Jure Kljajić

Ko sem pred časom opravil pogovor z enim najpomembnejših dunajskih arhitektov Andrasem Palffyjem, bi marsikdo rekel, da gre za še enega pametnjakoviča, ki prihaja od drugod in nam želi soliti pamet. Mogoče, pa vseeno velja kdaj pa kdaj poslušati tiste, ki imajo mogoče kakšno izkušnjo več in ne prihajajo s špekulativnimi nameni, čeprav tudi takih ni malo, ampak zgolj z nekim pogledom, ki bi ga mogoče veljalo upoštevati.

Filip Fišer

Zgodovina diplomacije govori o dubrovniški diplomaciji, ki je postavljala osnove ali standarde tovrstnega delovanja ali sodobno povedano industrije. Njeno bistvo je bilo v tem, da so v okolju marsikaterega tujca sprejeli medse, od njega potegnili najboljše in pač počakali, da je odšel sam. Na teh temeljih je takratna dubrovniška republika krepila svojo moč. Prav Palffy se je veliko ukvarjal z Goričkim. Kot profesor na Dunajski tehnični univerzi je odprl seminar na temo Goričkega, kar je bila tudi za dunajske študente na začetku dokaj eksotična tema, na koncu pa je bil to eden najbolj popularnih seminarjev. Na Goričkem so odkrivali identiteto pokrajine, ki je od osamosvojitve nismo znali odkriti niti sami. Na to temo je izdana tudi debela in obsežna knjiga, v gradu Grad pa je bila pripravljena izjemno kakovostna razstava. Res je, da ob tem ni bilo proslave, obstajajo pa dokumenti, ki bi marsikomu lahko služili kot podlaga za prihodnje načrtovanje.

Silva Eöry

In za kaj je šlo? Ker na tem mestu ni prostora za poglobljeno predstavitev, lahko posplošeno rečemo, da smo največja nevarnost, ki preti temu neodkritemu biseru, prav mi sami. Kot pravi, gre za izjemno zanimivo in čisto pokrajino, ki ima potencial biti nekaj drugega kot zgolj letališče množičnega turizma. Lahko je košček sveta, kjer je življenje v veliki meri samooskrbno – beri na zelo visoki kakovostni ravni – z vzpostavitvijo sistema majhnih manufaktur, ki prispevajo svoj kamenček v okolju. Nevarnost, ta največja nevarnost, kar smo mi sami, pa tiči v dejstvu, da gredo prebivalci v velika mesta in nato začnejo na Goričko prenašati prakse, ki se jim zdijo fine in so jih videli v velikih mestih. Napaka, ki je lahko dolgoročno usodna.

Čeprav je bila pokrajina od nekdaj znana po belem apnenem oplesku in ustreznih proporcih, smo bili še pred kratkim priča gradnji velikih hiš, ki so štrlele iz okolja, kot češnjo na torti pa smo dodali še »kričeče barve« fasad, da so tovrstne arhitekturne maloumnosti še bolj štrlele iz okolja.

Pixabay

Kdo bo rekel, da gre zgolj za trenutno modo, vendar ni tako, gre za način premišljevanja posameznikov, gre za več kot zgolj ekonomijo, gre pač za sociologijo. Ko nekdo na Goričkem pobarva hišo v barve cirkuškega šotora, pač ne pomeni, da ne razume, kaj so delali njihovi dedje, ampak želi biti nekdo drug, nekdo, ki je drugačen od vseh drugih, ki so bili pred njim. Ob takih ugotovitvah najprej slišiš očitek, da tej regiji ne privoščiš razvoja in ne pustiš, da bi tudi prebivalci te regije živeli bolje.

Še ena cirkuška napaka, ker gre prav v tem za nazadovanje, za zastarel način premišljevanja ali bolje povedano nezavedanje, nespoštovanje, neznanje ali nemoč razumevanja substance. Imamo več, kot ima nekdo drug, imamo dragulj, ki je lahko dober primer sodobnega, celo tako sodobnega, da bi mogoče nekdo iz velikega mesta dal vse, da bi dobil zgolj delček tega. Gre za specifično pokrajino, v kateri lahko gradimo tudi sodobne objekte, ki jih ni treba prenašati iz drugih okolij, ampak so specifični in neponovljivi zgolj v tej pokrajini.

Jure Kljajić

In tukaj pridemo do tako opevanega turizma. Prav ta panoga je v zadnjih letih pokazala zobe in ni je večje naslade kot objavljati račune hrvaških gostincev, češ kako je vse drago in zanič. Mogoče se velja na tem mestu vprašati, kje smo danes mi. Ali smo zgolj srečni, da je pri nas vse dobro in poceni, ali pa bomo znali to dobro enkrat tudi korektno zaračunati in pač dati tudi zahtevnemu gostu nekaj dobrega za denar, ki bo malim producentom omogočal, da od svoje male manufakture dobro živijo, ostajajo v tej regiji in se razvijajo. Tukaj pa nas ni, ker regija nima strategije, kako stopiti skupaj in svoje najboljše male producente, ki imajo kakovostne produkte, podpreti na tako imenovani predkonkurenčni način, dvigniti prepoznavnost v višjem kakovostnem segmentu, ki zna prepoznati kakovosti tovrstnega početja in ga je pripravljen plačati. Tukaj smo v absurdni situaciji. Na eni strani imamo že kar veliko malih kakovostnih producentov, ki pa si vsak zase ne morejo privoščiti kontinuiranega nastopa med bolje situiranimi kupci in vsak zase iščejo prijateljske ali polprijateljske povezave, da se z veliko lastne energije predstavijo, na drugi strani pa gre izjemno veliko denarja za tako imenovano turistično promocijo v popolnoma drug segment, kot bi bilo treba. S tem pokrajina ne pridobiva prepoznavnosti, ker množični turizem vedno išče najcenejšo ponudbo. Pa smo spet tam, da smo sami sebi največja nevarnost. Mogoče pa je to zgolj stvar pogleda in nimam prav.