Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V Valvasorjevi knjižnici Krško smo v torek, 26. februarja, gostili slovenskega prevajalca, literarnega zgodovinarja, pisatelja in popotnika Jakoba J. Kendo.

Popotnik Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki je prehodil »Mater vseh poti« Apalaško pot, ki se razteza skozi 14 ameriških držav, dolga je 3.500 kilometrov in na tej poti opraviš za 142 kilometrov vzponov in spustov, kar je tako, kot bi se 16 krat povzpel na Mount Everest in nazaj. To pot je z mnogo zgodbami opisal tudi v knjigi Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike.

Pot, ki jo veliko pohodnikov prehodi od juga proti severu, se je Slovenc lotil na malo svoj način. Začel je na jugu, prišel do sredine, se odpeljal na sever in prehodil pot od severa do sredine. Sam vseh vzrokov, zakaj se je tako odločil, ni razkril, je pa skozi večer večkrat poudaril, da je vesel svoje odločitve in da je bila prava. Večkrat je tudi poudaril, da je zelo pomembno v katerem letnem času hodiš po katerem delu poti.

Apalaško pot nam je predstavil skozi fotografije in zanimive zgodbe tako o naravi, živalih, ljudeh in krajih v resnični Ameriki ter dogodivščinah na poti. Na začetku je povedal, da je Apalaška pot bila odprta leta 1937 in da je nastala iz potrebe ljudi, ki so živeli v velikih mestih, da se vseeno lahko umaknejo v pristno naravo. Povedal je, da gredo na to pot v večini tri skupine ljudi: prva skupina so mladi od 18. do 30. leta, ki so polni energije, pa tudi samosvoji, druga skupina so ljudje srednjih let, med katerimi je kar nekaj takšnih, ki niso vedeli kako naprej v življenju in so šli odgovore poiskati na to pot in tretji so mladi upokojenci, ki so si ves čas želeli prehoditi to pot, pa do tega trenutka nikoli niso imeli časa. Prav v vsaki skupini pa najdeš prave popotnike. Med pripovedovanjem se je dotaknil zgodb o živalih, ki jih srečaš na takšni poti in kako ravnati, ko srečaš medveda ali prestopiš kačo. Dotaknil se je lepih trenutkov, ko je na poti doživljal čarovnije poti kot na primer, ko je na sredi ničesar našel skrinjo z ledom, notri pa vse vrste ohlajenih pijač, s katerimi si je lahko postregel. Dotaknil se je tudi ljudi in za konec povedal zgodbo o ljudeh, ki vodijo hostel, kjer nikoli ne odrečejo prostor popotnikom. Sam je te ljudi imenoval Angel poti.

Večer je bil zanimiv, iskriv, na trenutke hudomušen, med obiskovalci pa je bilo čutiti občudovanje, presenečenje, pa tudi željo, da nekoč kateri od njih to pot prehodi tudi sam.