Ines Baler

Sonja Gregorinčič iz Mekotnjaka je ponosna lastnica 230 kilogramov težke buče velikanke. Z njo je sodelovala na bučariji, ki jo je nedavno že dvajsetič pripravilo Turistično društvo Stara Cesta, in števke, ki so se pokazale na tehtnici, so bile dokaz, da gre za najtežjo in obenem rekordno bučo, ki jo je kdo kadar koli pripeljal na ta dogodek.

Začetki gojenja buč velikank pri Gregorinčičevih segajo že dobro desetletje nazaj. »Leta 2014 je naša buča tehtala 214 kilogramov in bila najtežja na bučariji. Ker sem želela, da še kdo drug v vasi in okolici posadi buče, sem rekla, da jih bomo mi gojili spet takrat, ko kdo preseže rekordno znamko. In ker se je lani z 218 kilogrami to zgodilo, smo buče letos morali posaditi,« je smeje povedala ob našem obisku.

Ines Baler

Buče so v preteklosti doma začeli saditi, ker je tudi sama članica turističnega društva, pozneje pa se je ta hobi razširil po vasi in buče velikanke so začele rasti na vse več domačijah. Zadnja leta Gregorinčičevi semena naročajo v Združenih državah Amerike, kjer so buče velikanke velik hit in kjer se pripravljajo številna tekmovanja. V Kaliforniji je denimo pred dvema letoma Travis Gienger postavil svetovni rekord, s tem ko je pridelal kar 1246,9 kilograma težko bučo. Rekordna znamka v Sloveniji je prav tako stara dve leti in znaša 842 kilogramov, ponosen lastnik buče je bil Janko Lovše.

150 litrov vode na dan

Sogovornica je letos naročila tri semena, a je bila ena dostavljena vrečka prazna, tako da je v lonček posejala dve. Vzklilo je le eno seme in očitno je bilo zelo dobro. Ko je rastlina pognala tri, štiri liste, jo je okoli 15. maja posadila na prosto. Obenem so jo pognojili, najbolj pomembno pa je bilo nato zalivanje. »Vsak dan smo buči dali po 150 litrov vode,« je poudarila Sonja Gregorinčič in dodala, da je imel pri tem opravilu veliko vlogo mož Ludvik.

Bučo sta zalivala enkrat dnevno, včasih zjutraj, včasih zvečer, kot sta opazila, pa ji je bolj ustrezalo sušno vreme. »Ko je preveč vlage, je rastlina bolj dovzetna za bolezni. Letos je bilo listje zelo zdravo, če pa to zboli, tudi rastlina ne raste, kot bi morala.«

Ines Baler

Rastlina je hitro rasla in stebla so po nekaj mesecih segala tudi več kot sedem metrov v dolžino. Ker se z vzgojo buč velikank Gregorinčičevi ukvarjajo ljubiteljsko, Sonja meni, da jim morda kdo drug namenja drugačno skrb, ampak pri njih se tak način obrestuje. »Bučo gremo vsak dan pogledat, da vidimo, ali je vse v redu, saj lahko v zgodnji fazi še ukrepaš,« je dejala in dodala, da je treba zatirati predvsem polže, ki lahko hitro požrejo rastlino, prav tako je treba preganjati voluharje.

Dvestotridesetkilogramska buča velikanka je na letošnji sadiki zrasla iz tretjega nastavka. Prva dva sta po besedah Sonje zgnila, s čimer so imeli v letošnjih vremenskih razmerah težave tudi drugi pridelovalci. »Buča lahko zraste tudi do deset kilogramov in zgnije. To se lahko zgodi, če je na primer preveč dušika v zemlji,« je opisala.

Ines Baler

Njena rekorderka se je začela razvijati sredi julija in je rasla okoli dva meseca. »Ko se je naša buča letos nastavila, so imeli drugi že buče v velikosti žoge, ampak ko začneš dognojevati, se rast pospešuje. Še sama z možem sva se čudila, kako hitro je rasla letošnja rekorderka,« je priznala. Seveda so k uspehu pripomogle tudi pretekle izkušnje, a kot pravi, je treba imeti tudi kanček sreče.

Navdušila tudi vnuka

Ko se je buča začela razvijati, so druge nastavke z rastline odstranili in s tem spodbudili rast prav te buče, posebne zastirke oziroma zaščite pod njo pa niso položili. Sogovornica je predvsem vesela, da je buča zrasla do takšne velikosti, čeprav je vmes počil pecelj, kar je verjetno nekoliko vplivalo na samo rast. Še preden so bučo velikanko pospravili z njive, je tja prišla komisija bučarije in preverila, ali je res zrasla pri njih. Potem so jo natovorili na prikolico in jo s traktorjem odpeljali na tehtnico, nato pa na razstavni prostor bučarije v Mekotnjaku.

Ines Baler

Buče velikanke so tam zložili v vrsto, zraven pa so bile lesene ploščice z imeni lastnikov in težo. Ena od buč v vrsti je bila tudi od Sonjinega vnuka Nina, ki se je prav tako navdušil za vzgojo teh plodov. Zrasla je iz podarjene sadike, tehtala pa je 143 kilogramov. Sonja Gregorinčič je vesela, da vse več ljudi, tudi precej mladih, goji buče velikanke, predvsem pa je ponosna, da so spet dosegli rekord, sploh ker je bila letošnja bučarija jubilejna.

Ines Baler

Razstava se je v začetku tega tedna iztekla, buča pa je našla mesto na družinskem dvorišču. Nekaj časa jo bodo pustili, nato pa jo bodo razpolovili in iz nje odstranili semena. »Take buče imajo debelo meso, semena pa je v notranjosti bolj malo,« je dejala. Ali bodo prihodnje leto buče zasadili ali pa spet počakali, da kdo drug preseže rekord, še ne ve. »Z možem se morava skupaj odločiti, ker je on moral voziti vodo na polje,« smeje pove.

Tik pred koncem
Spomnila je tudi na prigodo izpred desetletja. Njihovo prejšnjo rekorderko je s prijateljem odpeljala na kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni, kjer so takrat še iskali najtežje buče. »Dve uri pred dogodkom sva bila tam in buča je bila najtežja, nato pa je 15 minut pred razglasitvijo nekdo pripeljal 300-kilogramsko bučo in zmagal,« je opisala. Letos se podoben pripetljaj več kot očitno ni zgodil in Sonja Gregorinčič je prejela priznanje za najtežjo bučo v Mekotnjaku. Ali ima kakšne cilje za prihodnja leta, morda doseči tristotico? »Pustimo se presenetiti,« je skrivnostno odgovorila.