Profimedia

Pred nekaj tedni je bil svetovni dan živali, ko se spominjamo pomena sobivanja z njimi in odgovorne skrbi zanje. Zdi se, da imajo ljudje danes drugačen odnos do živali kot v preteklosti. Če so bile nekoč živali predvsem del domačije iz praktičnih razlogov – pes kot čuvaj, mačka kot lovilka miši –, jih danes vse pogosteje dojemamo kot družinske člane. Tudi takih, ki se zaradi etičnih razlogov odločijo opustiti meso, je vse več. Na prvi pogled bi lahko rekli, da se je vloga živali v družbi v zadnjih desetletjih spremenila.

Nekatere premike opažamo tudi na področju zakonodaje, ki naj bi vse bolj poudarjala dobrobit živali. Nedavna novela zakona o zaščiti živali denimo prinaša številne novosti. Med drugim določa obvezno označevanje mačk do dopolnjenega 12. tedna. Spremenjen je model financiranja zavetišč. Prvih 60 dni oskrbe zapuščenih živali krije občina, naslednjih 120 dni država. Po tem pa se financiranje zmanjša: država pokrije le 35 odstotkov stroškov dnevne in veterinarske oskrbe, preostanek pa bremeni zavetišče.

Zavetišče Turk

Pomembna novost je tudi možnost začasnega rejništva, s katerim želijo spodbuditi posvojitve in sprostiti prosta mesta v zavetiščih. Kljub navideznemu napredku in večji ozaveščenosti o odgovornem ravnanju z živalmi so slovenska zavetišča še vedno nabito polna.

V državi deluje šestnajst zavetišč, katerih zmogljivosti so občutno premajhne, sprejmejo lahko okoli 700 mačk in 400 psov. Po podatkih Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je pri nas v zadnjih letih v zavetišča sprejetih vsako leto okoli 12.000 živali. Zveza nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije ob tem opozarja, da je dejansko število zapuščenih živali približno še enkrat večje.

Janja Cör

Starejši in večji psi spregledani

V Pomurju za zapuščene živali skrbijo v zavetišču Mala hiša v Lukačevcih, kjer ponujajo varno zatočišče brezdomnim živalim. V Mali hiši je urejenih 35 boksov za pse ter pet boksov za mačke, pri čemer nekatere mačke bivajo tudi v kletkah. Poleti so bile njihove kapacitete povsem zasedene. Prišlo je tudi do tega, da vseh živali niso mogli sprejeti, nekatere, ko so jih z inšpekcije poklicali za odvzem, so prerazporedili v druga zavetišča.

Nevenka Zrim iz Male hiše nam je pojasnila, da so bila letos na splošno vsa zavetišča polna, kar nakazuje, da jih je v državi premalo. Kot opaža, je problem predvsem pri starejših psih. Ko takšne živali pridejo v zavetišče, običajno tam ostanejo do konca življenja. Podoben je položaj pri večjih psih. Septembra, ko smo obiskali zavetišče, je bilo v dolgotrajni oskrbi – več kot pol leta – deset psov. To so psi, ki ostanejo. Veliki in starejši psi, kot so nemški ovčarji, ter pasme, kot je rotvajler, namreč še vedno vzbujajo pomisleke ali neutemeljen strah. Mladi kužki in kužki srednje velikosti pa se precej lažje oddajajo v posvojitev.

revija Jana

Rešitev v primeru višje sile, ne deponija živali

»Zavetišča bi morala biti rešitev v primeru višje sile, veliko ljudi živi samih, zbolijo, odidejo v dom, umrejo in ne morejo sami poskrbeti za živali,« je o prvotnem namenu zavetišč za 24 ur povedala direktorica ljubljanskega zavetišča Barbara Mihelič in ob tem poudarila, da se zavetišča ne bi smela obravnavati kot deponija za živali, ko se jih naveličamo. V praksi pa žal ni tako. Zavetišča v veliki meri sprejemajo živali, ki so posledica sebičnega in neodgovornega ravnanja lastnikov, ne pa njihove dejanske nezmožnosti skrbi.

V zavetišču v Lukačevcih je na primer le približno 10 odstotkov psov brez lastnika zaradi smrti skrbnika. Ko prejmejo klic o takšni živali, skušajo zaposleni najti novega skrbnika – med sorodniki, znanci ali prek družbenih omrežij. A pogosto se ob smrti v družini pozornost preusmeri k materialnim zadevam, medtem ko so živali preprosto pozabljene. Podoben delež tvorijo živali, ki jih lastniki sami oddajo – ne zato, ker zanje ne bi mogli več skrbeti, temveč ker se jih preprosto naveličajo. Plačajo stroške in se tako znebijo odgovornosti.

Nataša Juhnov

Veliko sprejetih živali pa je še vedno takih, ki so jih ljudje zavrgli. Psi in mačke končajo na njivah, v gozdovih ali ob cestah, prepuščeni sami sebi. Če lastnika v osmih dneh ne najdejo, žival postane last zavetišča. Pogosti so tudi primeri, ko ljudje pokličejo in prijavijo najdenega psa, čeprav gre v resnici za njihovega. »Ko prideš tja, vidiš, da je to v bistvu njihov pes, da se skriva za klicateljem in se počuti kot doma. Ampak vseeno trdijo, da se je pes k njim zatekel, in želijo, da ga odpeljemo,« navaja Zrimova in dodaja, da je ta pojav pogost v romskih naseljih.

Število psov se poveča predvsem od jeseni do zgodnje pomladi, medtem ko je poleti na splošno veliko živali – tako mačk kot psov –, saj se takrat pogosto skotijo mladiči. Septembra pa zavetišče običajno sprejema večje število mačk. Kljub zakonski obveznosti se pojavlja tudi kar nekaj primerov nečipiranih psov, ki jih zavetišče sprejme in ob prihodu ustrezno čipira.

Janja Cör

Včasih je zavetišče boljše kot dom

Ker zavetišča večinoma sprejemajo zavržene živali, je očitno, da med ljudmi še vedno primanjkuje zavedanja o odgovorni skrbi za hišne ljubljenčke. Kljub temu pa ni vse tako črno, napredek je viden, meni Zrimova. V preteklosti so bile sterilizacije in kastracije redke, živali so se prosto razmnoževale, nezaželene mladiče pa so mnogi preprosto ubili ali zavrgli. Danes so ljudje bolje obveščeni o pomenu sterilizacije in kastracije, pa tudi o delovanju zavetišč in društev za zaščito živali. Prav tako je mogoče opaziti pozitiven trend na področju posvojitev. Kot je povedala Zrimova, so na začetku septembra v zgolj dveh tednih oddali kar 14 živali.

Največ zanimanja je za mladičke – tako pri mačkah kot pri psih – ter za manjše in srednje velike pse, medtem ko starejši in večji pogosto ostajajo prezrti. Pri odločitvi za posvojitev je treba izpolnjevati nekatere kriterije: kandidati izpolnijo vprašalnik in opravijo pogovor, po »posvojitvi pa sledijo tudi obiski na domu. Marsikoga preseneti zahtevnost procesa, tudi sama sem že slišala opazke, kot je 'čemu takšna pravila, če pa bo živali itak bolje kot v zavetišču'.« A to ni nujno.

zavetišče Turk

Zrimova pojasnjuje, da je v lukačevskem zavetišču za živali dobro poskrbljeno, imajo velike bokse, svežo vodo, kakovostno hrano in veterinarsko oskrbo. Redni sprehodi so zagotovljeni, pri čemer pomagajo tudi lokalni prebivalci oziroma prostovoljci. Zato je včasih živalim bolje v zavetišču. Strogi pogoji in obiski po posvojitvi namreč niso namenjeni odvrnitvi ljudi, ampak zagotavljanju, da žival pride v prave roke – še posebej pri tistih, ki so že doživele slabe razmere. Kot je povedala zaposlena v zavetišču, se je že zgodilo, da je posvojeni pes 24 ur na dan preživel v boksu. Takšne situacije poskušajo preprečiti s poglobljenim preverjanjem kandidatov.

Iščejo skrbnika, ne le lastnika

Zrimova ob tem zainteresiranim vedno svetuje, naj gredo pred posvojitvijo na sprehod s psom, da se preveri medsebojna kemija. Fotografija namreč ne pokaže značaja psa, zato je pomembno, da si izberejo psa, ki ga lahko obvladajo. Velikokrat pridejo kandidati z napačnimi pričakovanji, želijo psa, ki bo samo čuval hišo in bo na verigi. Psi pa potrebujejo dovoljen vstop v hišo, sprehode in socializacijo. Tistim, ki si želijo čuvaja, a ga ne bi mogli obvladati, svetujejo manjše pse ali celo mačko. Če vsi pogoji niso izpolnjeni (na primer, če bi bil pes le na verigi), se posvojitev prestavi, dokler ni zagotovljen ustrezen prostor, kot sta urejen boks ali ograjeno območje. Zavetišča tako vložijo ogromno truda, da zapuščenim živalim res najdejo primeren dom, kar ne ostane neopaženo.

Jure Kljajić

Ob posvojitvi izčrpen vprašalnik

Dominika in Aleksander Kavaš, par iz Gornje Bistrice, sta si novega štirinožnega prijatelja – mačka – poiskala v zavetišču. Sama sta opravila celoten postopek posvojitve, zato dobro razumeta, zakaj je tako temeljit, in menita, da mora biti tako. »Marsikdo se obregne ob posvojitvene pogoje in postopke, vendar so ti upravičeni. Če pomislimo, koliko truda vložijo v živali (zavetišča, op. a.), še posebej v tiste, ki so prišle iz težkih razmer, jim pomagajo, da se znova postavijo na noge. Zato je povsem razumljivo, da ne želijo mačke dati nekomu, ki bi jo ves čas puščal zunaj, izpostavljeno nevarnostim, kot je promet,« je jasen Aleksander.

Postopek od začetka posvojitve do prevzema živali ni tako dolgotrajen, kot mnogi mislijo, doda par. Res pa je, da je v vprašalniku treba odgovoriti na številna specifična vprašanja – od tega, ali bo mačka imela zunanji izhod, kakšno hrano bo imela ponujeno, kdo bo njen veterinar, kdo bo skrbel zanjo v času odsotnosti (ali gre za znano osebo, kolikokrat na dan bo obiskovala mačko, ali bo tam živela), do višine skupnih prihodkov.

Jure Kljajić

Mlad par že ima eno mačko, ki so jo med postopkom posvojitve morali testirati tudi na mačji aids in levkozo. Kljub temu da sta Dominika in Aleksander v vprašalniku priznala, da nimata zamreženih oken, sta na koncu dobila posvojenca. Po njunih besedah zavetišče celoten vprašalnik preuči in oceni, ali je kandidat ustrezen za posvojitev. To, da se takoj opazi, ali je nekdo primeren skrbeti za žival, potrjuje tudi Nevenka iz Male hiše. »Nekako dobiš občutek, ali je oseba res zainteresirana in pripravljena na žival ali ne. Že med samim pogovorom je hitro razvidno, ali je oseba hladna ali pa ima čut za živali.«

Nataša Juhnov

Od travme do topline

Eden izmed kazalcev, ali je žival res prišla v pravi dom, je komunikacija. Številni posvojitelji pošiljajo fotografije svojih ljubljenčkov, se za nasvete obračajo na zavetišče in ostajajo v stiku prek socialnih omrežij. Aleksander in Dominika, ki sta se za posvojitev odločila, da bi njuna mačka imela družbo, sta prav tako nenehno v stiku z zavetiščem. Ob tem poudarjata, da sta neizmerno hvaležna za predanost zaposlenih in njihovo ažurnost. Na začetku sta namreč poslala kar nekaj sporočil z vprašanji in vedno prejela hitre ter koristne nasvete.

Kako pa sta zadovoljna s svojim posvojencem? Rudi, odrasel maček, ki so mu v zavetišču začasno nadeli ime Magnum, je postal polnopravni član družine. Po njunih besedah je dve leti star muc najbolj hvaležna žival, ki jo poznata, izjemno rad se tudi crklja. Razlog za njegovo posebnost morda tiči v njegovi preteklosti. Prej je živel v povsem nehumanih razmerah, med drugim je bil ustreljen s šibrovko v gobček, a so ga v zavetišču ustrezno oskrbeli in našli pravi dom zanj.

Janja Cör

»Ceni, kar ima. Vidi se mu, da je zelo zadovoljen, kot da bi dobil novo priložnost za življenje,« pravi Aleksander in dodaja, da bi se, če bi se odločala znova, odločila enako. Na eni strani tako še vedno obstajajo ljudje, ki živali obravnavajo kot predmete, na drugi strani pa so tisti, ki naredijo vse, da živalim poleg osnovnih potreb zadovoljijo tudi potrebo po ljubezni in spoštovanju, ki si ju zaslužijo.