Jure Kljajić

Ob intenzivnem spremljanju regijske politike v zadnjem obdobju je človek težko kaj drugega kot ravnodušen. Stečaji javnih podjetij in javnih zavodov, mrcvarjenje v Domu starejših Rakičan in brutalno dogajanje ob številnih drugih javnih kadrovanjih na lokalni ravni so le nekateri jasni indici, da so ideali regijske enotnosti in sodelovanja le slaba šala. Pred dnevi mi je eden od pomurskih županov pronicljivo pripomnil, da smo lahko srečni, da nimamo pokrajine, ki si jo bojda tako zelo želimo, saj bi se še takrat »poklali med seboj«. Državna politika nas je tako zastrupila, da se že sosedje med seboj ovajajo institucijam, vsak stisk roke je storjen s figo v žepu, politizira pa se že nekaj tako banalnega, kot je postopek izbora ravnatelja vrtca ali osnovne šole. Nezaupanje je postalo norma, dialog pa sumljiv postopek. Kaj se je zgodilo? Kdaj smo se nehali pogovarjati kot ljudje in začeli drug drugega presojati skozi strankarska očala? Kje smo izgubili rdečo nit skupnega interesa? Če smo jo sploh kdaj res imeli. Ko gledam osnovnošolce na klopci avtobusne postaje, ki, namesto da bi čvekali o včerajšnji kontrolki ali evrogolu Benjamina Šeška, vsi nemo buljijo v telefone in s prsti drsajo po neumnostih na tiktoku, sem težko optimističen za prihodnost. Zdi se, da se regijski voditelji pogosto ne delijo po ideoloških, kaj šele po programskih linijah, ampak po osebnih zamerah, prizadetih egih in tekmovanjih za premoč v vsaki od lokalnih mikroaren. Na sestankih, kjer bi morali razpravljati o dolgoročni strategiji razvoja, se išče politična računica. Na sejah, kjer bi se moralo odločati v dobro ljudi, se dogaja demonstracija moči. Za božjo voljo, brez iskric se ne moremo dogovoriti niti, kdo bo organiziral proslavo ob prazniku združitve Prekmurja z matično domovino. Kakšna ironija.

Dogaja se tiha erozija skupnosti. Ne govorimo več o sodelovanju med občinami, temveč o zavezništvih proti nekomu. Ne govorimo več o regiji kot celoti, temveč o »njih« in »nas«. Nismo brez ljudi z znanjem. Nismo brez potenciala. Nismo brez zgledov dobre prakse. A nekaj temeljnega manjka – pogum za iskreno sodelovanje, kjer pogled seže dlje od naslednjih volitev. Za nemoč regije ni kriva (samo) država, ampak je zrcalo odnosov, ki jih vsak dan (ne) živimo.