Profimedia

Ko pogledamo, kateri poklici spadajo med nevarne, bi človek najprej pomislil, da so to smučarski skoki. Res je, da gre za dejavnost, ki premore zgolj profesionalce, saj pri tem ni rekreativcev, tistih, ki bi v petek popoldne naložili smuče v avto in šli čez konec tedna skakat v Planico. Pač ne obstajajo. To je podobna dejavnost, kot so deminerji, tisti, ki odkrivajo in nevtralizirajo po ne vem kakšnem vrstnem redu v vojnah in različnih spopadih postavljene mine, tiste, ki še dolga leta po tem, ko se konflikti končajo, grozijo navadnemu prebivalstvu in v veliko primerih poškodujejo najmanj krive.

Vojno dopisništvo je še eden takšnih poklicev, ki so od nekdaj veljali za nevarni poklic, saj želi biti oko javnosti na prvi bojni črti spopadov, kar pa se v veliko primerih ne konča dobro ne za oko ne za javnost. V zadnjih vojnah smo praktično priča lovu na novinarje in javnost, predvsem tiste, ki ne poročajo v skladu s pričakovanji agresorjev. Tako so prav novinarji v veliko primerih ne zgolj kolateralna škoda spopadov, ampak cilj, na katerega najprej preži agresor v želji, da ustavi širjenje informacij, ki bi lahko pokazale realno sliko na terenu. Če so nekoč zaradi tega, ker so želeli biti blizu, padale veličine, kot je sloviti fotograf Magnuma Robert Capa, ki je leta 1954 zapustil avtomobil in stopil na mino, je v predmestju Sarajeva leta 1992 pod streli ostrostrelca padel takrat eden najboljših Mladininih novinarjev Ivo Štandeker. Po nesreči stopiti na mino ali pasti pod streli ostrostrelcev je velika razlika, saj je mina postavljena sleherniku ali za zaustavljanje napredovanja vojske, ostrostrelski namen pa ima drugačno podlago. Gre za nekaj podobnega, kot ko gledamo današnje proteste v Srbiji, ko se je zaradi zrušenja nadstreška dvignilo ljudstvo ali bolje povedano študenti. Nekateri pravijo, da gre za največje proteste po letu 1968, ko je študentski protestni val zajel celotno Evropo in v marsičem spremenil odnos politike do ljudstva.

Profimedia

Preberite še ...

· Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

Poskušajmo pogledati, za kaj je šlo. Poznamo velike proteste v Franciji in predvsem v Nemčiji, vendar so bila protestna gibanja tudi drugod v Evropi, pa tudi pri nas, kjer se je zgodil protest na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko se je postavljala povojna Nemčija, so ljudje naenkrat ugotovili, da so pomembna delovna mesta tako v javni upravi kot v gospodarstvu zasedli ljudje s tako imenovano nacistično preteklostjo, ki so Nemčijo zgolj nekaj desetletij prej postavili na prvo mesto osovraženih držav na svetu. Ključ protestov je bil v dejstvu, da so se ljudje začeli počutiti nemočne, saj v institucionalnem okviru niso mogli doseči pravičnega in enakopravnega delovanja družbe. Tovrstna nemoč se je stopnjevala zaradi dejstva, ker je oblast ignorirala opozorila s terena, kot temu rečemo, in se je elita oddaljila od realnosti, ki jo živi vsakdanje ljudstvo. Šele ko so začeli padati veliki podjetniki, tožilci in politiki, je oblast vzela stvari nekoliko bolj resno in zadevo želela zadušiti s pomočjo represivnega aparata, pa smo tam. V vojni.

Ko danes gledamo, da zaradi po naših merilih majhne napake odstopi kakšen minister v Nemčiji, to ne pomeni, da so tam ljudje bolj moralni, ampak zgolj, da imajo izkušnje, da oblast ne ignorira mnenja ljudstva, saj se je tovrstna ignoranca v preteklosti spremenila v kakšno odrezano glavo, kot je to najbolj brutalno doživela Marija Antoaneta oktobra 1793 v Franciji. Ignoranca je pač eden najnevarnejših elementov političnega delovanja, saj vsako ignorantsko dejanje prispeva kapljico v kozarec potrpljenja publike. In tako danes gledamo proteste v Srbiji, ki na eni strani nimajo naslovnika z imenom in priimkom, ampak je to sistem, in na drugi strani nimajo enega pošiljatelja sporočila, ampak so to študenti kot množica. Marsikdo se sprašuje, kaj je naslednji korak, ali bo šel kdo komu naproti in nekoliko popustil, vendar je treba upoštevati tudi statistično dejstvo, da je biti politik ali voditelj v nekdaj bratski republiki eden najnevarnejših poklicev. Zgodovinsko gledano so le redki dočakali globoko starost in umrli naravne smrti, ampak so za njihov predčasni odhod poskrbeli drugi. Tako pomnimo atentate na Obrenovića, Karađorđevića, Đinđića, Stamboliča, Miloševiča so sicer sami poslali v zapor, skratka JBT je bil eden redkih, ki so s te funkcije odšli po naravni poti. Vendar to ne velja samo za Srbijo, ampak tudi za vse druge države, kjer oblast ignorira mnenje ljudstva in se ne prilagodi dovolj hitro razmeram, ki vladajo na terenu. Mogoče je prav štiriletni mandat zdravstvena polica za tovrstne najnevarnejše poklice.