Domen Klinc

Žiga Kelenc je bil že od mladih nog pozoren opazovalec okolja, v katerem je živel. »Zdi se mi, da ko primanjkuje popkulturnih fenomenov, kot so kinematografi, gledališče, pa tudi velike trgovske verige, vse tisto torej, kar najdemo v mestih, hitreje pride do kreativnosti. Kot otrok sem bil tudi že zelo zgodaj nagnjen k imaginarnim stvarem, veliko sem risal in ustvarjal zgodbe, podlaga za to so mi bili filmi. Ti so bili zame vstop v svet, večji od rodnih Črenšovec in Prekmurja, tukaj mislim predvsem na filme, kot je Vojna zvezd. Ta film je imel name velik učinek, pa ne zaradi zgodbe, ampak me je fasciniral vizualno – kostumi, efekti, spraševal sem se, kako je vse to narejeno,« pripoveduje Žiga Kelenc. 

Dodaja, da mu je bilo veliko kreativnosti omogočene tudi v času izobraževanja na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci. »Imel sem zelo dobre pedagoge, ki so dopuščali veliko kreativnosti znotraj učnega procesa. Posebej se spomnim podaljšanega bivanja, kjer smo učenci skupaj napisali pravljico in jo poslali na neki natečaj. Bila je tako dobra, da so nam poslali nekaj natisnjenih ilustriranih izvodov. V otroštvu mi je res bilo dano toliko tega, da sem videl, koliko lahko dosežeš, če si upaš ali si dovolj zagnan.«

Foto: MO Novo mesto

Všeč mu je neposreden stik z materialom

Likovno ustvarjanje je bilo torej del njegovega vsakdana že zelo zgodaj, pa vendar dolgo časa v osnovni šoli ni vedel, da se lahko v tej smeri tudi formalno izobrazi. »Bil sem kar v paniki in si mislil, da se bom pač vpisal na strojništvo, kamor je hodil moj brat, če ne bom našel nič drugega. To me je zelo plašilo, ker nisem videl drugega izhoda. Potem pa je imel brat dekle, ki je obiskovala umetniško gimnazijo v Velenju, in takrat sem dojel, da obstaja ta možnost. To je potem zame postala edina opcija, druge nisem imel,« sogovornik pojasni svojo odločitev, pri kateri sta ga podprla in mu še danes stojita ob strani tudi starša.

»Ko sem povedal, za kaj sem se odločil, me je oče takoj podprl in zaupal moji odločitvi, mama pa je na začetku imela malo pomislekov. Pa sem ji povedal, da ne želim biti v klasični službi z osemurnim delovnikom, kjer bom čez leta ugotovil, da mi ni udobno, in prišel po osmih urah domov utrujen ter razmišljal samo še o televiziji in spanju. Res sem hitro začutil, da klasičen delovnik ni zame, ker človek toliko časa niti ni produktiven, sploh ne danes. Seveda mi je kdaj kdo povedal, da v umetnosti ni denarja in da moraš veliko delati, se neprenehoma truditi za uspeh, spoznavati vedno nove ljudi … Ampak če si želiš svobode, a ni ravno to tisto, da moraš biti pripravljen tvegati nekaj tega udobja? Danes lahko rečem, da sem svoboden, imam veliko stikov, izkušenj, vedno je nekaj drugače in vedno te nekaj izziva,« je jasen Žiga Kelenc.

Tim Topić

Tako je šolanje nadaljeval najprej na omenjeni umetniški gimnaziji, kasneje pa na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje smer slikarstvo. Pred vstopom v srednjo šolo je bil velik pristaš risanja s svinčnikom, ki je bil poleg barvic njegov najboljši prijatelj celo osnovnošolsko obdobje.

»Potem sem prišel na srednjo šolo, kjer so mi rekli, da je svinčnik preveč natančen in se je treba naučiti risati denimo tudi z ogljem, ki ni tako hvaležen material, kar se tiče nadzora nad potezami, hitro se zgodi kakšna napaka. Vendar te to spodbuja k temu, da bolj odprto razmišljaš in si odprt do tega, da se črta včasih ne potegne 100-odstotno tako, kot si si zamislil. Pred tem sem rekel, da ne bom nikoli slikal, ker mi ni šlo oziroma niti nisem prav dobro poskusil tega, in potem sem moral začeti pod prisilo (smeh). Tako sem se počasi učil in kmalu začutil, da mi je to všeč, začenjal sem razumeti barvo, pri čemer mi je v prvi vrsti prav oglje pomagalo, ker je veliko bolj mastno od svinčnika in spominja na barvo.«

Poleg šolskih nalog, ki so bile bolj študijske, je doma veliko ustvarjal po svojem navdihu in tako tudi odločitev, katero smer študija izbrati, ni bila težka. »Slikarstvo mi je še zmeraj zelo zanimivo in relevantno, ker gre za zelo neposreden stik z materialom, ki ti pusti, da tvegaš z njim. Slikarstvo ravno v tej dobi generativne umetnosti in umetne inteligence pomeni vračanje k odnosu do materialov, prav tako kiparstvo. Ljudje si še zmeraj želimo stika, se dotakniti platna, barv, pomemben pa je tudi naš odnos, ki ni vezan samo na material, ampak ga lahko vežemo tudi nase, na odnose z drugimi ljudmi in na odnos s samim seboj,« razmišlja sogovornik in doda, da je bil pri svojem ustvarjanju najprej strog ekspresionist, ki so ga zanimale predvsem barve.

Profimedia

V času študija pa se je začel vpeljevati v kontekst širše, sodobne družbe. Njegovo trenutno zanimanje so odnosi – odnos do mest, prostora, ljudi, ki so hkrati zelo kompleksna in zelo preprosta bitja s stalnimi težavami, kot so vojne, nasilje …

V mojih delih se trenutno najbolj kaže spreminjanje mest, moja glavna tema je gentrifikacija, ki jo razumem kot neokolonialni pristop v smislu, da danes prebivalcem odvzemamo mesta in jih dajemo nekim tujcem, turistom, ki v mesto prinesejo kapital, pri čemer je prebivalec, ki želi živeti in soustvarjati to mesto, še posebej mladi, porinjen na obrobje.

Biti umetnik je velika odgovornost

Pri vprašanju, kako vidi vlogo umetnika v današnji družbi, je Kelenc povzel besede svoje profesorice na akademiji Maje Smrekar.

»Dejala je, da se je precej hitro zavedela, da ima kot umetnica status samozaposlene v kulturi in da to pomeni, da sredstva za svoj obstoj dobi prek davka od ljudi. Seveda ob pogoju – kar zelo poudarjam –, da si ob tem še zelo produktiven in konstanten v tem. Zaradi tega pravi, da ima odgovornost do te družbe, in prav zato ustvarja družbenokritično umetnost. To ne pomeni, da dela družbeno prilagojeno umetnost, ki bi bila mogoče v tem kontekstu povsem komfortna, torej da bi delala stvari, ki bi bile všeč množici ljudi, temveč ustvarja umetnost, ki zmoti, provocira, morda povzroča celo nelagodje, kar je povsem prav, kajti umetnost mora povzročiti reakcijo. Če je dobra, v redu, ampak v redu je tudi, če je negativna. Najbolj pomembo je, kako se mi postavimo v odnos do tega. Tako tudi sam menim, da je biti umetnik zelo velika odgovornost, ki pa jo najde vsak po svoje. Ne trdim, da je to edina rešitev za vsakega umetnika in da mora biti vsak takšen umetnik. Sploh ne, treba je stvari tudi redefinirati, treba se je postaviti v odnos do vsega, tudi do umetnosti, ki je mogoče drugačna, in jo tudi spoštovati.«

Tim Topić

Kot študent že nekaj let dela v Moderni galeriji, kjer ima tudi vodstva skupin, vse od odraslih do otrok in mladih, ob tem pa ima priložnost tudi spoznavati odnos družbe do (sodobne) umetnosti. »To delo mi je v užitek, ker imam stik z generacijo, ki je mlajša od mene, in v njej ne vidim tistega značilnega 'eh, saj iz mladih ne bo nič', pač pa vidim krasne ljudi, ki znajo zelo vizualno razmišljati. Težava je le v tem, da ljudje včasih prehitro reagiramo napačno. Če nas kaj zmoti ali sprovocira, se takoj spustimo na čustveno plat. Nekako sicer poskušam razumeti, da živim v nekem zelo določenem okolju, zato se poskušam navaditi tudi na zelo negativne ali preveč iracionalne reakcije. Hkrati pa sem tudi zelo hvaležen, da ostajajo ti neki drobci, ki so zelo pozitivni, zelo dobre izkušnje imam z otroki, ki pridejo na vodstva. Vedno ko gledam na odnos družbe do umetnosti, poskušam ne posploševati, to se mi zdi zelo pomembno. Ne samo v kontekstu do umetnosti, ampak v kontekstu do vsega, do drugih ljudi, drugačnih kultur, veroizpovedi … Ne smemo generalizirati, ker če generaliziramo, naredimo veliko škode ljudem, ki se zelo trudijo in ostajajo svetla točka znotraj posameznih skupin.«

Delati tisto, kar čutiš

Ne samo na ljubljanski akademiji, Žiga Kelenc je svoje znanje dva semestra izpopolnjeval tudi na študijski izmenjavi v Dublinu. Za študij na Irskem se je odločil zaradi jezika, saj so tam v primerjavi z nekaterimi drugimi fakultetami po Evropi izvajali predavanja v angleščini. Prva stvar, ki jo je opazil ob prihodu v to evropsko prestolnico, je bila odprtost in prijaznost ljudi, kar se je poznalo tudi na fakulteti, kjer so se pedagogi svojim študentom zelo posvečali, poleg tega so jih klicali po imenih, zaradi česar se mu je, kot pravi, bilo veliko lažje pogovarjati o tem, kar ga je zanimalo. Študij je temeljil na praktičnem delu, na voljo je imel atelje, kjer je lahko razvijal svojo prakso, ob tem so jim vsak teden predavali umetniki, ki so razstavljali v Dublinu, obiskoval je razstave in pisal recenzije. Po koncu drugega semestra je sodeloval tudi na skupinski razstavi.

Tim Topić

O tem, ali je umetnikom težko najti svoj prostor na slovenski umetniški sceni, pravi, da je to odvisno od vsakega posameznika. »Kot sem že omenil, je zelo pomembno to, koliko si pripravljen v nekaj vložiti. Moja želja seveda je najti svoj prostor in za to se bom trudil, kolikor bo šlo. Če ne, bom počel kaj drugega. Sicer pa nerad preveč razmišljam o prihodnosti, ker lahko hitro zapadeš v neko anksioznost, saj bi zmeraj morali loviti neki čas, da česa ne zamudimo. Zase lahko rečem, da sem srečen. Kljub temu da prihajam z obrobja, sem v tem času stkal veliko dobrih odnosov na področju umetnosti, je pa res, da moraš biti stalno na preži, da raziskuješ, še koga spoznaš. Trenutno sem kot študent še v neki coni udobja, ne vem, kako bo, ko bom magistriral in bom moral resno stopiti na trg dela,« o svojih razmišljanjih razlaga mladi ustvarjalec, ki pravi še, da je pri ustvarjanju najpomembneje priti do točke, kjer tisto, kar delaš, spoštuješ do te mere, da ne boš nikoli rekel, da je zanič.

Zelo pomembno je dati delo, ki nastaja, tudi kdaj na stran. Navsezadnje, v čem je zabavnost tega, da ustvariš neko vrhunsko umetnino? Ni več izziva. Sam pri svojih delih ves čas vidim možnosti izboljšave. Ko daš eno delo na stran, se posvetiš drugemu in potem čez nekaj časa najdeš tisto prejšnje delo in ugotoviš, da niti ni tako slabo. Na ta način tudi lažje daš sam sebi pohvalo. Moraš delati tisto, kar čutiš, kar ti je pomembno. Ker če ne boš tega čutil, ne moreš tudi od nikogar drugega pričakovati, da bo to čutil. Na koncu ni važno, kaj pravi umetniški svet, važno je, da si sam zadovoljen s svojim delom.

Dreamstime

Želi postati pedagog

Žiga Kelenc je kljub svoji mladosti sodeloval že na številnih razstavah, tako skupinskih kot samostojnih. Leta 2019 je v Velenju razstavljal Barvne impresije, lani pa je bila v Galeriji Velenje na ogled še njegova razstava z naslovom 14 cigaret. Trenutno razstavlja na skupinski razstavi Vabljeni mladi 2025 v mariborski galeriji DLUM, v Mariboru je letos razstavljal tudi v galeriji Media Nox na razstavi TBD.

Čeprav o prihodnosti ne želi preveč razmišljati, pa ima vseeno želje. Njegova velika želja je, da bi bil pedagog. »Ne želim zgolj sedeti na umetniškem opusu, če lahko temu tako rečem, ampak če bom uspešen, kot sem bil doslej, bi rad svoje znanje širil naprej. Da je to prava pot, potrjujejo tudi moje izkušnje dela v Moderni galeriji, kjer veliko delam z otroki in mladostniki, saj vidim, koliko mi pomaga njihov odziv, pogovori in razmišljanja, ki si jih izmenjamo. Mlajša generacija me preizkuša v smislu, da nisem preveč zadovoljen s samim seboj in s kontekstom, v katerem živim, da se ne navadim preveč na neko cono udobja. Ljudje se na splošno vse preveč navadimo na kontekste, ki smo jih živeli, in nismo zmožni več sprememb, kar se mi zdi velika škoda. Vsak človek ima namreč potencial narediti velike spremembe.«