Kolumna: Pobegneš od nasilneža, a otrok mora z njim imeti stik
Pričakovali bi, da na centrih za socialno delo delajo ljudje z razvitim čutom za sočloveka, močno empatijo, ki znajo prisluhniti sočloveku in ga tudi zares slišati.
Knjiga Društva SOS z ekipo Jasne Podreka bi morala biti učbenik in obvezno čtivo za vse, ki imajo kakršen koli opravek z ljudmi, ki so žrtve nasilja, in njihovimi otroki.
V njej je svoja najbolj intimna doživljanja, ki se nikoli ne bi smela zgoditi, razkrilo 23 žensk. Še vsaj enkrat toliko življenj je bilo ob tem prizadetih, da ne rečem uničenih, saj je večina teh žensk mam in so vztrajale zaradi otrok. Ker niso videle izhoda. Ker so upale, da je bil le slab trenutek, dan, teden, mesec, leto. Da bo bolje, če bodo vse naredile »prav«. A potem je bilo lahko prav to, da so vse naredile prav, povod za nasilje. Pri čemer ena od žensk poudari, da je kdaj lahko bil vzrok že to, da brisača na obešalniku ni visela tako, kot si je zamislil njen partner, ki ga sicer stežka tako imenujemo. Partner je nekdo, ki te podpira in za katerega komaj čakaš, da ga pokličeš, ko se ti zgodi kaj dobrega. Partner sedi ob tebi v slabih trenutkih, četudi v tišini, in že zaradi tega veš, da bo vse v redu.
Ti moški, ki jih opisujejo ženske v knjigi, pa so bolni ljudje, ki ženske uničijo do te mere, da ne vedo več, kaj je prav in kaj ne. Pa nista vedno kriva vzgoja in okolje, v katerem so odraščale. Hitro bi jih namreč lahko popredalčkali, da s sabo nosijo vzorec življenja z nasiljem iz otroštva, ker to poznajo in jim je na neki sprevržen način blizu. A žrtve nasilja so tudi ženske iz dobro situiranih družin, s srečnimi družinskimi vzorci, ki so zaupale napačnemu človeku.
In zakaj pravim, da bi morala ta knjiga biti učbenik za socialne delavce, policiste, sodnike in vse druge vpletene v procese, ki sledijo prijavi nasilja, odhodu ženske iz nasilnega odnosa, razvezi?
Ženske v knjigi, ki si mnoge ne pravijo žrtev, druga za drugo brez izjeme pripovedujejo podobne zgodbe in izkušnje, ki so jih zaznamovale, morda še bolj kot nasilje. Prvi, ki po navadi slišijo njihovo stisko in zgodbo, so policisti. Njihovo ravnanje je velikokrat robotsko, hladno, kot da obravnavajo prekršek, kjer morajo ugotoviti, kdo je kriv in kdo nedolžen, četudi ženska v ihti in modricah razlaga, da se boji za svoje življenje, ker jo je partner pretepel in ne ve, kaj bo sledilo. Preden ženske zberejo dovolj poguma, da opravijo ta klic, so se nasilna dejanja zgodila že večkrat ali se dogajajo že leta. Na tej točki so že obupane in velikokrat ne vidijo več drugega izhoda, da ostanejo žive, in takrat prosijo za pomoč. In ko so na kolenih, najbolj ranljive in ranjene, naletijo na birokratske, neosebne odnose policistov. Od njihovega ravnanja je odvisno marsikaj. Morda se bo katera zaradi njihovega hladnega pristopa odločila, da ostane v ujetništvu nasilja, ki se lahko konča tudi s femicidom. Če pa bi ji policisti zares prisluhnili, jo podprli, zaščitili in morda celo svetovali, naj se obrne na varno hišo in podobne institucije, ji lahko rešijo življenje. Ne mečejo vseh v isti koš, najdejo se sočutni policisti, a so v knjigi v manjšini.
A hladni, birokratski pristop se ne konča pri policistih. Pričakovali bi, da na centrih za socialno delo delajo ljudje z razvitim čutom za sočloveka, močno empatijo, ki znajo prisluhniti sočloveku in ga tudi zares slišati. Pričevanje žensk, ki je opisano v knjigah, pa je žal popolnoma drugačno. Odvisno je od tega, na kakšno osebo naletijo. Vsake toliko se najde dobra duša, ki jim prisluhne in jim na njihovi trnovi poti do spremembe življenja pomaga. A to so žal le svetle izjeme v sicer zelo temačnem sistemu socialnega dela in sodstva, kar ne bi smelo biti tako. Sistem, torej vsi ljudje, ki delajo v njem, bi nas moral ščititi. Kot pripovedujejo ženske, se velikokrat počutijo, kot da so one tiste, ki so storile nekaj narobe in se morajo zagovarjati. Velikokrat pravijo tudi, da zaposlene na centrih za socialno delo, ki so v večini ženske, ne prepoznajo, da je moški izvrsten manipulator in lažnivec, zato mu nasedejo tudi one, seveda v škodo žrtve. Preden pridejo do sodišča, mine veliko časa, nekatere tega koraka tudi nikoli ne naredijo. Tiste, ki pa se ujamejo v sodne mline, opisujejo, da se tam začne še ena kalvarija, kjer so spet prepuščene na milost ali nemilost sodnikov in usposobljenost ali neusposobljenost sodnih izvedencev.
Najbolj pretresljivo od vsega pa je dejstvo, da otroke iz teh razbitih družin, tudi takšne, ki stike z očetom jasno zavračajo, silijo v to. Četudi nadzorovani, so to obiski človeka, ki je trpinčil njihovo mamo in posledično njih. Četudi na otroke morda ni položil roke, otroci niso ne slepi ne gluhi in večinoma vedo, kaj se dogaja. Verjetno več, kot bomo odrasli lahko kadar koli razumeli in si priznali. Ženske tako pričajo, da so že nekaj dni pred predvidenim stikom z očetom vsi nervozni. Ona, ker mora otroke »pripraviti« na to, da gredo do očeta, otroci, ker si tega ne želijo, pa jih silijo vsi, tudi mama, ki je sicer od njega komaj pobegnila. Ker če tega ne stori, pri socialnih ustanovah hitro velja za problematično in tisto, ki očetu onemogoča pravico, da vidi svojega otroka.
Niti zamisliti si ne upam, kaj mama, ki je komaj preživela, zbrala pogum in z otroki odšla iz uničujočega razmerja, občuti, ko zdaj otroku oblači jakno in ga tolaži, da bo vse v redu pri tem istem očetu, od katerega so vsi skupaj pobegnili. Ker so tako rekli strokovnjaki, ki vedo bolje kot ona. Pa res?
