Potopis: Od bleščečih mest do pragozda
Tri prijateljice, dva tedna in tri destinacije, ki so si skoraj kot noč in dan. Singapur, Malezija in otok Borneo. No, razpon morda ni tako gromozanski, a potovanje bi lahko opisala kot trikotnik sodobnosti, tradicije in prvinske narave.
Pristanek na letališču Changi v Singapurju, večkrat razglašenem za najboljše na svetu, je uvod v to, kar te čaka na drugi strani velikih vrat: brezhibna organizacija, subtilna arhitektura in bujno zelenje na vsakem koraku. Pravo zelenje – umetnega skoraj ne najdeš, pa če se še tako trudiš. Terminali so polni svetlobe, vrtov in umetniških instalacij, promet pa teče neverjetno tiho in urejeno. Težko verjameš, da si v eni najgosteje naseljenih držav na svetu.
Družbenokoristno delo za povratnike
Kljub strogim pravilom Singapur ni brez duše. Kitajska četrt vabi s templji, zlato-rdečimi lanternami in stojnicami, kjer mojstri pripravljajo rezance v vokih. Nekaj postaj podzemne železnice stran diši Mala Indija, kjer zrak polnijo kardamom, kurkuma in cimet. Čeprav mesto slovi kot drago, ponuja užitke za vsak žep – od slavne lakse (kokosove juhe z rezanci) in nabodal satay do restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Že v najpreprostejših prigrizkih se zrcali multikulturnost države, kjer se kitajski recepti, malajska tradicija in indijske začimbe združijo v celoto.
Seveda ni šlo mimo najbolj prepoznavne znamenitosti Garden by the Bay, kjer se bohotijo superdrevesa, kovinske skulpture, oblečene v tisoče rastlin, dvigajo se več kot petdeset metrov visoko in ponoči zasijejo v tisočerih lučeh. Tega nismo videle, a verjamemo, da je šov zagotovljen. V neposredni bližini je Marina Bay Sands, hotel in nakupovalno središče, ki ga zaznamuje neskončni bazen na vrhu treh stolpnic. Tudi tja nas pot ni zanesla, a smo ga občudovale od zunaj. V Singapurju smo ostale tri dni. Brez težav bi ostale še kakšen dan, a morale smo naprej – proti novim dogodivščinam.
Mesto kontrastov in okusov
Skočile smo na avtobus za malezijsko prestolnico Kuala Lumpur, nekajurna vožnja in že se zdi, da smo zamenjale svet. Mesto ima svoj ritem. Stolpnice, med njimi Patronasova stolpa, ki sta še vedno ponos mesta, simbolizirajo gospodarski vzpon, a nekaj metrov stran kraljujejo mošeje, barvite tržnice in tipične malajske lesene hiške na kolih. Če Singapur slovi po urejenih »jedilnicah«, je Kuala Lumpur bolj razigran, je mesto kontrastov. Na prvi pogled ga zaznamujejo visoke steklene stolpnice, sodobna nakupovalna središča. Le nekaj korakov stran pa se znajdeš na tržnici, kjer prodajalci z golimi rokami pripravljajo obroke, vonj po durianu in začimbah pa vsake toliko »prekine« zvok iz bližnje mošeje. A ti prepleti ne delujejo kaotično, ampak mestu dajejo dušo, saj v enem dnevu lahko zajtrkuješ po »evropsko« pod stekleno kupolo, kasneje pa se na stojnici pogajaš za ceno manga.
Najznamenitejša ulica s hrano Jalan Alor se zvečer spremeni v gastronomski teater, kjer kuharji pred tvojimi očmi vrtijo in sukajo rezance. Ponujajo od a do ž: pražene rezance na nešteto načinov, juhe s cmočki, lepljiv mangov riž, piščanca z medom, kozlička ... Cene izjemno dostopne.
Le 13 kilometrov iz središča stojijo jame Batu, eno najpomembnejših hinduističnih svetišč zunaj Indije. Do jamskega templja vodi 272 pisanih stopnic, nad njimi pa straži 42 metrov visok pozlačen kip boga Murugana. Med vzponom radovedne opice brez zadržkov kradejo prigrizke. V notranjosti jame diši po kadilu in vlagi, ponekod pa se v spomin na množice najde tudi kakšna plastenka.
Ko je popoldansko grmenje pokvarilo naše načrte za izlet do slapov, smo se na hitro odločile za kulinarično turo – odločitev, ki se je izkazala za vrhunec obiska. Vodnik nas je vodil mimo stojnic, kjer smo okušale nasi lemak (kokosov riž z arašidi in sardelami), char kway teow (pražene rezance z morsko hrano), indijski roti canai z različnimi kariji, sveže ribe in pikantne sateje, vse poplaknjeno s sladkim mlečnim čajem teh tarik. Medtem ko smo sedeli na plastičnih stolih in poslušali zgodbe o tem, kako so se malajska, kitajska in indijska kuhinja stoletja prepletale, je hitro postalo jasno, da je hrana tukaj res več kot obrok – je dokaz sožitja kultur. Tudi to mesto, ki bi ga lahko opisali kot kraj kontrastov, me je presenetilo.
Največja grožnja živalim človek
Po tednu mestnega vrveža je bil čas za teden dni divjine. Poletele smo na malezijski del otoka Borneo, v Kota Kinabalu, sproščeno obmorsko mesto, ki slovi po veličastnih sončnih zahodih. Prvi večer smo večerjale na zakajeni tržnici, kjer nas je dim z odprtih žarov skoraj »grizel« – a okus rib in školjk v kombinaciji z rezanci je bil vreden vsake solze v očeh.
Za pravo izkušnjo Bornea smo odpotovale na vzhod, v Sandakan, nekdanje britansko trgovsko pristanišče, ki danes slovi kot izhodišče za naravne rezervate. Najbolj znan je rehabilitacijski center Sepilok, ki je več kot turistična atrakcija. Tukaj skrbijo za orangutane in opice, katerih matere so bile ubite ali pregnane zaradi krčenja deževnega gozda. Orangutane učijo osnov preživetja: kako splezati na drevo, kako najti hrano. Ko so pripravljeni, jih znova izpustijo v naravo. Streljaj stran je še zavetišče za sončne medvede, ki so manj poznani, a prav tako ogroženi. Sončni medvedi, imenovani po zlati, sončni lisi na prsih, so najmanjši med vsemi vrstami medvedov, tehtajo do 65 kilogramov in merijo do 150 centimetrov. Oba centra opozarjata, da je največja grožnja tem živalim človek – izguba gozda, lov in nezakonita trgovina.
Borneo je še vedno eden biotsko najbogatejših otokov na svetu. Dom ne le krokodilov in malih slonov, ampak tudi nosatih opic in več kot 600 vrst ptic. Pravi dragulj za opazovanje je reka Kinabatangan, kjer smo tiho opazovale spektakel v naravi. Opazovanje raznovrstnih opic ostane v spominu, še posebej, ko oklevajo, ali bi preskočile z ene veje na drugo. Vožnjo s čolnom po tej blatni reki je težko opisati z besedami, saj lahko le premišljuješ o mogočnosti in hkrati krhkosti narave.
Ta svet namreč izjemno hitro izginja. V zadnjih desetletjih je otok izgubil enormen del pragozdov zaradi industrijskih plantaž oljne palme. Malezija in Indonezija skupaj ustvarita več kot 80 odstotkov svetovne proizvodnje palmovega olja, ki ga uporabljajo skoraj povsod – od čokolade do šamponov. Za vsako novo plantažo padejo hektarji pragozda, kar pomeni manj prostora za živali. Številne vrste so na robu izumrtja. Mednarodne in vladne organizacije se sicer trudijo uvajati trajnostne certifikate in omejitve sečnje, a povpraševanje po poceni olju ostaja ogromno. Vodniki v Sepiloku vedno znova ponavljajo obiskovalcem, da lahko vsak vpliva z izbiro izdelkov brez palmovega olja, a gre za težko izbiro, saj je to olje povsod.
Dva tedna sta hitro minila, a z Bornea smo odnesle več kot le spomin na slončke in nosate opice. Odnesle smo tiho obvezo, da bomo bolj pozorne na to, kar jemo, kupimo in priporočamo naprej. Potovanje, ki se je začelo kot iskanje novih krajev, se je končalo kot opomin: vsaka majhna poteza doma pusti resničen pečat v deževnem gozdu, ki si zasluži dihati še naprej. Naša izbira – od grižljaja hrane do nakupa šampona – je namreč del iste zgodbe, ki določa prihodnost džungle.
E-novice · Pomurje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
