Borut Bučinel

Matjaž Farič, plesalec, koreograf, režiser in kulturni menedžer. Vodja najpomembnejšega profesionalnega kulturnega festivala v Murski Soboti, festivala Fronta, ki bo letos praznoval dvajsetletnico. Ker sva že stara znanca, sva se dogovorila, da se bova med intervjujem tikala.

Ko si se začel ukvarjati s sodobnim plesom, je bilo to popolnoma neznano področje. Kaj je takrat pomenil sodobni ples?

»Gledano skozi oči povprečnega obiskovalca kulturnih prireditev je sodobni ples tako takrat kot še danes pomenil nekaj zelo čudnega. Mi smo se ukvarjali s plesom, ki je v nas spodbujal ustvarjalnost. To se nam je zdel drugačni način komuniciranja s svetom. Da gre za sodobni ples, smo izvedeli šele kasneje.«

Kaj je tebe osebno potegnilo v to?

»Zmeraj me je zanimalo ritmično gibanje, vendar ne v obliki športa. Ni me zanimalo zgolj premagovanje nasprotnika, ampak sem v ozadju iskal neko idejo, poleg tega me je zanimalo sodelovanje v skupini. Vse skupaj je začinila še diskomanija, ki se je pojavila v mojih najstniških letih.«

Vas je kdo usmerjal ali ste sami odkrivali sodobni ples?

»Najprej smo začeli sami, nato pa smo dobili mentorico, učiteljico Alenko Nadai, ki je takrat prišla na našo osnovno šolo poučevat likovni pouk. Imela je dovolj širine in nas znala usmerjati ter pripomogla, da so se nam odpirali novi svetovi. Z njeno pomočjo smo iskali vire in vsebine, ki so nam širili obzorja in s tem tudi možnosti. Takrat je bilo veliko obšolskih dejavnosti, tako da smo se s tem ukvarjali tudi na gimnaziji. Tam je naša mentorica postala profesorica Milka Fišer, ki je takoj zaznala ustvarjalni potencial in neukrotljivost naše dokaj divje skupine. Kasneje sem bil vpisan v šolo sodobnega plesa Ane Maletič v Zagrebu, a sem se zaradi velikosti mesta in slabih razmer za bivanje v dijaškem domu, kjer je v isti sobi bivalo tudi do trideset dijakov, prestrašil vseh teh sprememb in se odločil za šolanje na soboški gimnaziji. Po dveh letih vztrajanja na gimnaziji in vseh uspehih, ki smo jih doživljali s plesno skupino, pa mi je postalo žal in sem se prešolal na baletno šolo in pedagoško gimnazijo v Mariboru.«

Miha Fras

Vzporedno pa si vodil skupino na gimnaziji v Murski Soboti.

»Tako je. Takrat se je profesionalizacija v sodobnem plesu v Sloveniji šele začenjala, na Hrvaškem je bilo to malo drugače. Kmalu smo začeli nastopati na Dnevih plesa, ki so bili nekakšen pregled sodobnega plesa v vseh segmentih. Prevladovale so skupine mladih plesalcev, ki so se predstavljale ob stvaritvah starejših in že uveljavljenih ustvarjalcev. Že kot najstniki smo s skupino iz Murske Sobote redno nastopali v Cankarjevem domu. Oder Linhartove dvorane je pozneje na poklicni poti postal moj drugi dom.«

To je bil tudi čas, ko je soboška gimnazija nastopala na štafeti mladosti.

»Dve leti kasneje je Murska Sobota sodelovala na praznovanju rojstnega dne maršala Tita v Beogradu. Dijaki iz Murske Sobote so sodelovali v tem številnem ansamblu. Že prej sem sodeloval s koreografom Damirjem Zlatarjem Freyem, ki me je povabil za asistenta pri tej prireditvi. Hkrati sem z njim sodeloval v Plesnem gledališču Celje, ki je že takrat utiralo pot plesnemu profesionalizmu in s katerim smo kar veliko gostovali po Jugoslaviji. Šlo je za precej burno obdobje, včasih sem sredi noči štopal od Celja do Maribora ali pa med Mariborom in Mursko Soboto, saj avtobusi ponoči niso vozili, vaje pa so se končevale ponoči. Večkrat mi tudi ni uspelo, tako da sem moral, na pol poti, v kakšni avtobusni ali železniški čakalnici prebiti noč in zjutraj od tam nadaljevati pot naravnost v šolo.«

Kdo je bil takrat del te skupine?
»Metka Erjavec, Maca Camplin, Aleša Kovač, Darko Vrebac, Nataša Matjašec, Smilja Gomboc, Mojca Miholič, Borut Siherle, Jana Cipot, Mira Domjan in mnogi drugi, tudi kar nekaj fantov. Število članov je pogosto nihalo. Skupaj nas je bilo v vseh teh letih od 30 do 50. Bilo je pestro in veselo obdobje, čeprav je bilo naporno usklajevati šolanje na dveh šolah v Mariboru, vaje v Plesnem gledališču v Celju in vaje v Murski Soboti. Včasih sem bil na robu izgorelosti, toda ko si mlad, imaš več energije. Občasno sem bil tako utrujen, da se je vse skupaj zdelo kot sanje.«

Matej Fišer

Šolanje si nadaljeval v Dresdnu, ki je bil takrat del Vzhodne Nemčije.

»Po končani srednji šoli je prišel čas, ko smo vsi maturanti morali na služenje vojaškega roka. Med služenjem vojaškega roka v Pulju sem izvedel, da se je v Ljubljani ustanovil Plesni teater Ljubljana, prva profesionalna formacija za sodobni ples v Sloveniji. Hude krize sem doživljal, ker nisem mogel biti zraven. Takoj po koncu služenja vojaškega roka sem se jim pridružil in z njimi sodeloval eno leto. Navezal sem mnogo stikov in potem izpolnil večletne načrte, da sem leta 1986 odšel na šolanje v Palucca Hochschule für Tanz Dresden. To je ena izmed prvih šol za sodobni ples v Evropi. Dresden je bil tudi eno izmed žarišč sodobnega plesa v Evropi. Ena takih točk je gledališče Hellerau. V času mojega študija je to bil del Vzhodne Nemčije, gledališče Hellerau pa je bilo na območju takratne ruske vojašnice in ga ni bilo možno obiskati.«

Je bil takrat v Dresdnu tudi Vladimir Putin?

»Drži, možno tudi, da je kakšne moje akte dobil na mizo. Redno sem se moral javljati na policiji. Vsakokrat, ko sem čez konec tedna šel v zahodni Berlin, sem potreboval dodatne papirje in to javljanje je bilo konstantno. Naneslo je, da sva se spoprijateljila z igralko, ki je sodelovala pri snemanju dokumentarnega filma o plesni šoli Palucca, in tako sem po naključju padel v neko disidentsko družbo. Povabila me je v krog ljudi – umetnikov, kiparjev, direktorjev galerij, igralcev, režiserjev ipd. –, ki so se srečevali ob koncih tedna in dolgo v noč razpravljali o politiki in umetnosti, bilo je zanimivo in precej veselo. Kasneje, po združitvi Nemčije, sem od njenega moža izvedel, da je več kot polovica ljudi iz tega kroga poročala obveščevalni službi Stasi. V študentskem domu pa me je nadzoroval hišnik. Zelo prijazen, ampak zmeraj po naključju tam, kjer sem bil jaz. Velikokrat, ko sem se vrnil iz zahodnega Berlina, sem opazil, da je bila moja soba bolj pospravljena kot ob odhodu, in hitro sem ugotovil, da nekdo brska po mojih stvareh.

Darja Štravs Tisu

V prvih dneh po mojem prihodu na študij se nihče ni želel pogovarjati z mano. Ugotovil sem, da se ljudje bojijo tujcev. To se je kasneje spremenilo, dlje kot sem bil tam na šolanju, manj je bilo teh težav, a vedno je ostala neka distanca. Oni Jugoslavije niso zaznavali kot socialistične države, ker smo mi lahko potovali. Rojen sem sredi 60. let, odraščal sem sredi 70., ko je ta jekleni objem socializma že popuščal. V 80. letih so se počasi že začele družbene spremembe. Kritika sistema je bila tudi na soboški gimnaziji dopustna, če si znal povedati ostro kritiko socializma pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma, je zmeraj padla dobra ocena. Takratna profesorica je bila zelo odprta za razmišljanje o trenutnem političnem sistemu. Po prihodu v Vzhodno Nemčijo sem opazil, da gre za neko popolnoma drugačno vrsto socializma, v bistvu je šlo za zelo represiven režim. Ko so starši po koncu šolanja prišli pome, sem rezerviral apartma v hotelu. Cena je bila smešno nizka. Potem pa je bila nenadoma kar dvojna – ko sem vprašal, zakaj je tako, so mi povedali, da zato, ker prihajam iz kapitalistične države. Po enourni razpravi mi je vendarle uspelo receptorja prepričati, da je Jugoslavija še zmeraj socialistična država, in tako pribarantal ugodnejšo ceno.«

Kakšno je bilo študentsko življenje v Dresdnu tistega časa?

»Takrat se je Vzhodna Nemčija začela sramežljivo odpirati, jaz sem bil na šoli Palucca eden izmed prvih mednarodnih študentov, ki niso prihajali iz držav Varšavskega pakta. Z mano je takrat na šolo prišla tudi študentka iz Venezuele, kjer je že takrat obstajala kar močna komunistična partija. Na šolo je prišla po nekih partijskih zvezah, čeprav je, ker je bila navajena živeti v kapitalizmu in demokraciji, kar kmalu začela povzročati sive lase partijskim veljakom na šoli. Bila je veliko bolj samosvoja kot jaz. Drugi študenti v mestu so na nas gledali kot na neko elito in nismo bili najbolj priljubljeni, ker so bile razmere na šoli boljše kot običajno – hrana je bila odlična, v menzi smo imeli tudi hrano, ki je nisi mogel kupiti v trgovini. Študentski domovi in internati so bili v vilah na obrobju mestnega parka, v neposredni bližini šole, skratka razmere za bivanje in šolanje so bile odlične. Kmalu sem ugotovil, kje je edini disko v mestu, kje so kakšne dobre restavracije, srečo sem imel, da sem lahko vstopil v lokale in trgovine za tujce. Meni je bilo veliko lažje kot nemškim sošolcem.

Matej Fišer

Študij v Dresdnu je bila pomembna izkušnja tudi zaradi številnih galerij, opere in svetovne dediščine, ki je shranjena v tamkajšnjih muzejih. Nekaj, kar sem doma lahko občudoval zgolj v enciklopedijah, sem tam lahko v živo občudoval vsak dan, če se mi je tako zahotelo. Ni naključje, da Dresdnu pravijo tudi Firence na Labi.«

Kako bi nepoučenemu bralcu razložil govorico telesa pri plesu?

»Dostikrat je treba ples gledati zgolj kot to, kar je – tok giba in senzibilnosti, brez potrebe po prevajanju v literarni jezik. Podobno je v kiparstvu, ko gre za zamrznjeno gibanje, ki ga ni treba prevajati in ugibati, kaj naj bi umetnik želel sporočiti. Oblike govorijo same po sebi in vplivajo neposredno na nas. Podobno je s plesom. Veliko je abstraktnih predstav, ki se bolj ukvarjajo s samo kompozicijo, podobno kot pri glasbi. Sodobni ples pa še zdaleč ni tako nerazumljiv, kot se zdi. Na eni izmed prvih izdaj festivala Fronta v Murski Soboti, ki je bila še v telovadnici na Osnovni šoli I, smo v pomanjkanju sredstev želeli s trikom izvabiti večjo medijsko pozornost. Načrtovali smo škandal. Kadar se poroča o škandalih, se dodatno vključijo tudi bralci lokalnih portalov z zelo zanimivim pristopom in medijska pokritost je zagotovljena. Računali smo na neki učinek in se pri tem ušteli. Zahtevna predstava, ki naj bi sprovocirala zgražanje – v njej je bilo veliko krvi in golote – je postala ena izmed najuspešnejših predstav tega festivala. Občinstvo je z aplavzom izrazilo veliko odobravanje, zgražanja pa nismo zaznali. Torej so bili naši predsodki, da lokalno občinstvo teh stvari preprosto ne razume in da bomo ustvarili škandal, preprosto napačni. Iz tega smo se veliko naučili. Če je neko delo kakovostno, bo vloženi trud prepoznan.«

A. Nana Rituper Rodež

Tvoje predstave polnijo tudi največje dvorane doma in v tujini.

»To je zelo različno, nekatere predstave so bile bolj uspešne doma, druge bolj v tujini. Veliko so gostovale predstave Labodje jezero, Solo, Romeo in Julija, Terminal, 10 stopinj pod 0, 3oLo, Srh. S predstavo Klon pa sem bil leta 1988 v Franciji uvrščen v mednarodno selekcijo najzanimivejših koreografov. V tej selekciji so bila nekatera velika imena, recimo Wayne McGregor in drugi. Posledica te nagrade so bila gostovanja na Dunaju, v Londonu, Parizu. Takrat je bilo pestro, začeli so me vabiti k ustvarjanju predstav za tuje skupine, recimo v Veliki Britaniji, na Hrvaškem, Švedskem.

V devetdesetih letih so bile dvorane v Cankarjevem domu kar polne, a te stvari so se do danes precej spremenile. Predstav sodobnega plesa je veliko več, zato je gledalcev na posamezno predstavo v povprečju manj. Hkrati je sodobni ples izgubil vidnost, pa tudi slovenska kulturna politika ne sledi razvoju področja. Slovenski sodobni ples ves ta čas životari nekje na robu. Nimamo državne institucije, stalnih zaposlitev, kar je osnova za razvoj neke panoge. Uspehi, ki smo jih doživljali v 80. in 90. letih, so težko ponovljivi, ker se je v drugih državah, tudi vzhodnoevropskih, Češki, Slovaški, Poljski, Madžarski, Hrvaški, sodobni ples veliko bolj institucionaliziral kot pri nas.«

Koliko je pri plesu vidna šola, podobno kot pri glasbenikih ali arhitektih?
»Kakovostna šola je v sodobnem plesu zelo pomembna, ker je to strukturirana in skrajšana pot do znanja, se je pa treba dokazati predvsem v praksi. V Evropi je kar nekaj dobrih šol, ki so same po sebi referenca. Sodobni ples črpa mnogo pristopov tudi iz preostalih zvrsti, na primer iz hiphopa, ki zahteva drugačno stopnjo telesne zmogljivosti. Gre za dve različni veji področja, ki sta se začeli stapljati v individualnih umetniških izrazih. Hiphop je prinesel svež pristop. Skozi šolanje in akademsko prakso posamezne smeri nemalokrat postanejo preveč hermetične, zato je spoj sodobnega plesa in hiphopa vnesel prepotrebno svežino.«

S tujino še vedno veliko sodeluješ.

»Sodobni ples je zelo vpet v mednarodno mrežo, nikjer ne obstaja zgolj na ravni ene države. Sodobni ples je globalni fenomen. Prav zdaj me kot člana žirije ponovno vabijo v Korejo na seulski mednarodni koreografski festival. Vemo, da je v zadnjem obdobju zelo prodoren korejski film, ki prejema tudi oskarje, enako je na področju literature. Korejski sodobni ples je izjemno razvit, imajo veliko kvalitetnih akademij in veliko mladih se ukvarja s sodobnim plesom na profesionalni ravni. Uprizoritvena umetnost je tam popolnoma drugačna. Odrska kariera je mnogo bolj neizprosna.«

Matej Fišer

Po končani karieri plesalca si na AGRFT diplomiral kot gledališki režiser.

»Da, na stara leta sem se odločil, da še malo potreniram možgane. Potem sem začel režirati gledališke, lutkovne in operne predstave ter radijske igre.«

Takrat si imel že velik opus, tako da so se tvoji sošolci učili tudi o tebi.

»Ko smo obravnavali zgodovino sodobnega plesa pri nas, sem naletel tudi na svoje ime in sem se odločil, da tega ne bom bral, ker to že znam (smeh).«

Vsako predstavo si skušal pripeljati tudi v Mursko Soboto, festival Fronta pa je najbolj profesionalen kulturni »produkt« mesta, če lahko temu tako rečemo. Fronta je postala del identitete mesta. Kaj te žene, da se vedno skušaš vrniti v Mursko Soboto?

»Želja po razvoju mesta. Tu sem odraščal, okolje poznam in ni mi vseeno zanj. Najlažje je oditi in ustvariti kariero drugod, mnogo težje se je vračati. Leta 2001 smo s prijateljem Darkom Vrebacem in Svetlano Kos ustanovili zavod Flota, ki je prej obstajala zgolj kot umetniška formacija. Formalizacija je bila edini način, da smo lahko začeli tudi lastno produkcijo. Imel sem srečo, da sem takrat bil na vrhuncu ustvarjanja, gostujoči umetnik v Cankarjevem domu, kjer sem imel svojo ustvarjalno bazo. Darko in Svetlana sta se vrnila v Mursko Soboto in začela studio za otroke in mladino, tako da sta skrbela za temelje razvoja. Na žalost lokalne kulturnopolitične strukture tega niso zmogle podpreti v zadostni meri, tako da zdaj Zavod Flota skrbi zgolj za profesionalno produkcijo. Darko in Svetlana sta opravila izjemno pedagoško delo. Kar pa se mesta tiče, Murska Sobota leži v središču srednje Evrope, poti od Ljubljane do Budimpešte in od Zagreba do Dunaja. Ima hvaležno strateško lego, ki se je z gradnjo avtoceste še bolj utrdila, z vstopom v EU pa je to postalo dejstvo, ki ga žal v kulturnem smislu ne zna dovolj izkoristiti. Zdi se mi, da je kultura eno izmed redkih področij, ki bi lahko pripomogla k turističnemu razvoju občine. Murska Sobota nima nekih vsebin, ki bi turiste zadržale dlje časa. Kulturne prireditve, ki niso zgolj zabava, lahko naredijo Mursko Soboto privlačno tudi za več dni.«

Melani Svetec

Tvoja zadnja predstava je Nezaželeni, trenutno je živa na odru Cankarjevega doma.

»Med pandemijo smo skušali na Prekmurskem trgu v Ljubljani uprizoriti predstavo v javnem prostoru. Blizu je bilo prenočišče za brezdomce. Ker je bilo to aprila, se je na trgu, kjer smo vadili, začelo na soncu zbirati 20–30 brezdomcev. Zanimalo jih je, kaj počnemo. Zaradi dinamičnosti sekvence se plesalci niso mogli takoj odzvati na vprašanje, kaj se dogaja, zato so brezdomci postajali zmeraj bolj jezni. Prišlo je do humornih opazk, nato se je to prevesilo v zmerjanje, zdelo se je, da bo prišlo do incidenta. Ko sem opazoval ta prizor, se je zdel grozljiv, hkrati pa je povedal veliko o tem, v kakšnem svetu živimo. Ob vsakem nesporazumu je najpogostejši odziv nasilje.

Nekaj let pozneje sem se odločil ustvariti avtorski opus o dojemanju tega dogodka od zunaj ter znotraj. Opus sestavljata dve predstavi, v prvem delu smo skušali objektivno rekonstruirati ta dogodek, druga predstava, ki bo doživela premiero letos, pa bo neke vrste muzikal, ki ga ustvarjamo skupaj s hrvaškim glasbenikom Damirjem Urbanom. Govori o isti temi, vendar od znotraj – z vsemi prizadetostmi in čustvenimi komentarji. Že v začetku ustvarjanja opusa se je pokazalo, da je ta razdelitev na objektivni in subjektivni pogled zelo umestna. Muzikal prinese veliko več emocij, podobno kot opera. Glasba omogoča, da je besedilo veliko bolj čustveno kot govorjeno dramsko besedilo.«

Kaj gledaš in bereš?
»V kino hodim največ v Kino dvor, ampak premalo, zaradi festivala vidim veliko plesnih predstav, tudi posnetih, gledam Netflix, Apple TV. Berem veliko strokovne literature in gledaliških besedil, moj najljubši dramatik je Marius von Mayenburg. Želel bi, da bi imel več časa za tiskane knjige, ki jih dojemam kot doživetje, največ knjig preberem na dopustu. Branja na ekranu ne maram, podvrženo je površnosti. Knjiga je bolj primerljiva z gledališko predstavo, za katero si moraš vzeti čas in se poglobiti. Čas, ki ga investiraš v branje, se ti povrne na različne načine. Tudi gledališče se danes zdi morda preživeta oblika. Prav zato, ker se zgodi samo v trenutku in je neponovljivo. Če hočeš videti neko predstavo, je ne moreš dati na pavzo. Če nisi bil prisoten, si dogodek zamudil. Pri tem gre tudi za skupnostni dogodek, ko svoje odzive v avditoriju delimo s preostalo publiko. Nekatere ljudi je težko privabiti v gledališče, drugi, tudi če pridejo, zelo težko ohranijo zbranost in telefon v žepu. Prav osredotočenost, fokus je velik izziv današnjega časa.«