Jure Kljajić

Kolesje časa se vrti zelo hitro. Včasih se zdi, da prehitro. Ne le tedni, z bliskovito hitrostjo minevajo tudi meseci. Pred vrati je zima, ki živa bitja zaradi nižjih temperatur prisili, da se odenejo v debelejšo, toplejšo opravo – ljudje to storimo z bundami, plašči, šali, rokavicami, kapami in podobnim, živali pa z debelejšimi kožuhi. Če pustimo ob strani živa bitja, moramo v zimsko opremo odeti tudi naše avtomobile. Letne gume, ki smo jim jih nadeli marca, so zamenjale zimske. To je seveda pomenilo tudi, da so bile pri vulkanizerjih vsaj teden ali dva pred rokom za zamenjavo gum daljše kolone vozil. Veliko voznikov z mano vred s tem opravilom čaka skoraj do zadnjega, zaradi gneče pa lahko pride tudi do več slabe volje. Letos je to lahko brez dvoma pri marsikom povzročila tudi cena zamenjave gum. Tako kot pri skoraj vseh drugih stvareh so tudi tu stroški poleteli v nebo, v primerjavi s cenami izpred nekaj let so zdaj višje za 100 odstotkov. Dejstvo je, da bomo tisti, ki si gum ne moremo zamenjati sami, za storitev pač plačali, če jo želimo imeti opravljeno, enako velja za vse druge.

Jure Kljajić

Z bližajočo se zimo, tako meteorološko kot koledarsko, sovpada tudi prihod prazničnega decembra, v katerega bomo zakorakali čez manj kot dva tedna. Zame je bil december vedno poseben mesec, saj smo z družino še bolj kot sicer skušali čas preživeti skupaj. Tega se držimo še vedno in kljub številnim obveznostim, ki pridejo v odrasli dobi, še vedno v zadnjih dneh pred prazniki skupaj pečemo piškote, jih nato okrašujemo, na sveti večer pa postavimo božično drevo. Ves ta pomp skoraj dva meseca pred prazniki, ki so, če si priznamo ali ne, žal postali povsem skomercializirani, mi gre zato močno na živce. In čeprav se doma trudimo ohranjati njihovo tradicijo ter pomen, vsako leto na ta račun prazniki zame izgubijo še nekaj čara.

Tudi če se trudim, ne morem razumeti, v čem je bistvo tega, da se že v prvi polovici novembra vrtijo božične pesmi, krasijo domovi s prazničnimi lučkami, postavljajo smrečice, ki jih potem razdrejo takoj po novem letu. Zdi se, da bi že tako prehiter čas radi s svojimi nerazumnimi navadami le še pohitrili, ko le pride do praznikov, pa smo jih zaradi naštetega že nasičeni. Prehitevanje tega ali onega na dolgi rok verjetno ne bo prineslo zadovoljstva, zato verjamem, da bi moralo vse v tem življenju imeti svoj čas in dozoreti, ko je za to pravi trenutek.

Brebca

Začetek zime pri meni pomeni tudi, da se s preostalimi člani upravnega odbora društva, ki ga vodim deseto leto, začnemo pripravljati na naš tradicionalni januarski pohod. Zakaj ne prej, se morda sprašujete. Ker smo že ustaljen tim, ki pozna svoje zadolžitve, in ker to počnemo že leta zapored, tudi tu prehitevanje nima smisla. Ekipa, ki deset let deluje v skoraj nespremenjeni zasedbi, je v tem času poskrbela, da je nekaj tisoč pohodnikov prehodilo našo pešpot, in čeprav je ta vsako leto enaka, se udeleženci še vedno radi vračajo. Očitno nekaj le delamo dobro.

Ob tem pa se lahko znova ozrem k svoji prvi misli, da čas res hitro teče. Kot bi mignil, je minilo mojih deset let predsedovanja društvu, v tem času pa smo skupaj z različnimi generacijami ustvarjali, organizirali, obnavljali, se smejali, se kdaj pa kdaj tudi jezili in jokali. Žal vse to pusti tudi posledice. Človek postane nasičen, kljub želji in najboljši volji pa mu sčasoma zmanjka idej in se iztroši. Zato je tudi v teh primerih prav potegniti črto. Kot rečeno, vse v življenju mora dozoreti, tudi osebne odločitve. Moja je.