Arhiv Ekipe K9

Iskanje s psi, ki gredo po sledi, človeštvo pozna že dolgo. Lovci so pse že davno urili za iskanje po krvni sledi, iskanje ljudi pa sega še v čas sužnjelastništva in fevdalizma, ko so s psi iskali pobegle sužnje in tlačane. Dolgo je sicer veljalo, da živali ne moreš iskati s psi, saj da se jih tega ne da naučiti, ker naj bi delovali samo po instinktih. »Danes vemo toliko o psih in njihovem razmišljanju, dojemanju sveta, čutenju, da nam je kot ljudem lahko zelo nerodno, da so takšna prepričanja sploh obstajala,« pravi Sabina Piber, vodja slovenskega združenja K9, ki se ukvarja z iskanjem pogrešanih živali s pomočjo psov, ki gredo po sledi.

Mednarodno združenje s sedežem v Nemčiji, ki je prisotno tudi v Avstriji, Švici ter na Madžarskem in Islandiji, je pred približno devetimi leti v Slovenijo pripeljala ravno Piberjeva. Sama je začela kot del avstrijske enote, po enem letu pa je znanje začela prenašati v Slovenijo. Najprej se ji je pridružila vodnica Ingrid z jazbečarjem Olijem, nato so se postopoma začeli vključevati še drugi. »Naše delovanje je prepredeno z vsemi državami, v zadnjem času poleg Avstrije veliko sodelujemo še z Madžarsko.«

Arhiv Ekipe K9

V Pomurju sicer ni vodnikov s psi iz tega združenja, je pa ena od madžarskih ekip precej blizu meje in ta priskoči na pomoč, če le lahko.

Skupina K9, iskanje pogrešanih Slovenija, je po besedah sogovornice nastala predvsem zato, ker je v Sloveniji in tudi drugod vsak dan nešteto živali, ki so iz različnih razlogov pogrešane, najbolj primerna metoda za njihovo iskanje pa se je zdelo iskanje po individualnem vonju.

»Iskala sem vse možne vire znanja za tovrstno metodo. Najprej sem jo našla v Združenih državah Amerike (ZDA), se povezala z ljudmi, ki tam to že dolgo počnejo, seveda v prepričanju, da v Evropi iskanje živali s psi ne obstaja. Izobraževanje je trajalo deset tednov, vendar se mi je zdelo, da samo to ne more biti dovolj. Danes seveda to vem,« je povedala.

Arhiv Ekipe K9

Iskanje s psi je medtem v Nemčiji že obstajalo, in sicer dlje kot v ZDA, zato se je Piberjeva povezala z Nemci in odkrila veliko evropsko mrežo K9 s centralo blizu Münchna. Sprejeli so jo v svoje vrste, ji omogočili dostop do neizmernega znanja in izkušenj, predvsem pa do sistematičnega učenja in preizkušanja znanja. »Danes so naše enote v naštetih državah, med vsemi pa sta ravno slovenska enota in za njo enota avstrijske Koroške najuspešnejši. Kot slovenska enota smo sicer popolnoma samostojni, z mednarodno skupino pa smo povezani prek standardov učenja in ocenjevanja ter solidarnostne pomoči. Tako delujemo že devet let.«

Po dve na teden

V slovenskem združenju K9 je trenutno 36 vodnikov in 40 psov, dvanajst psov ima opravljene preizkušnje za iskanje pogrešanih živali, trije pa za iskanje pogrešanih ljudi. Čeprav je združenje usmerjeno predvsem na izgubljene pse in mačke, so že iskali tudi koze, kuščarje in teličke. »Iskanje ostalih živali je redkejše, takšna iskanja tudi redkeje treniramo,« pove sogovornica. Poleg živali iščejo tudi ljudi, v Sloveniji jih tako običajno angažirajo svojci, v Avstriji pa poleg svojcev še policisti. Kot pravi sogovornica, se iskanje ljudi razlikuje od iskanja živali, saj se te gibljejo drugače kot človek. »Če je žival pogrešana, je običajno v drugačnem čustvenem stanju kot človek. Vedenje izgubljenih ali pobeglih živali ima neke skupne vzorce, za ljudi pa to težko rečemo.«

Arhiv Ekipe K9

Iskanje izgubljenih živali ali ljudi sicer poteka po posebnem postopku. Psi, ki iščejo po sledi, imajo na sebi oprsnico in na njej pripet dolg povodec. Za iskanje po sledi je bistven vzorec vonja pogrešanega, zato tega predstavijo psu, ki nato vodnike vodi po sledi. »Mi psu sledimo in smo z njim povezani s povodcem, prek povodca poteka tudi komunikacija med vodnikom in psom. Seveda pa to ni edina komunikacija. Psi so lahko zelo zgovorni s svojo telesno govorico in so tudi občutljivi na našo nezavedno ali zavedno telesno govorico,« razloži.

Združenje v zadnjih dveh letih opravi približno dve iskalni akciji na teden. Konec leta 2024 so našteli več kot 300 živali, ki so jih pripeljali domov, žive ali mrtve. »Vse to so za nas uspešne akcije.« V morda petih odstotkih pa se je zgodilo, da živali niso našli. Razlogi za to so običajno v pretežkem ali prenevarnem terenu. »Tudi če živali neposredno ne najdemo, ker se morda umika, beži ali je bila odpeljana, so to akcije, ki imajo na neki točki zaključek, saj skrbnikom damo navodila, kako žival spraviti k sebi, ali pa uporabimo druge tehnike, kot je na primer odlov v živolovko,« še pove Sabina Piber.

Arhiv Ekipe K9

Iskali psa iz Šalovec

Združenje je iskalne akcije nekajkrat opravilo tudi v Pomurju. Kot pravi sogovornica, ki se sicer spomni vseh živali in vsake iskalne akcije, je bil zadnji primer v Pomurju iskanje pogrešane mačke, ki so jo našli madžarski kolegi, pa iskanje 20 let starega psa iz Šalovec, ki ga je Piberjeva našla s svojo psičko Chilli v neprehodnem rastju. Iskanje živali je sicer najbolj zahtevno ravno na zelo zaraščenih in skalnatih terenih ter na neskončnih ravninah. »Ima pa vsak teren svoje posebnosti, vonj se na različnih terenih različno obnaša, zato tudi treniramo na vseh možnih terenih.«

Prav tako potekajo iskalne akcije mačk večinoma ponoči, se pa na teren ne odpravijo ob ekstremnih vremenskih razmerah, kot so huda vročina ali mraz, močan veter ali nalivi, saj na zaznavo najbolj vpliva vročina.

Arhiv Ekipe K9

Največ dela imajo vodniki s svojimi psi v času praznikov, tako največ psov iščejo konec decembra ali v začetku januarja, največ mačk pa v poletnih mesecih. Psi namreč bežijo pred hrupom, ki ga ustvarjajo ljudje, mačke pa izkoristijo poletno zračenje. Kot pravi davčna svetovalka in preiskovalka prevar, ki počasi opušča to svoje dolgoletno delo, žival pobegne, ker ni zavarovana in ji je to omogočeno. »Na kratko bi lahko povedali, da živali pobegnejo zaradi želje po lovu, zaradi strahu ali hormonov, radovednosti in demence.«

Od dve do štiri leta

Slovensko združenje K9, ki je aktivirano tudi v druge države, kadar kolegi potrebujejo pomoč, je med skrbniki živali zelo dobro sprejeto. Največkrat so namreč zadnje ali edino upanje, da bodo našli svoje živali. »Naši rezultati potrjujejo, da znamo delati, zato gre glas o nas od ust do ust,« tako sogovornica.

Združenje sicer nima finančnih virov za delovanje iz državne blagajne ali lokalne skupnosti, zato je iskanje živali plačljivo. »Kljub temu si opreme, ki jo pri iskanju potrebujemo in smo tudi zaradi nje uspešni, samo s temi plačili ne bi mogli privoščiti, zato sem velik del opreme financirala sama. Tako imamo dron s termo kamero, dve veliki živolovki na senzorje, vozilo, ki psom omogoča udobno vožnjo in čakanje v njem, pa bokse, ki so dovolj veliki za naše pse, da ne govorim o merilnih in sledilnih napravah ter napravah za opazovanje,« našteva Piberjeva.

Arhiv Ekipe K9

Za uspešno iskanje pa je potrebno tudi šolanje. Vodniki in psi tako gredo skupaj skozi proces učenja, ki je razdeljen v tri faze. V prvi fazi je šest glavnih preizkusov in deset stranskih preizkusov, ki so pogoj za opravljanje glavnih. V drugi fazi so po štirje glavni in stranski preizkusi, v zadnji fazi pa dva glavna preizkusa, ki sta tudi najzahtevnejša. Vodniki morajo opraviti tudi izobraževanje in preizkus prve pomoči za ljudi in živali, šolanje tako običajno traja od dve do štiri leta, odvisno od usklajenosti iskalnega para.

Je pa seveda tudi razlika med pasmami psov, ki opravljajo iskanje. Do neke stopnje se da izšolati pse vseh pasem, ne da pa se vseh pripeljati do končne stopnje. Tako na primer psom s kratkim gobcem fizionomija ne dopušča, da bi dolgo iskali, saj še dihajo težko.

Arhiv Ekipe K9

Slovenska ekipa K9, v kateri so tudi zdravniki, veterinarji, učitelji in samostojni podjetniki, se mora pri iskanju tudi odločiti, kateri živali bodo dali prednost. Tako so po izdelanem protokolu prve na vrsti poškodovane, stare ali hendikepirane živali ter živali, ki se nahajajo na življenjsko ogrožujočem območju, šele nato sledijo pasji ali mačji mladiči ter živali, ki pobegnejo s povodcem. »Iskalne akcije so fizično in čustveno zahtevne tako za vodnike kot za naše pse. Večina primerov je namreč zelo težkih. Tako si velikokrat rečem: če bi bilo enostavno in lahko, bi lastniki žival našli sami,« je sklenila Sabina Piber.