Potopis: V Togi rešitev najde vrač
Iz Gane v Togo sva želela s popotnim tovarišem Jožetom odpotovati na hiter in enostaven način. Iz Tamaleja na severu Gane sva si privoščila enourni jutranji polet v Akro. Od tam sva nameravala na hitrico s kombijem ali osebnim avtomobilom do meje, kar je približno tri ure vožnje. Nato peš čez mejo in potem s taksijem do prenočišča v Lomeju, ki leži tik ob meji. Poleteli smo ob predvideni uri in že sva se videla pri kosilu v Lomeju. A Afrika ne bi bila Afrika, če bi šlo vse po načrtu.
Tiste najzgodnejše prevoze proti Togu sva zamudila, pozneje pa potuje že veliko manj ljudi in kombi se nikakor ni napolnil. Po kakšnih petih urah smo se končno odpeljali proti meji.
Vizum za Togo sva si uredila že doma prek spleta, veljal pa je 15 dni. Podobno hiter postopek sva pričakovala tudi na meji. Zopet je bilo popolnoma drugače, kot sva pričakovala. Za potnike z vizumom je bil pristojen samo en uradnik, čakali smo ga kakšno uro, da se je pojavil. Potem nama je dal dva obrazca, da ju izpolniva, kar sva tudi hitro storila. Pa ni bil prav zadovoljen. Vzel je belo korekturo in začel brisati in packati po obrazcu. Popravita to, popravita ono, ne pišita čez črto, naslov hotela natančno z ulico in telefonsko številko, pa poklic in zaposlitev in še in še. Ko smo s skupno močjo vse pravilno izpolnili, se je lotil potnih listov. Popisal je celo stran, potem potni list predal nadrejenemu, ki je nekaj dopisal v rdeči barvi, potem sta vse podpisala in nama potna lista slovesno predala. Olajšano sva že skoraj stekla iz pisarne, ko naju je ustavil in povedal, da vizum v potnem listu velja samo tri dni, da ga morava podaljšati na za to pristojnem uradu, da bo veljal do konca najinega obiska. Seveda je vse to pojasnil v francoščini, ker je to bila francoska kolonija in je francoščina tudi uradni jezik. Pa razumi, če moreš, če ne, tvoj problem. Ker je bila pred nami nedelja, sva vedela, da bova vizum urejala šele v ponedeljek, ko bi že morala biti daleč na severu Toga. Dobila sva občutek, da turisti niso preveč zaželeni gosti.
Tržnica fetišev
Naslednji dan sva začela ogled mesta na tržnici fetišev. Animizem je v nekaterih delih Afrike še močno prisoten. Tako Togo in še bolj Benin sta tukaj med vodilnimi afriškimi državami. Če imaš kakršne koli težave, želje, bolezni ali strah pred tegobami v prihodnjih dnevih ali mesecih, se obrneš na vrača in ta poišče pravo rešitev zate. Za določeno težavo potrebuješ določeno žival ali del živali, ki jo dobiš na tržnici fetišev. Tam prodajajo vse mogoče posušene živali in njihove dele. Od podgan, ptičev, plazilcev do velikih krokodilov, opic, levov, leopardov in raznih kopitarjev. Tu kupiš, kar ti je vrač zapovedal, on to zmelje ali zažge in prah vstavi v majhen obesek, imenovan giri giri. Ta talisman te potem ščiti ali ti pomaga pri tvojih težavah. Vrač na tržnici je tudi za naju opravil majhno daritev, da bi bilo najino potovanje uspešno in bi se srečna in zdrava vrnila domov.
Na območju med Nigerijo in Gano se je razvila posebna religija vudu, ki se je s sužnji prenesla v Ameriko in je še danes močno prisotna predvsem na Haitiju in drugih karibskih otokih. Vudu se razlikuje od animističnih religij na tem območju, saj priznava vrhovnega stvarnika. Izraz izvira iz besede vodu, ki pomeni duha.
Lome, glavno mesto Toga, ki ima približno 1,5 milijona prebivalcev, je nastal v 19. stoletju kot postojanka za trgovanje s sužnji. Leta 1897 je bil izbran za kolonialno prestolnico nemškega Togolanda. Pristanišče ima priveze za večje ladje, kar mu daje regionalni pomen v trgovini in transportu. Železnica ga povezuje z notranjostjo države in sosednjimi državami. Pristanišče je pomembno za izvoz fosfatov, kave, kakava, izdelkov iz palm in bombaža. V mestu so edine znamenitosti tržnica fetišev, velika tržnica in nemška katedrala.
Tradicionalna kuhinja je precej podobna tisti v Gani. Velika razlika pa je, da je bil Togo francoska kolonija, kar se pozna pri izboru pekovskih izdelkov in jedeh, ki so kombinacija francoske in lokalne kuhinje. V eni takšnih restavracij sva res dobro jedla goveje zrezke z omako, bogato z lokalnimi začimbami.
Obala sužnjev
Obiskala sva kraj Agbodrafo, ki ima prav zanimivo lego na obali Gvinejskega zaliva, severni del mesteca pa leži že na obali jezera Togo. V kraju je tudi muzej Hiša sužnjev, saj je kraj del Obale sužnjev, od koder so vozili sužnje v Ameriko. Na drugi strani jezera Togo leži mesto Togoville, kamor smo se odpeljali s čolnom. Vkrcaš se tako, da nekaj časa hodiš po plitvini jezera in vstopiš tam, kjer je voda dovolj globoka, da čoln ne nasede. Zakaj bi gradili pomole, če gre tudi ceneje.
V Togovillu je leta 1884 Nemec Gustav Nachtigal podpisal pogodbo z mestnim poglavarjem Mlapo III. S tem je Nemčija dobila osnovo za ustanovitev protektorata Togoland. Po porazu v prvi svetovni vojni je del Togolanda pripadel Franciji, del pa Veliki Britaniji, ta se je leta 1957 priključil Gani. Francoski Togoland je 27. 4. 1960 razglasil samostojnost in se poimenoval Togo. Togoville premore stolnico, zgrajeno leta 1910, in svetišče Device Marije na mestu, kjer naj bi se prikazala 7. novembra v 70. letih, ter tri srednje šole, deluje pa kot malo večja vas prašnih cest.
V ponedeljek zjutraj sva tako vložila prošnjo za podaljšanje vizuma in uradnika nama je uspelo pregovoriti, da nama je podaljšanje uredil do popoldneva in sva se naslednje jutro lahko že zelo zgodaj odpravila na 7 do 8 ur dolgo pot na sever dežele, v mesto Kara. Togo je precej dolga in ozka država, saj od vzhoda do zahoda ne preseže 115 km, od juga na sever pa je več kot 500 km.
Dobre pol ure vožnje z avtomobilom še dalje na sever leži mestece Kande, ki je izhodišče za dolino Koutammakou. Del doline leži v Togu, del pa že v Beninu in jo naseljuje ljudstvo Batammariba, ki je znano tudi po drugih imenih, Tamberma, Tammari, Somba ali Otomari, ime pa pomeni »tisti, ki so pravi arhitekti zemlje«.
Brez lastnega prevoza je dolina nedostopna, zato sva se že dan prej dogovorila z domačinom, katerega telefonsko številko sva našla v nekem članku na spletu, da naju s še enim kolegom počakata v mestu in z mopedi odpeljeta v dolino, in če bo volja oblasti, tudi čez majhen mejni prehod v dolini naprej v Benin.
Darovanje za »vodo«
Na mopeda smo naložili tudi najina nahrbtnika, saj sva ju vzela s sabo, da bi lahko nadaljevala pot čez mejo. Na vhodu v dolino sva plačala vstopnino in potem dobre pol ure vožnje po prašni makadamski cesti do prve vasi. Dolina je bila leta 2004 uvrščena na Unescov seznam kulturne dediščine. Stolpne hiše so grajene iz blata, lesa in slame. Imenujejo jih tata oz. tudi takienta (množina je sikien). Grajene so kot majhne utrdbe z debelimi zidovi, v spodnjem delu brez oken in s samo enim vhodom. Spodaj je prostor za živino, mlinski kamen in oltar, nekoliko višje kuhinja in na ravni strehi prostor za sušenje žita in koruze ter majhne, nizke spalnice. V Togu je ohranjenih vsaj 1700 takšnih zgradb, na območju Benina 1500, nekoliko slabše ohranjenih pa še vsaj 3500. V dolini smo si ogledali več vasi in v eni so nama pokazali tudi pokrivala, ki jih nosijo ob obrednih plesih in imajo pritrjene rogove goveda in okrasitev iz školjk kauri.
Po ogledih smo se peljali po prašni cesti še kakšnih 30 kilometrov proti meji z Beninom. Nekaj kilometrov pred mejo nas ustavi vojaška kontrola, a mladenič ni vedel, kaj naj s tujcema, ki ne govorita francosko. Predlagal je, da mu dava malo denarja za »vodo«, ker je žejen, in potem naj nadaljujeva pot. Po kratki vožnji zopet vojaška zapora, a tokrat resnejša. Do zob oboroženi vojaki, tudi s težkim orožjem, zamaskirani, da so se videle samo oči. Začelo se je zasliševanje, kam, od kod, zakaj, pokaži prtljago, gledanje globoko v oči, da vidi tvoje skrite namene, potem pa se je le omehčal in pomignil, naj greva v stavbo za njim, da naju vpišejo v evidenco. Sledil je vpis vseh podatkov iz potnih listov v veliko zamaščeno knjigo, ki verjetno že dolga leta služi svojemu namenu in še dolgo bo, saj tu mejo prečka zelo malo tujcev. Z olajšanjem smo nadaljevali pot proti meji, a so nas kmalu ustavili policisti, ki so ponovno preverili dokumente in telefonirali na mejo, da prihajata dva belca. Domačini prečkajo mejo samo peš, na kolesih ali mopedih, avtomobilov ni bilo videti in potniki pokažejo dokumente samo na izrecno zahtevo uradnikov. Midva sva seveda morala počakati, da je prišel vodja in osebno pogledal prišleka in zopet vse prepisal v knjigo, pa še fotografiral je najina potna lista. Seveda sva na koncu zopet prispevala nekaj za »vodo«, podkupnine ne smeš dajati, saj je korupcija najstrožje prepovedana, na kar opozarjajo veliki napisi povsod v bližini uradnih prostorov. Srečno sva prispela v Benin, kjer na meji ni nobene kontrole. Treba se je bilo odpeljati v najbližji kraj, poiskati policijo in tam zaprositi za vstopni žig v potni list.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
