Nataša Juhnov

Majhni otroci, ki imajo čiste duše, komajda hodijo in še ne znajo govoriti, nimajo nobenih težav z navezovanjem stikov. Da zanje jezik ni ovira, lahko opazimo na plaži ali igriščih, ko se po začetnem opazovanju in počasnem približevanju prej ali slej zapletejo v skupno igro. Če to traja dlje časa, lahko takšna prijateljstva ostanejo še dolgo.

Odgovor na vprašanje, zakaj tega ne zmoremo, ko smo odrasli, je verjetno tako zapleten, kot smo odrasli. Ko začenjamo jezik in svet razumeti bolj dobesedno, duhovni del vse bolj zanemarimo. Da se vrnemo k njemu, lahko traja leta, lahko pa se ne zgodi nikoli več. To pomeni, da prednjačijo materialne stvari, denar, egoizem, miselnost, da smo pomembni le mi in samo mi. Kapitalistično naravnan svet tovrstno razmišljanje vsekakor podpira, pehanje za dobičkom nima meja. Najbolj bogati so lahko vedno še bolj bogati. V tem primeru verjetno tudi nebo ni meja. Denar vsekakor je pomemben za vsakdanje življenje, a da sam po sebi ne prinaša sreče, lahko vidimo v primerih številnih znanih osebnosti, ki ob obilici denarja, lepih domovih, oblačilih, avtomobilih, letalih, jahtah in tako dalje niso srečni. Menjujejo partnerje, zapadejo v razne odvisnosti, depresijo, mnogi storijo samomor, čeprav se na papirju zdi, da imajo vse. V boju za zunanjo lepoto, materialni uspeh, kariero mnogi namreč pozabijo na to, da bi bili srečni.

Koliko nas lahko ta trenutek na vprašanje, ali smo srečni, odgovori pritrdilno? Se to sploh kdaj vprašamo? Se vprašamo dovolj pogosto?

Ne spomnim se, da bi mi kdo velikokrat postavil to vprašanje, se pa dobro spomnim mnogih drugih, veliko manj umestnih vprašanj, ki jih redno dobivam. Nekatera niso niti več vprašanja, ampak že kar trditve, mogočni življenjski nasveti. Velikokrat od ljudi, ki si naslovnega vprašanja verjetno niso nikoli zares zastavili. Sledijo si nekako v tem zaporedju, da če boš predolgo izbirala, boš ostala sama. Ko končno imaš partnerja, sledijo vprašanja, ali se bosta poročila. Če se to zgodi, sledijo vprašanja, kaj pa otroci. Ko pride prvi otrok, pride tudi vprašanje, kdaj bo drugi. Nikoli dovolj. Nikoli dovolj poseganja v zelo intimne predele človeških življenj. Kot da je veliko bolj pomembno to, da zadovoljiš neke nenapisane družbene norme, četudi si potem nesrečen. Pomembno je, da si odkljukal točke z družbenega seznama, čeprav (ironično) te iste družbe nikoli zares ne moreš zadovoljiti.

Še bolj žalostno je, da ta družba obmolkne, ko bi morala biti najbolj glasna. Ljudje, ki postavljajo zgoraj opisana nadležna vprašanja, molčijo, ko vidijo vrtčevskega otroka z modrico, ki je zagotovo ni dobil od padca, kot želijo z zgodbicami zakriti starši, čeprav je otrok povedal, da ga je udaril ati. Mnogi molčijo, čeprav vedo, da je spet druga soseda žrtev nasilnega moža in zato svojo bolečino utaplja v alkoholu. Da vse to opazujejo majhni otroci, je le še češnja na grozljivi torti življenja. Nihče se noče vmešavati, nihče noče biti ničesar kriv, nihče ne želi izpostaviti sebe. Zakaj? Da ne bi bil nasilnež jezen? Žrtvina kri je tudi na rokah vsakega, ki ve za to, kar se dogaja za štirimi stenami, pa ne ukrepa.

Človeško sprenevedanje ne pozna meja. Kam smo skrenili kot družba in kako bomo iz te luknje izšli, ne vem. Vem pa, da če namenoma ne delaš nikomur ničesar slabega in lahko s svojimi dejanji pomagaš vsaj enemu človeku, narediš veliko. Če bi se tega vsi držali, bi bil svet veliko bolj prijazen in nenasilen. In to je v naši moči. Zgolj in samo v naši moči. Vsak od nas namreč v sebi nosi otroka, ki je nekoč bil. Tistega neomadeževanega otroka, ki je znal navezati stik z drugim živim bitjem. Ki mu je za drugega človeka mar in bi mu nagonsko pomagal, če bi bil v težavah, ker razmišljati in po odraslo zapletati še ne bi znal. Da to sposobnost imamo, lahko vidimo v odnosu do živali. Z njimi ne govorimo, pa vendar dobro vemo, da nas razumejo. In mi razumemo njih. To je duhovna, energijska, morda celo najbolj naravna raven sporazumevanja. Prenesimo jo še na ljudi.