Profimedia

Nekateri bi si menjali organe, drugi bi se zamrznili, tretji bi pobegnili na drugi planet … Ja, vse to bi ljudje počeli zgolj z enim namenom – da bi živeli neskončno dolgo. Bodimo iskreni, o življenju in smrti razmišlja vsak, kakor tudi o tem, kaj storiti, da bi živel čim dlje.

A malo je takih, ki o tem tudi na glas govorijo. Zagotovo sta med njimi ruski in kitajski predsednik Putin in Ši, ki sta to tematiko obdelovala kar na protokolarnem sprehodu po rdeči preprogi v sklopu letošnje vojaške parade v Pekingu ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Povsem nenamerno je njun razgovor neposredno prenašala državna televizija, gospoda pa sta govorila o tem, kako bi s pomočjo biotehnologije, predvsem pa s presajanjem organov življenje podaljšali tudi do 170 let, če ne celo do večnosti.

Danes se temu zahodnjaki sicer posmehujejo, a bodimo iskreni – tudi oni požrejo ogromno dodatkov hrani iz povsem istih razlogov. Ampak, nikar pričakovati, da bomo že v kratkem lahko praznovali 150. rojstni dan. Vse to je za zdaj zgolj utopija. Je pa res, da se v raziskovanje teh želja že vlaga ogromno denarja. Toda nekaj smiselnih razmislekov se kljub vsemu pojavlja tudi nepoznavalcem tega področja. Kje bomo dobili organe za pomlajevanje? Se bo z njimi trgovalo na črnem trgu in bo to spet privilegij bogatih? Bo kloniranje tako napredovalo, da bomo dobili rezervne organe kar iz laboratorija? Morda.

Nedavno sem prebral, da eden od italijanskih nevrokirurgov trdi, da je sposoben zamenjati glavo pri človeku. Toda glej ga zlomka. V glavi je naš osrednji živčni sistem, in če zamenjamo človeku glavo, je to novi človek. Naš osrednji organ namreč ni srce, ampak možgani, v katerih so centri za delovanje telesa. In to kljub temu da kar 75 odstotkov možganov sestavlja voda. In ti možgani, ki lahko proizvedejo 23 voltov energije (dovolj, da zasveti žarnica), porabijo kar 22 odstotkov naših kalorij. Pa tehtajo zgolj 1,3 kilograma. Lahko pa se zaplete tudi, če telo ne sprejme tujih organov. In tako bodo bogati in vplivni morali še malo živeti v strahu pred smrtjo, pred katero jih ne rešita ne debela denarnica ne vsa slava tega sveta.

Morda pa je rešitev t. i. krionika. Ne poznate tega izraza? Nič hudega. Krionika je veda, ki se ukvarja z globokim zamrzovanjem umrlega telesa, z upanjem, da se to telo nekoč lahko odmrzne, se ozdravi bolezni, zaradi katere je umrlo, in bo to bitje potem lahko živelo naprej. Toda tudi to področje je za zdaj še na tankem ledu. Koristi imajo samo tisti, ki shranjujejo zamrznjena trupla. Avtor prispevka sem imel srečo, da sem vrsto let lahko deloval na področju globokega zamrzovanja semenčic pri živalih. To pomeni, da lahko že danes zamrzujemo živalske in človeške celice.

Pa ne samo posameznih. Zamrzujemo še morule in blastociste (začetna faza razvoja zarodka), v katerih je večji skupek celic, a še vedno govorimo o velikosti v mikronih (milijoninkah metra). Ker te celice zamrzujemo v tekočem dušiku, ki ima –196 stopinj Celzija, se jim dodaja kemična snov, ki preprečuje, da bi voda v posameznih celicah kristalizirala, robovi vodnih kristalčkov, ki so ostri, pa bi razrezali celico. Tega pa seveda ni moč narediti v celem telesu.

Prav zato je krionika še v povojih – ker ne moremo v trenutku zamrzniti celega telesa in ga v trenutku spet spraviti na telesno temperaturo. Ampak kljub temu je trenutno na svetu zamrznjenih čez 1200 ljudi, ki so pred zamrznitvijo upali, da bo nekoč znanost tako napredovala, da jih odmrznejo, »pošlihtajo« in bodo živeli naprej. Najmlajša zamrznjena oseba ima vsega 14 let. Se pa sprašujem ob tem kar nekaj stvari. Kako bodo možgani prenesli tako zamrznitev? In kako bi se ti ljudje počutili po recimo 500 letih, ko bi jih oživili? S kom bi se družili, ko pa so njihovi vrstniki, sorodniki, prijatelji že zdavnaj umrli naravne smrti? In kako bi se znašli v svetu, ki se je medtem bistveno spremenil? Iskreno rečeno, sam tega ne bi želel doživeti.

Ampak tu se pojavlja še vrsta drugih problemov, ki pa so lahko za številne zelo boleči. Sprašujem se, ali bodi ljudje, ki so zamrznjeni, pred posegom opravili zapuščinsko razpravo. Kdo bo skrbel za njihov denar in nepremičnine? Se jih v času zamrznitve jemlje za žive ali mrtve? In ker se ve, da bo do morebitnih resničnih uspehov odtajanja takih ljudi minilo več stoletij, je mala verjetnost, da bodo krionični inštituti, ki varujejo trupla, finančno sploh preživeli.

Tako nam za zdaj ne ostane drugega, kot da za svojo neskončnost poskrbimo sami. Nekateri z zdravim načinom življenja, športom, veganstvom …, drugi z dobrimi zrezki in mrzlim pivom. In tako naj kar ostane. Že sedaj nas je na zemlji čez osem milijard.