Vanesa Jaušovec

Ali ste se kdaj v kakšni težki situaciji vprašali: »Kaj mi je tega treba?« ali pa »Zakaj se to dogaja ravno meni?« Domnevam, da smo se vsi – tudi jaz. A na neki točki sem spoznala, da si lahko zastavim drugačno vprašanje. To je: Ali res toliko zmorem, da mi je življenje poslalo prav to preizkušnjo? Očitno že. Naslednjič, ko boste nejevoljni ali pod pritiskom, poskusite tudi sami razmišljati na ta način. Opazili boste, da se negativna energija lahko preusmeri v pozitivno in da pogosto ni potrebe, da bi bili nervozni – pa čeprav gre morda za res veliko zadevo. Sama sem namreč spoznala, da nam življenje naloži natanko toliko, kolikor smo v tistem trenutku zmožni nositi, čeprav se nam včasih zdi, da je tega preprosto preveč.

Zavedam se, da je to marsikomu zelo težko razumeti. Še posebej tistim, ki v življenju prestajajo hude preizkušnje – bolezen, pomanjkanje denarja, težave v družini in druge stiske. Velikokrat, ko poslušam zgodbe ljudi, se me te globoko dotaknejo. Ob tem pogosto razmišljam, da se svet, v katerem živimo, vrti prehitro. Tako hitro, da včasih preprosto pozabimo biti ljudje. Naj bo to le hiter obisk trgovine po službi – utrujeni smo, slabe volje, na blagajni je gneča in svojo nejevoljo nehote stresamo na prodajalke. Pa se kdaj v tistem trenutku ustavimo in se vprašamo, kaj morda ta prodajalka sama prestaja. Sama sem v eni izmed trgovin opazila listek na blagajni s sporočilom v smislu: Dan je takšen, kot se sami odločimo, da bo. Takrat sem se namesto slabe volje odločila, da prodajalko lepo pozdravim. Ona pa se mi je ob tem, ko mi je računala, iskreno nasmehnila. Kako malo je v resnici potrebno, da sebi in nekomu drugemu polepšamo dan. Res pa je, da pozitivna reakcija ni vedno povrnjena. A tudi to je opomnik, da drugih ne moremo spreminjati. Spremenimo lahko le svoj odnos do njih – in svoje razumevanje.

Mercator

Velikokrat razmišljam tudi o tem, da v življenju ni naključij. Da nam življenje v pravem trenutku pošlje določene ljudi ali dogodke – ali pa vsaj ljudi, s katerimi se ujamemo v razmišljanju in prepričanjih. To zelo pogosto doživljam tudi sama na terenu, kjer poslušam zgodbe tako imenovanih malih ljudi. A v resnici nihče ni nepomemben. Prepričana sem, da vsak izmed nas s seboj nosi zgodbo, ki je na prvi pogled morda ne opazimo ali pa je ne znamo prebrati. Prav zato sem vedno znova hvaležna, ko mi nekdo zaupa svojo zgodbo. Vsi smo navsezadnje krvavi pod kožo. Ne zdi se mi narobe, da govorimo tudi o stvareh, ki so pogosto tabu. Za nekatere se takšne zgodbe morda slišijo kot tarnanje, a včasih lahko prav s svojo izkušnjo nekomu pomagamo ali ga vsaj potolažimo z občutkom, da v svoji stiski ni sam.

Spomnim se dogodka iz srednje šole, ko se je sošolec močno razjezil na drugega in mu v jezi žalil mamo – in to ne le z eno kletvico. Ob tem prepiru sem se vmešala tudi sama, čeprav sem po naravi mirna in se običajno ne vpletam v prepire. A v tistem trenutku me je razjezilo dejstvo, da sem sama izgubila mamo. Hitro sem ga opomnila, naj premisli, kaj govori. Bil je presenečen, da sem se vmešala in tudi zakaj. Pojasnila sem mu, da vsak izmed nas nosi svojo zgodbo in da je še posebej v napetih trenutkih pomembno paziti na besede. Tudi – ali pa predvsem – takrat, ko nismo najboljše razpoloženi.

Vanesa Jaušovec

Kljub vsemu pa je življenje prekratko za tovrstne izpade in težave, ki to v resnici sploh niso. Sama se moram na to pogosto opomniti pri čiščenju, saj sem pri tem velik perfekcionist. Kaj hitro ugotovim, da pravzaprav ni pomembno, če igrače ležijo po tleh, je korito polno posode in stanovanje razmetano.

Vse, kar šteje, je to, da je družina skupaj in da si delimo lepe trenutke, ki prehitro minejo. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so ljudje, ki te sreče žal nimajo.