Shutterstock

V preteklih mesecih smo veliko poslušali o odstavljenem ravnatelju in razlogih za odstavitev. Sama ne poznam ozadja in podrobnosti, nočem zavzemati nekega stališča, pozornost pa so mi vzbudili navedeni argumenti. Poudarjeno je bilo, da je ravnatelj preverjal verodostojnost opravičil dijakov pri zdravnikih in na neprimeren, piker način komuniciral z dijaki, menda jim je prvi šolski dan povedal nekaj krepkih v smislu, ubogi vaši starši, ki imajo tako bolehne otroke. Morda je izjava res sporna, a kdor pozna razmere po šolah, natančno ve, kaj je želel povedati.

Najprej moram poudariti, da večina staršev dobro sodeluje s šolo, otroci redno obiskujejo pouk, manjkajo le takrat, ko so bolni, imajo zobozdravnika, pregled, ali izjemoma ob posebnih dogodkih. Isto velja za dolgotrajno bolne otroke, ki so deležni posebne obravnave. Starši takih otrok so običajno zelo skrbni, sproti se dogovarjamo o prilagoditvah v dobro otroka in iščemo rešitve. Obstaja pa peščica otrok, ki manjkajo nadpovprečno veliko, običajno zbolijo ravno takrat, ko je v šoli napovedano ocenjevanje. Simptomi teh bolezni so sumljivi, vedno drugačni, povprečne viroze dolgotrajne, slabosti se pojavljajo pogosteje kot pri kakšni nosečnici. Starši napišejo opravičilo za vsak izostanek, čeprav je včasih razlog privlečen za lase. S kopičenjem izostankov običajno začnejo padati ocene, kar je logično, saj otroci ne slišijo učiteljeve razlage. Šola mora zanje pripravljati individualizirane programe, sklicevati sestanke, iskati rešitve in vzroke, na koncu pa itak vse zgori na njej. Taki otroci izgubijo pristne stike z vrstniki, saj ti hitro ugotovijo, kdaj nekdo izkorišča sistem. Starši bi se morali zavedati, da je obiskovanje pouka otrokova pravica, izvrševanje te pa starševska dolžnost.

Kot razredničarka v srednji šoli sem pred leti imela precej podobnih primerov. Spomnim se deklice, ki je ogromno manjkala, prinašala je zdravniška opravičila in opravičila staršev. Sošolci so jo vsak dan srečevali na avtobusni postaji v Murski Soboti, do koder se je pripeljala z avtobusom. Ko so sošolci prestopili na drugi avtobus za šolo, je ona šla na potep po mestu, ves dopoldan je hodila po trgovinah in gostilnah, popoldne pa se z avtobusom odpravila proti domu. Mamo sem vseskozi opozarjala, da se to ne bo dobro končalo, a je vedno našla izgovor, češ da se je hčerka slabo počutila, da jo je bolela glava, da je šla k zdravniku, v laboratorij, deklica je redno prinašala tudi zdravniška opravičila. Pred sošolci se je hvalila, da mama zdravniku nese poln cekar (to so bili še drugi časi) in zdravnik brez težav napiše opravičilo. Bila sem jezna kot ris. Odločila sem se, da pokličem zdravnika, ki je bil podpisan na opravičilih, in ga opozorim, da gre za blatenje njegovega imena. Nisem ga spraševala po dekličinem zdravstvenem stanju, izrazila pa sem zaskrbljenost nad situacijo, saj je deklica imela nezadostne ocene, pri več predmetih je bila neocenjena, povrhu pa kup izostankov. Zdravnik je najprej ostal brez besed, nato je razložil, da ni ravno tako, kot pravi dekle, na koncu pa obljubil, da bo odslej bolj pozoren. Vljudno sva se poslovila in se zahvalila drug drugemu za razumevanje. Danes bi me taka naivnost in iskanje pravice lahko drago stala. Zdravniška opravičila zatem več niso prihajala, a deklica kljub mojim spodbudam, pregovarjanju, moledovanju in številnim razgovorom ni obiskovala pouka. Tudi mama ni storila ničesar. Na koncu smo jo zaradi neopravičenih izostankov izključili. Ko sem jo srečala čez nekaj let, je opravljala precej težko delo. Bilo ji je nerodno. Pristopila je k meni in mi rekla, kako prav sem imela in kako žal ji je, da me ni ubogala. Hkrati mi je povedala, da se je vpisala v program izobraževanja odraslih, saj ne želi do konca življenja opravljati dela, ki ga ne mara. Potožila je, da ji je ob majhnem otroku, skrbi za družino in redni zaposlitvi težko obiskovati še popoldanska predavanja. Povedala sem ji nekaj spodbudnih besed, da nikoli ni prepozno, da sem vedno verjela vanjo, da se z močno voljo vse da, zaželela sem ji srečo, nato sva se poslovili. Nekaj let pozneje sem izvedela, da je uspešno končala izobraževanje, odprla majhno podjetje in začela delati v poklicu, za katerega se je izobraževala ob delu. Kar odleglo mi je. A njena pot bi lahko bila veliko lažja, če bi takrat starši udarili po mizi in spoznali, da ji z večnim popuščanjem delajo medvedjo uslugo. Mladost je pač norost, starši pa smo tukaj zato, da otrokom pokažemo, kaj je prav in kaj ne.

Vse zgodbe žal nimajo srečnega konca. A vsaka zgodba se začne in konča doma, v družini. Staršem vedno povem, da je šola le vmesna postaja, otrok pa bo ostal njihov vse življenje. Če otroku poveš »ne«, to ne pomeni, da ga nimaš rad. V tistem trenutku bo morda jezen in razočaran. Ko bo odrasel, pa bo razumel in bo hvaležen.