Bine Šedivy

Maruša Puhek iz Radenec je bila pred meseci izbrana za svetovno naravoslovno fotografinjo leta. Pred kratkim je gostovala na potopisnem predavanju v Gledališču Park v Murski Soboti in obiskovalcem, med njimi je bilo veliko ljubiteljev fotografije, predstavila dosedanjo kariero ter nagrajene fotografije.

Razkrila je, da se je začela s fotografijo ukvarjati pri 12 oziroma 13 letih, ko je očetu odtujila prvi kontakten Sonyjev fotoaparat. »Iskala sem navdihe in skušala najti svoj stil. Kmalu je bil omenjeni fotoaparat premalo in oče mi je kupil prvega pentaxa, s katerim sem bila obsedena,« je pripovedovala. Njeno navdušenje se je počasi stopnjevalo, na začetku poti je imela rada portrete, tako da je vabila in prosila prijatelje, naj stopijo pred njen objektiv. »Bilo je težko, ker niso bili vedno na voljo, včasih pa tudi kar traja, da prideš do posnetka, ki ga želiš. Zato sem zatem začela eksperimentirati s samoportreti,« je povedala o svojih začetkih. 

Bine Šedivy

Njena prva nagrajena fotografija je nastala leta 2009, nosi pa ime Behind The Mask in je v bistvu samoportret. Zanjo je prejela zlato medaljo na natečaju v konkurenci mladih. Kot je nadalje pripovedovala, jo je začela po portretih privabljati narava, tako da je s fotoaparatom iskala detajle, barve, kombinacije, počasi pa se tudi nagibala v grafično smer. V obdobju najstništva se je veliko posvečala živalim, ki so ji zelo ljube, in je fotografirala konje, pse in žabe. V času iskanja svojega sloga jo je zamikala makrofotografija in takrat je 50-milimetrski objektiv zamenjala za 90-milimetrskega. Iskala je denimo kapljice na različnih površinah, nekaj najboljših tovrstnih fotografij je tudi pokazala. 

Tri leta po prejetju prve nagrade je zastopala Slovenijo na festivalu kultur v Nemčiji. »Bila sem izbrana, da se predstavim kot umetnica. Spomnim se, da me je oče peljal v Nemčijo, kjer so bile moje fotografije na primer v izložbah in po mestu,« je opisala enega od uspehov. V tistem času se je začela oddaljevati od portretov in vse več fotografirati naravo, v tej kategoriji je leta 2014 prejela prvo nagrado za motiv iz narave na Unescovem natečaju za naravno in kulturno dediščino Slovenije. 

Ines Baler

Morala premagati strah

Radenčanka je nato vstopila v gimnazijski svet, začela potovati in to ji je odprlo nova obzorja. Začela je dokumentirati podobe s potovanj, ne le tistih iz narave in mest, ampak je iskala predvsem zanimive in podrobne motive. Po srednji šoli se je vpisala na študij medijskih komunikacij in se še naprej posvečala fotografiji. »Zelo me je privlačilo nebo, zvezde, strele in veliko sem fotografirala zunaj, čeprav me je bilo strah, saj nisem ljubiteljica teme,« je razkrila.

Spoznavala je obdelavo fotografij in se med študijem srečala z analogno fotografijo. »Bila mi je zelo blizu, ampak je zelo draga, ker imajo filmi visoko ceno. V svoji diplomski nalogi sem primerjala digitalne nastavitve, ki so podobne filmu, in film ter potem pri fotografih preverjala, koliko prepoznavajo razlike.«

Maruša Puhek se je v preteklosti lotila tudi posebnega projekta, imenovanega 366. V njem je v prestopnem letu ustvarjala in obdelovala fotografije, vsak dan je izbrala eno in jo objavila kot fotografijo dneva. »Projekt je zahteval veliko kreativnosti in mi je zelo pomagal pri razvoju, da sem zdaj tu, kjer sem. Prisilil me je, da sem razmišljala in ustvarjala, bilo pa je zelo pestro, ker so bili dnevi, ko sem našla veliko motivov, potem pa tudi težki,« je opisala.

V enoletnem obdobju je denimo v objektiv ujela strele, minimalistične motive, naravo, živali, rože, vodo ter podvodno okolje. V rokah ni imela vedno le fotoaparata, ampak je nekaj fotografij posnela s telefonom in podvodnim fotoaparatom. Tudi avtomobili in poroke so bili na izbranih fotografijah projekta 366. »Pri fotografiranju avtomobilov sem uživala, ker so pridni modeli, vedno pri miru in zelo fotogenični,« je poskrbela za smeh.

Ines Baler

Pogovor s fotografinjo je vodila Polonca Györek in jo med drugim vprašala, ali so nagrade, ki jih je prejela, tudi denarne. Odgovorila je, da te pridejo s priznanji, ampak niso velike in z njimi fotografi ne morejo preživeti. »Če želiš služiti s fotografijo, se jih večina usmeri v fotografiranje porok, ker so najbolj dobičkonosne. Tudi jaz sem se tega lotila, z Binetom, ki je bil moj mentor, in še danes delava skupaj.« Pri tem je povedala tudi anekdoto o tem, kako jo je na poroki zamotil polh. »Kar dolgo sem ga fotografirala, da bi našla popolno kompozicijo, v tem času pa se je zgodila torta. Zamudila sem jo in hvala Binetu, da je rešil situacijo.« Poroke je pozneje združila s potovanji in na njih delala tudi po različnih delih sveta. Prejela je tudi nagrado na natečaju za najboljšega mednarodnega poročnega fotografa leta, in sicer tretjo nagrado, kar ji je prineslo tudi medijsko prepoznavnost. 

Dve srni v vinogradu

Njena največkrat nagrajena fotografija nosi ime Za zaprtimi vrati in je tipična predstavnica minimalističnega motiva. Po večletnem udejstvovanju v svetu fotografije se je odločila za odmor, ker ji je, kot se je izrazila, vse prišlo prek glave. »Naporno je, ko poskušaš biti podjetnik in fotografirati. Nisem več uživala v tem, bilo mi je v breme, zato sem dala fotografijo za nekaj let na stran.« Ne glede na to pa je sodelovala pri dobrodelnih projektih in delala za Društvo za zaščito živali Pomurja in Nikino prijazno vas. »Sem se pa prisilila, da sem jemala fotoaparat s seboj na potovanja in na ta način je nastalo največ dobrih fotografij,« je povedala in prikazala nekaj svojih najboljših fotografij s Tenerifa, Madeire, Islandije, Norveške, Azorov, Lofotov, Ferskih otokov ... »Zelo me vleče na sever, ker tam najdem veliko navdiha. Navadno potujem tja zunaj sezone, ko ni gneče in je super za delo.« Dodala je, da izbira destinacije, do katerih lahko pride z avtomobilom, ker ne mara preveč potovati z letalom. 

Ines Baler

Ob koncu pogovora pa se je dotaknila še nekaterih zmagovalnih fotografij. »Lani sem imela preblisk, da se prijavim na tekmovanja,« je poudarila in dodala, da sta bili dve fotografiji izbrani za brošuro na enem od italijanskih tekmovanj, predstavljata pa zapuščena objekta. Ena je nastala v bazenu v radenskem parku, ko ta še ni bil preurejen v amfiteater. Ker je navdušena nad zapuščenimi objekti, je tudi ustanovila skupino Zapuščena Slovenija. Prijavila se je še na natečaj, kjer so sprejemali fotografije z vodnimi motivi in prejela nagrado za fotografijo, ki jo je ustvarila na Islandiji. Naslednja nagrajena prikazuje neskončno plažo in palmo iz New Yorka, izbrana pa je bila v selekciji žirije in s temo drevesa. 

Ines Baler

Za svetovno naravoslovno fotografinjo leta 2025 je bila izbrana s fotografijo dveh srn, ki tečeta skozi zasnežen vinograd v Murščaku. Tako velikega priznanja ni pričakovala. »Bil je šok. Teh tekmovanj je ogromno in ni mi bilo jasno, zakaj sem bila izbrana, ker nisem tipična naravoslovna fotografinja, sploh z mojim minimalizmom. Ampak očitno sem bila drugačna in je fotografija pritegnila pozornost. Bila je zanimiva izkušnja, tudi zelo naporna, ker se je veliko dogajalo, je pa prinesla veliko dobrih stvari za nadaljnjo karierno pot in hvaležna sem za to izkušnjo,« je sklenila.