Jure Kljajić

Odraščal sem v času, ko je bilo delo cenjeno, delodajalci oziroma takratni direktorji so ne glede na število zaposlenih skoraj vse poznali po imenu. Tu tiči ključ, da me vedno znova neprijetno presenetijo novice, kako zdaj ravnamo s tistimi, ki jih po vseh podatkih nujno potrebujemo in potrebujejo. Zaposleni ali delavci, kakor je komu pač ljubše, niso neke poljubne figure, ki jih po potrebi tako kot v kaki igri zamenjamo. Delovna sila, ki jo uvažamo iz daljnih držav, niso ljudje s plašnicami na očeh, ki bi videli le tisto, kar mi želimo, da vidijo. Sploh pa je treba pohvaliti tiste, ki se solidarno vključijo v recimo temu boj za dostojno življenje.

Mislim, da sem na te reči prvič pomislil pri zgodbi s Krasa, ki se je zgodila že nekaj časa nazaj. Pričakoval sem, da bodo pristojni organi opravili svoje delo, skratka da se bodo stvari uredile na vseh ravneh. Kje pa. Ni minilo veliko časa, ko se je skoraj ista zgodba ponovila pri naših sosedih. Gradbeniki so v svoji grabežljivosti pripeljali azijske delavce, ki naj bi, kako pa drugače, samo in le delali. Živeti jim po podatkih, ki so na zanimiv način pricurljali na dan, ni bilo treba, vsaj dostojno ne. Azijski delavci, ki mimogrede tudi vidijo, slišijo in kaj preberejo, predvsem pa se med seboj pogovarjajo, so se neke noči v objemu teme odpravili severno. Ne mislim v Slovenijo, ampak dlje. Bivališča, ki so jih lahko videli, so bila vse prej kot to – stavba skoraj brez oken in vrat, nekaj žimnic na tleh in to je to. Ob videnem se je marsikdo zgrozil in po tihem pomislil, da to pa pri nas ni možno. Kako zelo narobe.

Prav veliko časa ni minilo, ko smo bili priča še eni taki zgodbi na naših tleh. Ob izgovorih vseh vpletenih je ne samo mene, ampak kar lepo število ljudi pograbila jeza na svet, na medčloveške odnose, hkrati z vprašanjem, kako lahko nekdo tako mimogrede »spregleda« tako zelo veliko nepravilnosti. Verjamem, da takšne in podobne zgodbe še obstajajo, da jih ni ravno malo. Ob naštetem se sprašujem, kako dolgo bodo še lahko, recimo jim zaposlovalci, metali pesek v oči z obljubami in zgodbicami, ki imajo z resničnostjo le malo skupnega.

Vanesa Jaušovec

Že kar lepo število let je znano, s čimer se tudi sam strinjam, da delavci službe zapuščajo predvsem zaradi strupenih odnosov. Že pred tremi leti smo spoznali trend, ki so mu nadeli ime »quiet quitting«. Trend, ki je že v osnovi skrb vzbujajoč, a očitno še ne dovolj. Pomeni namreč tiho opuščanje dela in opravljanje samo tistega, kar je najbolj nujno, dokler ne najdemo nove poti. Ne govorimo o lenobi, trend je nastal ob zavedanju, da je posameznik več kot njegova produktivnost. Temu trendu v zahodnem svetu, pričakovano, sledi tako imenovani »angry quitting« ali jezno odhajanje.

Prav zanima me, kakšen »quitting« se mora še porajati. So pa seveda na vseh ravneh odgovorni odporni zoper te trende. Znanec mi je ravno včeraj dejal, da vsi še vedno živijo v prepričanju, ki je veljalo zelo dolgo. Brcneš v grm in iz njega padejo številni, ki čakajo na delo. A ni več tako, že dolgo ne. Le razsvetljenje, simbolično v času renesanse narave, pred Odrešenikovim vstajenjem in prvomajskimi veselicami, ki so razvodenele v cenene veselice, še ne prihaja od nikoder.

Včasih, ampak res le včasih, se sprašujem, komu in čemu se razdajamo. A saj veste, kako pravijo – leta gredo, na modrost pa še čakamo. Pa ne se slepiti, tudi v naši lepi državi je še veliko manj lepih stvari. Verjetno več, kot si upamo priznati.