvega otroka, Vladke, sta se preselila v podnajemniško stanovanje. Polna načrtov in veselja sta pričakovala drugega otroka. Rodil se jima je sin Darko. Stanovanje je postalo premajhno in ob večerih, ko sta otroka spala, sta kovala načrte o lastnem domu. Na pomoč je priskočil stari ata in dal hčeri zemljo, na kateri naj bi stala njuna hiša. Oče je kupil prvo lopato, prvi kramp. Z mamo sta se zagrizla v »obrov« in postavila temelje za svojo hišo. Zvečer sta bila utrujena, roke so bile žuljave, a naprej ju je gnala želja, sanje o novem domu. Delo je bilo težaško. Pomagali so prijatelji in sorodniki. Končno smo se vselili v novo hišo.

Živeli smo skromno, a imeli smo televizijo in radio. Četrtkovi večeri so bili vedno pestri. Igral je Marjan Kralj. Oče me je takrat učil prve plesne korake.

Mamina družina se je širila, brat in sestri so si ustvarili družine. Delali so na kmetiji, pomagali drug drugemu in se družili.

Čeprav je oče živel v Črnomlju, daleč stran od svojega rodnega doma, stikov z družino ni pretrgal. Rad se je vračal v Pišece, domači kraj svojega otroštva, v krog svojih domačih. Ob večjih praznikih so se srečavali za domačo mizo, kjer je bilo vedno veselo in živahno. Mi, otroci, smo ob večerih poslušali ubrano petje odraslih, čez dan se igrali z bratranci in s sestričnami ter se podili po Pišečkih hribih.

Oče je kupil svoj prvi avto, fiča. Ceste so bile makedamske, ozke, avtomobilov je bilo malo. Ob koncu moje osemletke nas je s svojim fičom odpeljal na daljši dopust – takrat sem prvič videla morje.

Prišel je čas, ko sva se z bratom odločala, kam naprej po osnovni šoli. Sama sem odšla v Ljubljano, Darko v Maribor. Hiša je ostala prazna, brez najinih večnih prepirov in zbadanj.

Preberite še ...

Trajnost

Napaka, ki jo dela večina Slovencev

Dohodki mojih staršev so bili majhni, a omogočila sta nama, da se izšolava za poklic, ki sva ga izbrala sama.

Leta so se obrnila in dobila sta vnukinji – Petro in Sabino.

Tudi Darko si je ustvaril družino. Uredil si je stanovanje na podstrešju domače hiše, iz katerega se je kmalu zaslišal otroški jok. Rodil se je Rok.

V hišo je prišla bolezen, saj je mama zbolela. Očeta je njena bolezen zelo prizadela. Vsi skupaj smo ji stali ob strani in jo bodrili. Mama je premagala bolezen in z optimizmom smo se odpravili naprej. Rodila sta se še dva vnuka – Sašo in Beni.

Leta 2003 je oče hudo zbolel. Takrat je bila mama tista, ki je skrbela za očeta, ga bodrila in vzpodbujala. Mamina močna volja do življenja je prešla na očeta, da je premagal svojo bolezen. Res je, da je ni popolnoma premagal, a spet se je postavi na noge, lahko je poskrbel sam zase in se podal na sprehod. Na začetku je bilo to le nekaj korakov, a čez čas so bili le-ti vedno daljši.

Naša mama hodi prav vsak dan, najraje v gozd. Tu opazuje srne, ve prav za vsak kotiček, kjer rastejo gobe, kje se je polomilo drevo …

In rada se vračata v Pišece, v hišo očetovega otroštva, na obisk k sorodnikom. Družita se s prijatelji, z njimi zapojeta, tu in tam zaplešeta, oče pa še vedno rad pove kateri vic.

A najraje sta doma. Nekoč je bila njuna hiša edina na ulici. Imela sta krasen pogled na zelene travnike, ki so se raztezali do gozda v daljavi. Sedaj so tu zrasle nove hiše, dobila sta nove, prijetne sosede.

Njuna jesen življenja poteka mirno. Skrb za hišo je prevzel Darko z Mileno, Sašo in Rok pa skrbita, da jima ni dolgčas.

Življenje gre naprej, leta se vrtijo, vsako leto je številka višja. Na lepe trenutke, tudi tiste iz otroštva in mladosti, se oče rad spominja in z žarečimi očmi o njih pripoveduje. »Veš, takrat ni bilo tako,« rad reče. Pogled mu odtava. Vem, da je v mislih s svojimi bližnjimi, ki so daleč ali jih več ni, a so bili del njegovega življenja. Zamahne z roko, češ – kje je že to. Res je, daleč je že to. Spomini ostanejo in lepo je, če jih deliš z drugimi. Ob pripovedovanju njegovih anekdot iz življenja ga vidim pred seboj: postavnega, črnega in navihanega fanta. Mama naju tiho posluša. Tudi sama se izgubi v spominih in jih znova podoživi.

V 50 letih skupnega življenja je veliko spominov, lepih in manj lepih. Bil je smeh in bile so solze. In bila je in še vedno je ljubezen, ki je povezala njiju in celotno družino. Pomagala jima je, da sta premagala vse ovire, kljubovala boleznim.

Vzgojila sta dva otroka. Zdaj gledata že odrasle vnuke, ki si gradijo svoje življenje: Rok, Sašo, Benjamin, Sabina in Gregor ter Petra z Alešem

Ti mladi ljudje, njuni vnuki, stopajo na svojo pot življenja, na katero sta tudi sama nekoč stopila. Njuna mladost je minila, sivina je prepredla lase, gube so narisale na obrazu bremena let, ki so za njima. Zdaj sta v jeseni življenja, korak je bolj počasen, a veselja do življenja nista izgubila: oče si rad pogleda dokumentarec o živalih, si bistri možgane s križanko, mama je letos že 3. osvojila Triglav.

Ko pridem zvečer k njima, sta v dnevni sobi, ob prižgani TV. Oče leži, mama sedi. Očetova tresoča roka drži mamino. Na sporedu je dnevnik. »Čak, to moram videt,« reče mama. »Ugasni, vidiš, da je Vladka prišla,« reče oče. »Daj mir, kak pa naj vem, kaj se v svetu dogaja,« reče mama in se ne premakne. Sedem na fotelj. Kaj pa mi drugega preostane? Svet gre naprej, če gledam Dnevnik ali pa ne. Ne gledam Dnevnika, gledam njiju. Moja starša. Čutim njuno povezanost, predanost. Njun dotik, ki pove vse. Imata drug drugega, zadovoljna sta z življenjem, ki ga živita. In zdaj imata še razlog več za veselje, saj bosta letos dobila pravnuka … Življenje gre naprej in piše novo zgodbo …

Galerija

Arhiv Lokalno.si