Pred štirimi meseci so začeli zabijati količke na parcelah okoli Loč, vasi z 250 prebivalci na levem bregu reke Save. Začelo se je načrtovanje nasipov in ceste zaradi gradnje hidroelektrarne Mokrice, našo sogovornico Natalijo Kežman Jovanović pa so količki malodane pod njenim oknom šokirali. Zakaj odmerjajo tako široko traso za nasipe, mar niso dejali, da bodo ti potekali po že ustaljenih poljskih poteh? Zakaj zabijajo količke tako blizu hiše, sredi družinskega pašnika, sredi njive? Najprej so jo oblile solze, nato pa se je odločila izvedeti, kaj se dogaja. Zagrizla je v dokumentacijo, spraševala na občini, na družbi Hidroelektrarne na Spodnje Savi (HESS) in pri krajanih ter se z vsakim dnem počutila bolj prevarana. Prepričana je, da je bila s sovaščani odrezana od informacij. Če se ne bo borila in opozorila ljudi na posledice, si nikoli ne bo odpustila.

Natalija je veterinarka, mati dveh otrok, ki je po rojstvu drugega otroka komaj ostala pri življenju, dve leti zatem izgubila službo, si nato poiskala novo, a se je njeno zdravstveno stanje tako resno poslabšalo, da se je morala posvetiti izključno sebi. Vse to nam razloži zato, da se opraviči, ker se je tako pozno »zbudila« in so jo šele količki pred hišo dodobra predramili. Ker se je borila za svoje zdravje in se spopadala z življenjem, ni veliko razmišljala o hidroelektrarni, za katero je sicer vedela, da bo zrasla v njeni bližini. Zaupala je občini, krajevni in vaški skupnosti ter stroki. »Preprosto nisem verjela, da lahko 'naši' ljudje ogrozijo naše življenjsko okolje, izpostavijo naše vrtove in njive kontaminiranemu mulju, izpostavijo vas prometni cesti.«

Loče, ki so bile v času dežel najjužnejše štajersko naselje, so obdane s polji in na koncu teh je Sava, tam bo HE Mokrice, zadnja v nizu HE na reki Savi, in loško polje bo postalo retenzijska površina, ki ima nalogo zadrževanja visokih voda, prelivajočih se prek preliva. Problem je, s kakšno vodo bodo poplavljena njihova polja. Zaradi kumulativnega učinka usedlin obstaja velika verjetnost, da pride do povečanega vpliva na življenjsko okolje. In to kontaminirano blato se bo nalagalo v njihovi Vrbini (gmajna, op. a.). Je to varno za zdravje živali, ki jih redimo, se sprašuje veterinarka.

Ali nimam pravice vedeti?

Vaščani so na sestanku vaške skupnosti pred leti predlagali, da bi bili nasipi, ki bodo vas varovali pred poplavami, zgrajeni po že utečenih poljskih poteh. Pri umestitvi ceste, so ji povedali na krajevni skupnosti, pa niso sodelovali, zato niso vedeli, da bo šla tako blizu vasi. »Kdo je potem cesto umestil na kakovostna kmetijska zemljišča, povsem blizu hiš? Ali nimam kot vaščanka Loč pravice biti o tem obveščena? Kaj nimam pravice vedeti?« se je zgroženo vprašala Natalija Kežman Jovanović, ki je prepričana, da bi moralo biti vsem njenim sokrajanom v interesu, da se nasip umakne čim dlje od vasi. »Zato, da nam ostane zemlja, na kateri bomo lahko pridelali čim več neoporečne hrane. Zakaj tako široka cesta? Zakaj čez njive?« se je spraševala, ko so novembra geodeti zabijali količke, katerih lokacija jo je povsem presenetila. Začela je spraševati na občini, na družbi HESS, kamor sta šla skupaj z očetom Jožefom Kežmanom, in tam so ji povedali, da je ves proces usklajen z lokalno skupnostjo. Ampak s kom iz lokalne skupnosti so se dogovorili o tem? Po kakšnem ključu so izbirali ljudi v Projektno skupino za spremljanje in koordinacijo aktivnosti za načrtovanje HE Mokrice v krajevni skupnosti Dobova, katere član je tudi prebivalec Loč? In za katero je kasneje izvedela, da se ni nikoli sestala. Pa tudi to, da krajevna skupnost Dobova v debati o poteku ceste ni sodelovala ter da je vodja službe in razvoja pri HESS hkrati občinski svetnik.

Nenehno se je spraševala, kaj je naredila, kaj prezrla, da je tako nevedna. Hotela si je prebrati zapisnike sej krajevne skupnosti, da bi ji bilo jasno, na kaj so pristali sokrajani, a se do izida tega članka do zapisnikov ni mogla prebiti. Med poizvedovanjem je dobila malodane čudna pojasnila, da se morajo z izdajo zapisnika vaške skupnosti strinjati odborniki – in to v času, ko ima večina občin in krajevnih skupnosti zapisnike sej vsem dostopne z dvema klikoma z računalniško miško.

Izmaličili bodo našo vas

Ko je energetikom postavila kakšno neprijetno vprašanje, so komunikacijo prekinili. Z biotehniške fakultete pa je pridobila celo študijo o vplivih na kmetijstvo in se med drugim podučila, da je poročilo o vplivih na okolje (PVO) ključen dokument za pridobivanje okoljevarstvenega soglasja na ARSO, ta pa je nujen za začetek gradnje hidroelektrarne. Ko je prosila za vpogled v PVO, so ji na občini dejali, da ni dostopen javnosti. Kako je to mogoče, če je bila javnost vključena v njegovo razgrnitev? V takšne in podobne neskladnosti, nejasnosti, slepe ulice in ovinke se je zaletavala na tri mesece dolgi raziskovalni poti – poti, za katero je vedela, da je ne more prepustiti nobenemu novinarju.

Kar je izvedela, bi morali izvedeti vsi in se še enkrat prepričati o resničnosti izjave okoljevarstvenika Uroša Macerla, da je zaupanje za naivne. Natalija to danes takoj podpiše. »Dejstvo je, da v Ločah projekta HE Mokrice še ni nihče predstavil. Na HESS-u so mi obljubili, da se bo to zgodilo januarja letos. Ko sem vprašala, ali bo prišel tudi kakšen neodvisen strokovnjak, so me debelo pogledali, češ da imam preveč visokoleteče cilje.« Ugotovila je, da je lažje izvedeti, kaj se dogaja na drugem koncu sveta kot pa v lastni vasi. »Po vsem, kar sem videla, se bo dogajalo veliko. Projekt HE bo izmaličil našo vas! Ne morem pa se znebiti občutka, da ljudje v vasi še vedno čakajo, da jim bo nekdo prišel o HE vse lepo razložit in da bodo lahko še kaj pripomnili.« Zaradi vztrajnosti in utemeljenih pripomb je dosegla vsaj to, da so sedanjo traso ceste preklicali, vendar še ne vedo, kako bo na koncu potekala.

Saj bodo plačali

Zaveda se, da potrebujemo energijo, vendar se ji zdi cena za to previsoka. »Ceste, nasipov in elektrike ne bom mogla jesti, denarja tudi ne. Zato čutim dolžnost, da ustavim to norost. In da bom lahko nekoč vnukom povedala, da sem vsaj poskušala.«

Zanjo denar, tistih šest evrov za kvadratni meter zemljišča, ne pomeni nič. Ljudi opozarja, naj dobro razmislijo. »Za šest evrov dobiš tri štruce kruha – in konec, za vse življenje! Kaj bom pa potem jedla? Z denarjem si bomo lahko kupili drugo zemljo, mi pravijo. Kje le? Otroke učimo o lokalno pridelani hrani, ki je najbolj zdrava za nas. Po drugi strani pa takole uničujemo najboljša zemljišča! Kaj bomo pustili svojim otrokom, vas sprašujem? Naši lastni ljudje nam uničujejo zemljo!« Že zdavnaj ji je postalo jasno, da naša prihodnost z električnimi avtomobili nikakor ni zelena.

»Župan obišče šolo in z otroki sodeluje pri tradicionalnem slovenskem zajtrku, ki je lokalno pridelan, ko ga povabim v Loče, da ga vprašamo, kako si je občina prizadevala za ohranitev kmetijskih zemljišč, pa od njega ne dobim odgovora – čeprav je moj sokrajan. Kdo bo otrokom povedal, da ne bodo mogli več jesti lokalno pridelane hrane?«

Moč za to, da bi vsaj malce zaščitila rodovitno zemljo, črpa prav iz ljubezni in zavezanosti rodni grudi, kar verjetno težko razume nekdo, ki ni odraščal tako kot ona. »Ko sem prišla iz šole, me je v kotu čakala motika. Okopavala sem koruzo, vsak padli storž sem pobrala za kombajnom, jeseni sem več popoldnevov bila sklonjena nad kolerabo, ki smo jo pobirali, da smo nakrmili prašiče. Prašiče, ki so me izšolali,« se ji zatrese glas.

Naša zemlja obilo daje

V preteklosti so loške gospodinje, tudi Natalija s svojo babico in mamo, hodile prodajat zelenjavo na glavno zagrebško tržnico in slovenski pridelki so bili zelo cenjeni. Zdaj, ko za kmetijstvo niso ravno zlati časi, se loški kmetje še vedno neutrudno trudijo predvsem z vzrejo prašičev – ena izmed kmetij oskrbuje z mesom vse zasebne mesnice v Brežicah in Dobovi, v vasi je tudi licencirana reja avtohtonega krškopoljskega prašiča ter utečena  vzreja konj in govedi. V vasi so urejeni pašniki za prašiče, govedo in konje ter obdelana polja. Kmetje tukaj vztrajajo zato, ker vedo, da njihova zemlja obilo daje. »Zjutraj namoči, popoldne lahko že seješ,« slikovito in ponosno opiše vaščan Dušan, ki ga srečamo na poti od Natalijine hiše proti Savi in ostro zabenti, da visokega nasipa pred svojo hišo ne bo gledal.

»Reka Sava je s čisto vodo od stvarjenja skrbela, da so naša polja takšna, kot so: dobro prepuščajo vodo in zadržujejo vlago. Naša Vrbina daje tudi v suši in tudi ko je več dežja. Mi nimamo potrebe po namakanju, kot nam ga hočejo s hidroelektrarno 'prodati'. Naši kmetje vztrajajo zato, ker lastnemu pridelku najbolj zaupajo. Ker želijo pridelati lokalno hrano in jo ponuditi lokalnemu potrošniku. Zemljo obdelujemo tudi zaradi dolžnosti – da jo ohranimo tako, kot so nam jo predniki trdo prigarali, in ne nazadnje, ker imamo to zemljo radi,« razlaga Natalija.

Odrešeni poplav?

Poleg možnosti namakanja, ki ga pravzaprav sploh ne potrebujejo, bodo s HE odrešeni poplav. »Poplave so bile v Ločah že od nekdaj, ljudje so se temu, da poplavlja zemljo in vas, prilagodili. Vedeli so, da živijo ob reki, in so jo spoštovali.« Natalija pokaže kaščo, kjer je prostor za krmo dvignjen prav zaradi poplav. Do hiš, ki so bile grajene pred 150 leti, voda nikoli ne pride, zato so se tudi novograditelji zgledovali po njihovih višinah. »Opozoriti je treba tudi, da pri nas ni hudourniške vode, zato imamo čas stroje oziroma drugo premično imovino umakniti na varno. S tem imamo izkušnje.«

Prav tako imajo izkušnje, da obljube o povračilu škode, ki je včasih le nastala, vedno odtečejo skupaj z vodo. Zdaj jim obljubljajo, da se bo njihova vas zaradi tega, ker jih bo HE varovala poplav, končno lahko začela razvijati. Napovedujejo možnosti za razvoj turizma, ob čemer Natalija nejeverno zmajuje z glavo: »Kje so turisti, ki si za ogled našega akumulacijskega jezera že hitijo rezervirati karte?«

Boste jedli našo zelenjavo?

Ker bo po predvidevanjih zaradi HE poplavljalo zgolj pri vsakih 20-letnih vodah, energetiki napovedujejo, da se bo kakovost zemljišč celo izboljšala. Kmetom pri presoji vplivov na kmetijstvo predlagajo, naj se začno ukvarjati z intenzivno vzgojo vrtnin in jagod. Boste jedli zelenjavo, poleti namakano z vodo iz akumulacijskega jezera in vzgojeno na njivi, onesnaženi z arzenom, svincem, kadmijem, kromom, bakrom, nikljem, cinkom ter snovmi, ki vplivajo na sevalno varnost? Kdo bo jedel mesnine avtohtone pasme prašiča, pitanega s koruzo, pridelano na površinah, ki bodo poplavljene z muljem? Bodo tako krmljene živali sploh zdrave, se sprašuje Natalija, ki se je zavezala k iskanju pravih informacij. Četudi ne bo mogla ničesar spremeniti, ima pravico vedeti. »Ko bodo stroji odbrneli, bomo ostali sami – tu.«