Ines Baler

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so pretekli teden odprli razstavo ob 50. obletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak Makalu in 30. obletnici vzpona na Anapurno s smučarskim spustom. Obe gori sta del Himalaje v Nepalu, prva je visoka 8463 metrov, druga 8091. Dogodka, ki sta ga v sodelovanju s knjižnico pripravila Planinsko društvo Matica Murska Sobota in Slovenski planinski muzej, so se udeležili številni ljubitelji alpinizma ter vidni predstavniki slovenskega plezalstva.

Kot je dejal Grega Donša iz soboškega planinskega društva, so se z dogodkom spomnili zgodovine alpinizma in največjih podvigov, ki so Slovenijo uvrstili med velike alpinistične narode. Miro Eržen, vodja projekta gradnje Slovenskega planinskega muzeja, dolgoletni planinec in ljubitelj gora, je izrazil veselje, da so razstavo po Jezerskem, ki je bilo prva postojanka, lahko odprli tudi v Murski Soboti. »Slovenci smo svoje himalajsko udejstvovanje začeli nekje v 60. letih prejšnjega stoletja in kasnejši vodja odprav Aleš Kunaver je hitro spoznal, da osvajanje osemtisočakov po že osvojenih poteh ali smereh ne pomeni kakovostnega preskoka v alpinizmu, ampak je treba poseči po višjih ciljih. Rad je dejal, da kdor hoče ujeti vlak, mora teči hitreje, kot gre vlak,« je povedal.

Ines Baler

Spomnil je, da je slovenska odprava že tri leta pred uspehom, torej leta 1972, poskušala preplezati Makalu in že tisto je prineslo hitrejši tek za vlakom. »S smerjo, ki so jo slovenski alpinisti potegnili skozi južno steno Makaluja, so ta vlak ne samo ujeli, ampak lahko v prispodobi rečemo, da so se preselili v prvi vagon tega vlaka. To je bil dosežek, ki je bil takrat na meji mogočega, kar priznavajo tudi drugi, in to je bil vstop slovenskega alpinizma v svetovni vrh, kjer je še danes,« je opisoval Eržen.

Slovenija je velesila

Osrednji gost dogodka je bil Viki Grošelj, eden najvidnejših slovenskih alpinistov, ki je predstavil tudi svojo najnovejšo knjigo Makalu, 8481 – prvi slovenski osemtisočak in čas po njem. Grošelj se je v svoji karieri povzpel na deset osemtisočakov in je Slovenec z največ preplezanimi osemtisočaki. V svojem nagovoru je povedal, da smo Slovenci deveti narod, ki mu je uspelo splezati na vseh štirinajst vrhov, visokih več kot osem tisoč metrov.

Ines Baler

To je lep dosežek, a še bolj zgovorno je, na kakšne načine so bili ti vrhovi doseženi. »Na večino teh vrhov smo se povzpeli po prvenstvenih smereh v alpskem slogu ali pa celo odsmučali kot prvi na svetu. To je tisto, kar daje slovenskemu alpinizmu v svetovnem merilu veliko vrednost in spoštovanje.« S slikovito prispodobo je poudaril, da je Slovenija na svetu majhna država, a če bi obstajal alpinistični zemljevid sveta, bi bila na njem narisana kot velesila.

Spomnil je, da ko se je odpravljal na vzpon na Makalu, je štel 23 let in bil najmlajši član odprave. Kot vsi mladi je tudi sam mislil, da je najpametnejši na svetu, toda ugotovil je nasprotno in začel poslušati izkušenejše alpiniste, kar se mu je obrestovalo. »Vzpon na Makalu je bil izreden uspeh v svetovnem merilu. Tehnične stvari gredo v pozabo, vrednost tega vzpona pa se z leti ne izgublja, ampak pridobiva,« je dejal.

Ines Baler

Po njegovem mnenju je odpravi leta 1975 uspelo, ker je tri leta prej isto steno pod vodstvom Aleša Kunaverja skušala preplezati slovenska odprava, v kateri je bil tudi Janko Ažman. »Fantje so bili takrat bistveno manj izkušeni kot mi tri leta pozneje, kljub temu pa so skušali splezati na Makalu. Mesec in pol so se borili, prišli do magične meje osem tisoč, jo presegli, za zadnjih 400 metrov pa je zmanjkalo moči in ne nazadnje tudi hrane.« V soboški knjižnici je bil tudi Ažman, ki je navedel, da so imeli fantje leta 1972 na izbiro, ali bodo šli po že preplezani steni, po francoskem grebenu, ali pa bodo izbrali južno steno. »Vsi smo bili navdušeni, sploh nismo poznali stene, a smo se odločili za južno. Ta je visoka tri tisoč metrov in težko si kje odpočiješ.«

Ines Baler

Janko Ažman, član obeh omenjenih odprav, je tudi prvi Slovenec, ki mu je uspelo preseči osem tisoč metrov. Grošelj pravi, da je delo odprave '72 usmerilo slovenski, takrat še jugoslovanski, himalaizem v pravo smer, v smer, da preplezajo nekaj novega, kar ostane v spominu. Pet takratnih članov je sodelovalo tudi tri leta pozneje in po besedah Grošlja so ti vodili naveze. »Vse se nalaga, nekaj se naučiš v prvem razredu, nekaj v drugem. Če ti kdo še kaj pove, lažje napreduješ,« se je nasmehnil.

Ines Baler

Še brez ponovitve

V knjižnici je vse do 14. septembra na ogled dvanajst panojev, na katerih so opisi in fotografije, s pomočjo katerih si lahko ustvarite svoje dojemanje tega alpinističnega podviga. Kot je povedal Viki Grošelj, je odprava, ki je štela 21 članov, prišla v bazni tabor 6. septembra. Celotno smer so plezali en mesec, v tem času postavili šest višinskih taborov, opremili pot do tja, na koncu pa opravili še najtežje dele do samega grebena. Zadnji vzpon navez, ko so šli na vrh, je trajal šest dni. 6. oktobra sta na vrh prva stopila Marjan Manfreda in Stane Belak, 8. oktobra Nejc Zaplotnik in Janko Ažman, 10. oktobra Grošelj in Ivč Kotnik, 11. oktobra pa še Janez Dovžan. »Od 21 plezalcev nas je sedem prišlo na vrh, ampak to je bila zasluga celotnega moštva. Če povem po nogometno, mi smo dali gole, preostali pa so briljantno igrali, da smo jih lahko dali,« je nasmejal zbrane.

Ines Baler

Na vprašanje gosta je še odgovoril, da stene po njihovi smeri ni preplezal nihče več. Nekaj poskusov je sicer bilo. Po odpravi '72 sta sledili dve, najprej mednarodna, v kateri je bil tudi Matija Maležič, ki je dosegla okoli 7200 metrov nadmorske višine, za tem pa še močna avstrijska odprava, ki je prišla do 7500 metrov. Kakšnih 15 let po uspehu slovenske odprave se je stene lotil eden od francoskih plezalcev, deloma je plezal po njihovi, deloma pa ne, tako da celotna smer še ni bila ponovljena. Grošelj razlog za to, da še nikomur ni uspelo ponoviti dosežka, vidi v tem, da je smer res zahtevna, pa tudi v velikem tveganju, zato se tisti, ki želijo doseči vrh, raje odločijo za kakšne manj težavne.

Ines Baler

Grošelj je podpisoval tudi svoje knjige in poudaril, da z izkupičkom od prodaje pomaga ljudem v Nepalu. K temu se je zaobljubil, ko je leta 2015 tam preživel potres z magnitudo 7,8, ki je zahteval več tisoč življenj. »Obljubil sem si, da če se izvlečem, bom skušal tem ljudem na neki način pomagati. Še isto jesen sem se vrnil z zbrano pomočjo, ki so jo ljudje sprejeli s spoštovanjem in dostojanstvom. Prav zato sem sklenil, da bom humanitarno gesto nadaljeval.«

Ines Baler

Letos maja se je tja po potresu vrnil že petnajstič ali šestnajstič ter jim izročil nabrana sredstva. V prvih letih so bila ta namenjena pomoči po potresu, sedaj jih uporabljajo tudi za šolanje otrok ali vnukov šerp, ki so slovenskim alpinistom pomagali na odpravah. Grošelj je na dogodku večkrat zatrdil, da je Nepal zanj takoj po domovini najlepša država na svetu, ki mu je ogromno dala, zato se tudi tako rad vrača tja.

Ines Baler

Planinska zveza Slovenije je obletnici podvigov zaznamovala tudi s postavitvijo podobne razstave v Nepalu, v mednarodnem muzeju alpinizma v Pokhari, konec septembra pa bo izšla še spominska znamka.

Ines Baler