Adriana Gašpar

Referendum je eden od temeljev neposredne demokracije. Je možnost, da državljani demokratičnih držav neposredno izrazimo svojo voljo s tem, ko se opredelimo za zastavljeno referendumsko vprašanj ali proti njemu. Zveni lepo in prav, sama sem tudi zagovornica tega, da udeležba na referendumih in volitvah ni samo naša pravica, ampak tudi dolžnost. Tega pa se pri zadnjem referendumu, na katerem se je spraševalo, ali podpiramo spremembo zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti, nisem držala. Bila sem med tisto večino, ki je bojkotirala referendum. Pa ne zato, ker so mi to predlagali »svobodnjaki«, ampak preprosto zato, ker se mi zdi absurdno, da se narod sploh sprašuje kaj takega (in povrhu še porabi toliko denarja).

Jezi me namreč, da se vedno znova spotikamo ob umetnike in kulturo. Odnos večine do teh je čedalje bolj aroganten, če že ni ignorantski. Včasih je bilo drugače, še preprost kmečki človek je vedel, da je kultura pomembna, četudi katere vrste umetnosti ni čisto dobro dojel. Še kakšen politik se je vsaj sprenevedal, da mu je mar za kulturo, saj je (bilo) zanimanje zanjo kazalec človekove razgledanosti in svetovljanstva. Danes pa se po njej pljuva vsevprek, nihče in nobena pomembna nagrada, ki jo umetnik prejme, nima v očeh večine nobene prave vrednosti.

Maja Hajdinjak

Jezi me tudi, da je politična opcija, ki stoji za dotičnim referendumom, tega izkoristila za to, da je zavajala narod. Zakaj to trdim? Ker se je pri večini tistih, ki so se v javnosti glasno izrekali proti zakonu, izkazalo, da v resnici nimajo pojma, za kaj gre. In še danes jim očitno ni jasno, da ta zakon v resnici obstaja že iz časa prejšnje države in da bi se s predlagano spremembo zgolj posodobil. Najpogostejša izjava ob tem je bila, da ni pošteno, da bi zgolj neka skupina ljudi dobivala dodatke k pokojnini. In to umetniki, ki itak nič ne delajo, halo!

Na tem mestu jim postavljam vprašanje, zakaj taka zavist? Mar bi si res ne zaslužili kakega krajcarja več tisti, ki so s svojim delom doprinesli nekaj več – sebi, svoji državi, svojemu narodu? Če smo tako širokosrčni do športnikov, zakaj ne tudi do umetnikov? Ti se že itak morajo dokazovati bistveno bolj od športnikov, da sploh kdo sliši zanje in pripozna njihov uspeh. No, ampak Slovenci smo itak bolj športen narod. Zavist pa je eden od slovenskih nacionalnih športov, če ne celo vodilni. Je pa treba priznati, da je konkurenca znotraj njega kar huda.

O avtorju

Maja Hajdinjak

• maja.hajdinjak@vestnik.si